105. člen ZMed-UPB1

Tudi za izdajo začasne odredbe po tretjem odstavku 32. člena ZUS-1 je pogoj, da tožnik izkaže verjetnost nastanka težko popravljive škode. Zaradi narave postopka in vezanosti sodišča na kratek rok, določen v petem in šestem odstavku 32. člena ZUS-1, zahteva odločanje o začasni odredbi restriktiven pristop. Stranka mora zato že v sami zahtevi konkretno navesti vse okoliščine in vsa dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek škode. Zato v postopku odločanja o začasni odredbi sodišče praviloma ne zaslišuje strank ali prič. Ker za dokazovanje dejstev oziroma odločanje zadošča standard verjetnosti, se o zahtevi praviloma odloča samo na podlagi navedb v tej zahtevi in dokazov, ki so ji priloženi, ter na podlagi izpodbijanega akta in tožbe. Glede na to, da ni izkazana verjetnost nastanka težko popravljive škode, ni izpolnjen temeljni pogoj za izdajo začasne odredbe in zato se ni treba opredeljevati do morebitne prizadetosti javne koristi in koristi nasprotnih strank, ni potrebe po tehtanju sorazmernosti niti testu reverzibilnosti.

Trditveno in dokazno breme za dovoljenost revizije je na revidentki. Predmet spora je presoja zakonitosti odločbe, s katero je bilo revidentki v okviru strokovnega nadzora naloženo, naj odpravi kršitev dovoljenja za opravljanje radijske dejavnosti. Ker v tej odločbi pravica ali obveznost stranke (revidentke) ni izražena v denarni vrednosti, pogoj za dovoljenost revizije po navedeni določbi ZUS-1 ni izpolnjen. Glede na stališče o trditvenem in dokaznem bremenu, brez natančno in konkretno izpostavljenega pomembnega pravnega vprašanja in njegove obrazložitve, ni mogoča presoja dovoljenosti revizije po tej določbi, zato revidentka ni izkazala uveljavljanega pogoja za dovoljenost revizije po določbi 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Ker izpodbijana odločba v ničemer ne posega v dolžino (obseg) oglasnih blokov ali način njihovega trženja in je določitev dolžine in količine oglasnih blokov stvar revidentkine programske politike, posledice, ki jih revidentka navaja kot zelo hude, v zvezi z morebitnim skrajšanjem oziroma podaljšanjem časa posameznega oglasnega bloka in posledično morebitna izguba poslušalstva, niso neposredne posledice akta, ki je predmet uprav

Z opravo strokovnega nadzorstva v obsegu in po vsebini, kot izhaja iz izpodbijane odločbe, toženka ni omejevala časovnega intervala, v katerem se lahko radijske postaje združujejo v mreže, temveč je zgolj preverjala, ali tožnik izpolnjuje programske zahteve, ki izhajajo iz izdanih dovoljenj za izvajanje radijske dejavnosti, kjer so časovne omejitve predvajanja t.i. matičnega dela programov bile že določene in sicer na predlog samega izdajatelja radijskih programov, torej tožnika.

Ni mogoče sklepati, da je izdaja dovoljenja po 106. členu ZMed le ugotovitvene (deklaratorne) narave, saj mora novi imetnik izpolnjevati vse predpisane pogoje za pridobitev dovoljenja (ob še dodatnem pogoju, da ob tem ne poseže v programske zahteve iz dovoljenja) in če jih ne, organ novega dovoljenja ne more izdati. To pa nedvomno pomeni, da je izdaja dovoljenja konstitutivne narave, saj je pogoj za izvajanje pravice. Zato tudi ni pravno relevantno, da je tožnik sklenil pogodbo o prenosu pravice iz dovoljenja z B. že pred izdajo sklepa o izvršbi, ker brez izdaje dovoljenja novi imetnik (s pravnim poslom) pridobljene pravice ne more izkoriščati.

Zgolj tedenski spored informativnih programskih vsebin bi moral navajati sporne podatke, nikakršna analiza predvajanja radijskega programa tožeče stranke in iz nje izhajajoči podatki ali drugi dokumenti, ki niso del ponudbe, v nobenem primeru ne morejo služiti kot dokazilo izpolnjevanja relevantnega pogoja v postopku javnega razpisa za dodelitev radijskih frekvenc za opravljanje radiodifuzije. Že iz gramatikalne razlage določbe 4. odstavka 44. člena ZEKom izhaja, da ne gre za dolžnost tožene stranke kot upravnega organa, da zahteva od vlagatelja pojasnila v zvezi s ponudbo, v primeru nejasnosti. Razen tega pa, v čem naj bi bila ponudba tožeče stranke oziroma tedenski spored informativnih programskih vsebin nejasen, pa tožeča stranka niti ni pojasnila, sploh pa ponudba ni bila iz tega razloga zavrnjena. Razen tega pa iz navedene določbe izhaja, da pojasnilo ne more pomeniti spremembe ali dopolnitve vsebine ponudbe.

Izdajatelj lahko dejavnost razširjanja radijskih programskih vsebin opravlja šele po pridobitvi dovoljenja za izvajanje radijske dejavnosti (izdaja radijskega programa brez dovoljenja za izvajanje radijske dejavnosti je sankcionirana kot prekršek). Pred pričetkom izvajanja dejavnosti pa mora priglasiti medij pri pristojnem ministrstvu zaradi vpisa v razvid medijev.

Upoštevajoč zakonsko ureditev in na tej podlagi izvedenega razpisa sodišče ugotavlja, da je toženka pravilno postopala, ko je o vsebinah programa A. d.o.o., s katerim je ta konkuriral na razpisu, upoštevala podatke iz njemu izdanega dovoljenja za izvajanje radijske dejavnosti, ki so se tudi ujemali z njegovimi podatki v ponudbi.