109. člen ZMed-UPB1

Iz druge alineje tretjega odstavka 109. člena ZMed ne izhaja, da se mora kršitev nadaljevati tudi v čas izdaje odločbe, ampak jasno določa, da se dovoljenje začasno prekliče, če se po poteku roka za odpravo kršitev te ne odpravijo. V obravnavanem primeru pa niti ni sporno, da revidentka po poteku roka za odpravo nepravilnosti (tj. dne 6. 9. 2013) svojega programa ni razširjala v skladu s programskimi zahtevami, kot izhajajo iz veljavnega dovoljenja. Sodišče sprejme dokazni sklep na glavni obravnavi (287. člen ZPP), ki pa v tej zadevi ni bila opravljena, saj je sodišče prve stopnje na podlagi 59. člena ZUS-1 odločilo na seji. Dokaznega postopka torej ni vodilo in dokaznih predlogov sploh ni obravnavalo (tudi ni nobenega zavrnilo), posledično zato tudi ni sprejelo dokaznega sklepa. Pomembnega pravnega vprašanja, ki bi se nanašalo na spornost odločanja brez glavne obravnave (na kateri bi se sprejel sklep o (ne)izvedbi posameznih dokazov), pa revidentka ne navede.

Izvajalec se je pri izvajanju radijske dejavnosti ves čas dolžan držati in izvajati radijsko dejavnost v skladu z veljavnim radijskim dovoljenjem. Pri spremembi, na katero se sklicuje tožnik, pa niti ni prišlo do spremembe programskih zahtev iz dovoljenja za izvajanje radijske dejavnosti (ki je sicer možna tudi na predlog imetnika dovoljenja), pač pa le do spremembe imena programa.

V zvezi z obrazložitvijo odločitve o višini priznanih pravdnih stroških je treba upoštevati dejstvo, da gre za odločanje o stranski terjatvi ter da je sodišče v obrazložitvi izpodbijane sodbe navedlo, katere stroške je tožeči stranki priznalo in katere zavrnilo. Obrazložitev same odmere stroškov po posamičnih postavkah, torej po njihovi višini, pa v sodbi ni nujno potrebna, če je sodišče odmero pregledano opravilo, in sicer tako, da je mogoč njen preizkus, že v samem stroškovniku, ki je sestavni del sodnega spisa.

V dovoljenju za izvajanje radijske dejavnosti z dne 31. 5. 2011 sicer med osnovnimi programskimi zahtevami in natančneje opredeljenimi minimalnimi tedenskimi povprečji deležev posameznih zvrsti programskih vsebin res niso naštete tudi oglaševalske vsebine, kar pa še ne pomeni, da slednje mednje ne sodijo. Glede na zakonsko omejitev obsega oglaševanja po presoji sodišča ni potrebno, da je taka programska zahteva določena v samem dovoljenju, saj jo mora izdajatelj radijskega programa (ne glede na morebitni izostanek navedbe tovrstne vsebine z določenim maksimalnim obsegom v dovoljenju) spoštovati.

Trditveno in dokazno breme za dovoljenost revizije je na revidentki. Predmet spora je presoja zakonitosti odločbe, s katero je bilo revidentki v okviru strokovnega nadzora naloženo, naj odpravi kršitev dovoljenja za opravljanje radijske dejavnosti. Ker v tej odločbi pravica ali obveznost stranke (revidentke) ni izražena v denarni vrednosti, pogoj za dovoljenost revizije po navedeni določbi ZUS-1 ni izpolnjen. Glede na stališče o trditvenem in dokaznem bremenu, brez natančno in konkretno izpostavljenega pomembnega pravnega vprašanja in njegove obrazložitve, ni mogoča presoja dovoljenosti revizije po tej določbi, zato revidentka ni izkazala uveljavljanega pogoja za dovoljenost revizije po določbi 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Ker izpodbijana odločba v ničemer ne posega v dolžino (obseg) oglasnih blokov ali način njihovega trženja in je določitev dolžine in količine oglasnih blokov stvar revidentkine programske politike, posledice, ki jih revidentka navaja kot zelo hude, v zvezi z morebitnim skrajšanjem oziroma podaljšanjem časa posameznega oglasnega bloka in posledično morebitna izguba poslušalstva, niso neposredne posledice akta, ki je predmet uprav

Z opravo strokovnega nadzorstva v obsegu in po vsebini, kot izhaja iz izpodbijane odločbe, toženka ni omejevala časovnega intervala, v katerem se lahko radijske postaje združujejo v mreže, temveč je zgolj preverjala, ali tožnik izpolnjuje programske zahteve, ki izhajajo iz izdanih dovoljenj za izvajanje radijske dejavnosti, kjer so časovne omejitve predvajanja t.i. matičnega dela programov bile že določene in sicer na predlog samega izdajatelja radijskih programov, torej tožnika.

