96. člen ZUS-1

Iz določb ZUS-1 je jasno, da obnova postopka ni predvidena zaradi kasneje sprejetih pravnih stališč SEU. Pravo Evropske unije od nacionalnega sodišča ne zahteva, da dovoli uporabo pravnega sredstva zoper pravnomočno sodno odločbo v nasprotju z nacionalnimi postopkovnimi pravili, da bi s tem omogočilo odpravo kršitev prava Evropske unije. Zahteva po varstvu pravnomočnosti je utemeljena tudi v sodni praksi Evropskega sodišča za človekove pravice glede razlage Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, kar velja tudi v okviru prava Evropske unije in potrjuje tudi praksa SEU.

Iz določb ZUS-1 je jasno, da obnova postopka ni predvidena zaradi kasneje sprejetih pravnih stališč SEU. Pravo Evropske unije od nacionalnega sodišča ne zahteva, da dovoli uporabo pravnega sredstva zoper pravnomočno sodno odločbo v nasprotju z nacionalnimi postopkovnimi pravili, da bi s tem omogočilo odpravo kršitev prava Evropske unije. Zahteva po varstvu pravnomočnosti je utemeljena tudi v sodni praksi Evropskega sodišča za človekove pravice glede razlage Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, kar velja tudi v okviru prava Evropske unije in potrjuje tudi praksa SEU.

Napačna uporaba materialnega prava sama po sebi ne predstavlja nobenega od samostojnih obnovitvenih razlogov iz prvega odstavka 96. člena ZUS-1. Pravo EU nacionalnega sodišča ne obvezuje, da dovoli uporabo pravnega sredstva zoper pravnomočno sodno odločbo v nasprotju z nacionalnimi postopkovnimi pravili, da bi s tem omogočilo odpravo kršitev prava EU. V nacionalni ureditvi, v kateri obnova sodnega postopka ni mogoča iz razloga upoštevanja pravnih stališč iz sodb sodišč države članice (na primer vrhovnega sodišča, ustavnega sodišča), to ni zahtevano niti za primer stališč iz sodbe Sodišča EU.

Tožnica predloga ni utemeljevala z obnovitvenim razlogom po 6., pač pa z razlogom po 1. točki prvega odstavka 96. člena ZUS-1, navedeno pomeni, da je predlog za obnovo postopka podan po izteku petletnega prekluzivnega roka, ki je za to določen v drugem odstavku 97. člena ZUS-1.

Sodba SEU C-715/23 z dne 10. 7. 2025 ne sodi med dejanske okoliščine in dokaze, saj njena vsebina o značaju lekarniške dejavnosti ni dejstvo, temveč razlaga materialnega prava. Obrazložitev sodne odločbe po naravi stvari ni (novo) dejansko stanje. V tem pogledu sklicevanje na presojo SEU ne more voditi do obnove. Nepravilna uporaba prava že sama po sebi ni obnovitven razlog.

Ker opredelitev lekarniške dejavnosti kot gospodarske ali negospodarske dejavnosti ni dejstvo, ampak pravna presoja, navedeni obnovitveni razlog že iz tega razloga ni izkazan. Iz sodbe SEU C-715/23 ne izhaja pravica tožnice, da opravlja lekarniško dejavnost brez vsake omejitve. Tožnica že sama zapiše, da cilji direktiv ne nasprotujejo temu, da koncesija ne bi bila predpisana. Torej ne gre za pravico, ki bi jo subjektom neomejeno zagotavljalo pravo EU.

Ker opredelitev lekarniške dejavnosti kot gospodarske ali negospodarske dejavnosti ni dejstvo, ampak pravna presoja, navedeni obnovitveni razlog že iz tega razloga ni izkazan. Iz sodbe C-715/23 ne izhaja pravica tožnice, da opravlja lekarniško dejavnost brez vsake omejitve. Tožnica že sama zapiše, da cilji direktiv ne nasprotujejo temu, da koncesija ne bi bila predpisana. Torej ne gre za pravico, ki bi jo subjektom neomejeno zagotavljalo pravo EU.

Ker opredelitev lekarniške dejavnosti kot gospodarske ali negospodarske dejavnosti ni dejstvo, ampak pravna presoja, navedeni obnovitveni razlog že iz tega razloga ni izkazan. Iz sodbe C-715/23 ne izhaja pravica tožnice, da opravlja lekarniško dejavnost brez vsake omejitve. Tožnica že sama zapiše, da cilji direktiv ne nasprotujejo temu, da koncesija ne bi bila predpisana. Torej ne gre za pravico, ki bi jo subjektom neomejeno zagotavljalo pravo EU.

Ker pa opredelitev lekarniške dejavnosti kot gospodarske ali negospodarske dejavnosti ni dejstvo, ampak pravna presoja, navedeni obnovitveni razlog že iz tega razloga ni izkazan. Pri tem pa iz sodbe C-715/23 ne izhaja pravica tožnice, da opravlja lekarniško dejavnost brez vsake omejitve. Tožnica že sama zapiše, da cilji direktiv ne nasprotujejo temu, da koncesija ne bi bila predpisana. Torej ne gre za pravico, ki bi jo subjektom neomejeno zagotavljalo pravo EU.

Tožeča stranka se v predlogu ne sklicuje na nobenega od razlogov, ki so pogoj za obnovo. Sklicuje se na sodbo ESČP in s tem na stališča sodne prakse, ki so materialnopravne in procesne narave in ki zato ne morejo biti razlog za obnovo zadevnega postopka upravnega spora.

Ker Ustavno sodišče o zahtevi BS in o pobudah prizadetih oseb za oceno ustavnosti ZPSVIKOB še ni odločilo, je ocena sodišča, da sporne določbe ZPSVIKOB niso protiustavne, preuranjena. Tudi odločitev glede vprašanja, ali je ne/zakonitost odločbe BS o izrednih ukrepih predhodno vprašanje za odločanje o tožbenem zahtevku zoper poslovno banko, je najmanj prenagljena.

Kadar sodišče v upravnem sporu samo ne ugotavlja dejanskega stanja, je nova dejanska okoliščina v smislu prvega odstavka 96. člena ZUS-1 tista, ki je že obstajala, ko je bil izdan prvostopenjski upravni akt, ki se izpodbija v upravnem sporu, vendar zanjo stranka ni vedela in je zato ni uveljavljala v prejšnjem postopku. Dejanska okoliščina, ki je nastala šele po izdaji prvostopenjskega upravnega akta, v tem primeru ne more biti razlog za obnovo postopka, ker ni sestavni del relevantnega dejanskega stanja.

Po stališču Vrhovnega sodišča v sodbi X Ips 5/2019 z dne 9. 10. 2019 je za pravilno rešitev spora po ZNISESČP pomembno zgolj dejstvo, ali je imel varčevalec v času vložitve zahtevka sredstva na deviznem računu (hranilni knjižici) Banke in s tem obstoječo obveznost do Banke. V zvezi s samim dejanjem prenosa sredstev zakonodajalec kot relevantno okoliščino namreč upošteva le, ali je do njega prišlo na podlagi predpisov države, v kateri je delovala podružnica. Druga poved 2. člena ZNISESČP je določba pojasnjevalne narave, ki ne posega v prvo poved tega člena (niti v drugo poved prvega odstavka 1. člena zakona), ampak ga dopolnjuje s tem, ko primeroma določa, da so ''iz poplačila med drugim izključene tudi stare devizne vloge, ki so jih varčevalci v skladu s predpisi BiH prenesli na posebne račune za namen uporabe v postopku privatizacije''. Kot je v zgoraj omenjeni sodbi že ugotovilo Vrhovno sodišče, tudi ESČP v Zadevi Ališić in drugi ni postavilo zahteve, da bi moralo do plačila ali prenosa sredstev varčevalcev priti z njihovim aktivnim ravnanjem ali po njihovi izrecni volji. Ravnanje varčevalca v zvezi s prenosom sredstev z devizne vloge na JPR zato za odločitev v primeru izkazan

Tožeča stranka je v tožbi predlagala obnovo postopka, ki je bil končan z izpodbijano odločbo. Predloga za obnovo postopka tožeča stranka ni obrazložila, v tožbi pa je navedla razloge za nezakonitost izpodbijane odločbe. Upravno sodišče na podlagi navedenega ne more odločati o obnovi upravnega postopka pri toženi stranki, ampak le o obnovi postopka upravnega spora pred Upravnim sodiščem. Predlog za obnovo postopka tako ni dovoljen in ga je sodišče zato zavrglo na podlagi prvega odstavka 100. člena ZUS‑1. Navedbe tožeče stranke o nezakonitosti izpodbijane odločbe je sodišče obravnavalo v okviru presoje utemeljenosti tožbe.