Toženka ima za nadzor nad izvajanjem obveznosti, ki jih izdajateljem televizijskih programov še vedno nalaga ZMed, pooblastilo v 109. členu ZMed. Ta določba ZMed ni bila razveljavljena, temveč je zakonodajalec določil, da se preneha uporabljati za izdajatelje televizijskih programov oziroma za televizijske programe. V obravnavanem primeru gre za situacijo, ko zakonodajalec določbe ni razveljavil, temveč predpisal, da se v določenem delu več ne uporablja. Toženka je upravičena nadzor opraviti tudi, če izdajatelj posnetkov ne hrani oziroma jih ji ne izroči. Ob tem je treba upoštevati, da obveznost hranjena in posredovanja posnetkov televizijskih program za izvajalce televizijskih programov ni bila razveljavljena oziroma ni prenehala.

Toženka ima za nadzor nad izvajanjem obveznosti, ki jih izdajateljem televizijskih programov še vedno nalaga ZMed, pooblastilo v 109. členu ZMed. Ta določba ZMed ni bila razveljavljena, temveč je zakonodajalec določil, da se preneha uporabljati za izdajatelje televizijskih programov oziroma za televizijske programe. 50. člen ZAvMS je treba razlagati tako, kot je zapisan – določba 109. člena ZMed se preneha uporabljati v tistem delu, ki se izrecno nanaša na izdajatelje televizijskih programov, to pa sta osmi in deveti odstavek te določbe. Toženka je zato pravilno ugotovila, da ima pristojnost za izvajanje nadzora glede določbe 87. člena ZMed na podlagi 109. člena tega zakona.

Toženka je pravilno ugotovila, da ima pristojnost za izvajanje nadzora glede 87. člena ZMed na podlagi 109. člena tega zakona. Ta določba ZMed namreč ni bila razveljavljena, temveč je zakonodajalec določil, da se preneha uporabljati za izdajatelje televizijskih programov oziroma za televizijske programe.

Toženka ima za nadzor nad izvajanjem obveznosti, ki jih izdajateljem televizijskih programov še vedno nalaga ZMed, pooblastilo v 109. členu ZMed. Ta določba ZMed ni bila razveljavljena, temveč je zakonodajalec določil, da se preneha uporabljati za izdajatelje televizijskih programov oziroma za televizijske programe. Toženka je upravičena nadzor opraviti tudi, če izdajatelj posnetkov ne hrani oziroma jih ji ne izroči. Zato ni nerazumna razlaga toženke, da je treba 50. člen ZAvMS razlagati tako, kot je zapisan – 109. člen ZMed se preneha uporabljati v tistem delu, ki se izrecno nanaša na izdajatelje televizijskih programov, to pa sta osmi in deveti odstavek te določbe. Ob tem je treba upoštevati, da obveznost hranjenja in posredovanja posnetkov televizijskih programov za izvajalce televizijskih programov ni bila razveljavljena oziroma ni prenehala. Sedaj jim to nalagata 40. in 41. člen ZAvMS. Ker iste obveznosti ni treba določati v dveh različnih predpisih, je zakonodajalec nomotehnično to izrazil z določbo o prenehanju uporabe prejšnje določbe, tj. 109. člena ZMed.

Toženka je pravilno ugotovila, da ima pristojnost za izvajanje nadzora glede določbe 87. člena ZMed na podlagi 109. člena tega zakona.

Določen podaljšan rok je sorazmeren z obveznostmi, ki jih mora tožeča stranka izvršiti na podlagi nadzorstvene odločbe. S tem, ko je upoštevala sorazmernost, pa je tožena stranka pravilno uporabila pooblastilo iz materialne določbe.

Glede na zakonsko omejitev obsega oglaševanja ni potrebno, da je programska zahteva določena v samem dovoljenju, saj jo mora izdajatelj radijskega programa (ne glede na morebitni izostanek navedbe tovrstne vsebine z določenim maksimalnim obsegom v dovoljenju) spoštovati. Z ugotovljenim postopanjem (t.j. z razširjanjem različne programske vsebine v istem časovnem intervalu) je tožnik razširjal različne programe, ima pa izdano dovoljenje le za razširjanje enega radijskega programa, zaradi česar je ugotovljena kršitev (tudi) tretje alineje 106. člena ZMed (med obvezne sestavine dovoljenja namreč sodi med drugim ime programa) tudi podana, in sicer res ne izrecno, vendar v zadostni meri obrazložena že z razlogi odločbe o ugotovljenih kršitvah. Tožnik uveljavlja tožbene novote, saj navaja nova dejstva, pri čemer pa ne obrazloži, zakaj jih ni navedel že v postopku izdaje upravnega akta, saj je možnost izjasnitve k spornim ugotovitvam toženke pred izdajo odločbe imel. Toženka je svojo odločitev pravilno obrazložila tako, da ne gre za ustvarjanje novih programskih vsebin, temveč je treba zagotoviti le, da se na različnih radijskih frekvencah v časovnem intervalu mrež