Tožnik ni predložil nobenih novih dokazov ali navedel novih dejstev. Povedal je le, da že sedem let nima stikov z domačimi, da je tu od leta 2013, med letoma 2015 in 2018 pa je prestajal zaporno kazen. Take tožnikove navedbe glede na zakonsko ureditev ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite, tudi po presoji sodišča ne bi mogle pripeljati do drugačne odločitve. Tožnik v tem upravnem sporu predlaga obnovo pravnomočno zaključenega upravnega postopka, ki ni bil deležen sodne presoje. Glede na navedeno za odločanje o tem predlogu sodišče ni pristojno (drugi odstavek 17. člena ZPP, v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1), ampak je pristojen organ, ki je odločal o podaljšanju subsidiarne zaščite, zato je sodišče predlog tožnika za obnovo postopka zavrglo na podlagi drugega odstavka 18. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1.

Ker se je sklep tega sodišča I U 1880/2018-5 z dne 17. 9. 2018, s katerim je bilo ugodeno predlogu predlagatelja za omejitev dostopa do spletne strani, opiral na odločbo predlagatelja št. 46161-11/2018-7 z dne 26. 3. 2018, ki je bila s sodbo tega sodišča I U 1961/2018-16 z dne 29. 10. 2019 pravnomočno odpravljena, je s tem odpadla podlaga za ugoditev predlogu za omejitev dostopa do spletne strani. Sodišče je zato sklep Upravnega sodišča Republike Slovenije I U 1880/2018-5 z dne 17. 9. 2018 skladno z drugim in petim odstavkom 400. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 razveljavilo in predlog predlagatelja za omejitev dostopa do spletne strani št. 4613-5/2018-5 z dne 10. 9. 2018 zavrnilo.

Sodišče dopusti revizijo, če je od odločitve vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, ki je pomembno za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse. Sodišče dopusti revizijo zlasti v primerih: če gre za pravno vprašanje, glede katerega odločitev sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse vrhovnega sodišča, ali če gre za pravno vprašanje, glede katerega sodne prakse vrhovnega sodišča ni, še zlasti, če sodna praksa višjih sodišč ni enotna, ali če gre za pravno vprašanje, glede katerega sodna praksa vrhovnega sodišča ni enotna. Tožnik svojega predloga za vložitev revizije ni utemeljeval z nobenim od navedenih razlogov.

Zaradi napake pri odpošiljanju tožbe in sodbe ter preverjanju povratnic, predlagatelju obnove ni bila dana možnost udeležbe v upravnem sporu. Predlagatelj obnove se na to napako ni mogel sklicevati v prejšnjem postopku. Predlog za obnovo ima vse potrebne sestavine in je bil vložen pravočasno. Tožnik se sprva ni odzval na predlog za obnovo postopka, v njegovi zadnji vlogi pa pravi, da je nadaljevanje zadeve nesmiselno in da ne bo podajal nadaljnjih stališč v predmetni zadevi, zato sodišče šteje, da je tožnik umaknil tožbo in je posledično sodišče postopek obravnavanja tožbe s sklepom ustavilo.

Okoliščine in dokazi, s katerimi pritožnik utemeljuje dovoljenost obnove sodnega postopka niso povezani z dejanskim stanjem, na katerem temelji sodba, ampak z nasprotovanjem pravnim stališčem sodišča prve stopnje o tem, kakšna je zakonsko skladna opredelitev predlagatelja liste kandidatov in kdaj je lista kandidatov obremenjena s pomanjkljivostjo, ki jo je treba (in jo je mogoče) odpraviti. Ker napačna uporaba materialnega prava po določbah ZUS-1 ni obnovitveni razlog, niso upoštevne niti s tem povezane trditve in dokazi zanje.