Tožnik ne izpolnjuje ne pogoja pokritosti razširjanja svojega programa, ne kadrovskega pogoja, kakor tudi ne programskih pogojev, zaradi česar je toženka glede na namen programov s statusom posebnega pomena, ki je izpolnjevati posebni javni interes na področju medijev (kar na eni strani torej pomeni predvideno doseganje višjih standardov in drugih obveznosti, na drugi strani pa zato pridobitev določenih finančnih ugodnosti s strani države), sprejela pravilno oceno, da je odločitev o odvzemu statusa upravičena. Predhodno mnenje Sveta za radiodifuzijo po četrti alineji prvega odstavka 100. člena ZMed za toženko ni zavezujoče. Določba četrtega odstavka 78. člena ZMed torej daje toženki možnost, da odloči po prostem preudarku, kar pomeni, da pri določenem ugotovljenem dejanskem stanju odloči v stvari tako, kot šteje, da je najprimernejše.

Predvajana oddaja ni bila označena kot ponovitev, kar predstavlja kršitev drugega odstavka 85. člena ZMed. Sodišče glede na vsebino poziva k izjasnitvi in priloženega kodirnega lista v zvezi s sporno kršitvijo prvega odstavka 97. člena ZMed ugotavlja, da niti iz poziva, niti iz kodirnega lista ni jasno razvidno, na katero oddajo v časovnem okviru med 18.00 in 19.00 uro dne 3. 6. 2011 se kršitev prvega odstavka 97. člena ZMed, ki jo toženka očita tožnici, nanaša.

Toženka je dejstva, ki so narekovala izrek ukrepa po tretjem odstavku 109. člena ZMed, ugotavljala sama in sicer na podlagi opravljene analize v odločbi podrobneje opisanih posnetkov resničnostne oddaje, ki jo je tudi žanrsko pravilno opredelila, opredelila pa se je tudi do njihove vsebine in podala oceno vpliva le-te v razmerju do otrok in mladostnikov oziroma njihove sposobnosti presoje. Strokovni mnenji sta ugotovitve toženke le potrdili, nikakor pa nista bili podlaga za izrečen ukrep.

Izrek izpodbijane odločbe, s katero je Agencija revidentki začasno preklicala dovoljenje za izvajanje televizijske dejavnosti, je pravilen, saj je v skladu z 213. členom ZUP in tretjim odstavkom 109. člena ZMed. Agencija pri ugotavljanju izpolnjevanja zahtev v okviru strokovnega nadzorstva nad izvajanjem programskih zahtev in omejitev v izreku odloči zgolj o revidentkini pravici ali obveznosti in ob ugotovitvi neizpolnjevanja naložene odprave nepravilnosti zgolj izreče upravni ukrep, ugotovljeno dejansko stanje in dokazi, na katere je le-to oprto, pa so del obrazložitve odločbe in ne del izreka (2. točka prvega odstavka 214. člena ZUP).

Tožena stranka je vse priloge in podatke, na katerih je utemeljila izpodbijano odločbo, od tožeče stranke pridobila v skladu z določbo 38. člena Metodologije, s katero je med drugim v skladu z določbo 7. odstavka 109. člena ZMed določena metoda strokovnega nadzorstva, s katero tožena stranka podrobneje določi način ugotavljanja izpolnjevanja programskih zahtev in omejitev iz 5. in 3. oddelka drugega poglavja ter tretje in četrte alinee prvega odstavka 106. člena tega zakona.

Izdajatelj lahko dejavnost razširjanja radijskih programskih vsebin opravlja šele po pridobitvi dovoljenja za izvajanje radijske dejavnosti (izdaja radijskega programa brez dovoljenja za izvajanje radijske dejavnosti je sankcionirana kot prekršek). Pred pričetkom izvajanja dejavnosti pa mora priglasiti medij pri pristojnem ministrstvu zaradi vpisa v razvid medijev.

Metodologija bi bila nezakonita, če bi preko zakonskega okvira samostojno urejala razmerja med toženo stranko in izdajatelji tako, da bi uvajala povsem nove obveznosti. Oddaje določene programske vsebine ni mogoče deliti na več različnih programskih vsebin.