UPRS Sodba I U 2109/2018-10

I. Tožbi se ugodi in se Ministrstvu za notranje zadeve naloži, da mora izdati upravni akt, s katerim bo odločilo o tožnikovi prošnji za mednarodno zaščito, v roku 60 dni po prejemu te sodbe.

II. Zahteva tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

1Tožnik v tožbi navaja, da je dne 14. 11. 2016 pri toženi stranki kot pristojnem organu vložil prošnjo za mednarodno zaščito in vse do danes ni prejel odločitve. Dne 17. 9. 2018 je toženo stranko pozval, da, v 7 dneh od prejema zahteve, o njegovi prošnji odloči, vendar pa tožena stranka tudi v nadaljnjih 7 dneh po prejemu pošte o njegovi prošnji ni odločila, čeprav celoten postopek teče že skoraj dve leti. Sodišču predlaga, da tožbi ugodi in toženi stranki naloži, da mora izdati upravni akt, s katerim bo odločeno o njegovi prošnji za mednarodno zaščito, v roku 60 dni po prejemu te sodbe. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

2Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da o tožnikovi prošnji zaradi kompleksnosti primera in zaradi obravnave prošenj, ki so prispele pred tožnikovo, še ni odločila, bo pa odločitev o tožnikovi prošnji sprejeta do dne 15. 12. 2018. Sodišču predlaga, da tožbo zaradi neizdaje odločbe v zadevi priznanja mednarodne zaščite kot neutemeljeno zavrne.

3Tožnik v pripravljalni vlogi navaja, da zakon določa rok, v katerem je treba odločiti o prošnji za mednarodno zaščito, pri čemer je v zakonsko določenem roku upoštavana tudi kompleksnost in zahtevnost zadev. Izpostavlja, da je tožena stranka tožnika z dopisom dne 24. 9. 2018 obvestila, da bo o njegovi prošnji odločeno do 15. 11. 2018, v odgovoru na tožbo pa že navaja nov datum in sicer 15. 12. 2018.

K I. točki izreka:

4Tožba je utemeljena.

5Po določbi drugega odstavka 28. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) sme stranka sprožiti upravni spor, če organ druge stopnje v dveh mesecih ali pa v krajšem, s posebnim predpisom določenim rokom, ne izda odločbe o strankini pritožbi zoper odločbo prve stopnje in če je tudi na novo zahtevo stranke ne izda v nadaljnjih sedmih dneh. Po določbi tretjega odstavka istega člena sme po prejšnjem odstavku ravnati tudi tožnik, če organ prve stopnje ne izda odločbe, zoper katero ni pritožbe ter v primeru, če organ v treh letih od začetka postopka ni izdal dokončnega upravnega akta, ne glede na to, ali so bila v postopku uporabljena redna ali izredna pravna sredstva, razen če je bil postopek ustavljen.

6V obravnavanem primeru gre za enostopenjski upravni postopek. Iz podatkov v spisu in navedb tožene stranke v odgovoru na tožbo je razvidno, da tožena stranka o tožnikovi prošnji za mednarodno zaščito ni odločila v zakonsko določenem roku, niti ne potem, ko jo je pooblaščenka tožnika dne 14. 9. 2018 izrecno pozvala, da izda odločbo v nadaljnjih sedmih dneh.

7Ker tožena stranka o tožnikovi vlogi ni odločila v zakonsko predpisanem roku, niti ni tega storila v nadaljnjih sedmih dneh po tožnikovi zahtevi, je sodišče v skladu s prvim odstavkom 69. člena ZUS-1 tožbi ugodilo in toženi stranki naložilo izdajo upravnega akta v roku 60 dni od prejema te sodbe. Pri določitvi roka za odločitev je sodišče ocenilo, da bo v tem roku lahko odločeno o tožnikovi vlogi za priznanje mednarodne zaščite.

K II. točki izreka:

8Tožnik je v postopku priglasil tudi povračilo stroškov postopka. Sodišče ugotavlja, da tožnika v postopku za pridobitev mednarodne zaščite zastopa svetovalka za begunce, ki ji plačilo za opravljene storitve pripada na podlagi Pravilnika o načinu dostopa prosilcev za mednarodno zaščito do svetovalcev za begunce ter nagrajevanju in povračilu stroškov svetovalcev za begunce. Stroškovnik za izplačilo nagrade v zvezi z zastopanjem v postopku za mednarodno zaščito se vloži pri Ministrstvu za notranje zadeve. Zato je bilo treba tožnikovo zahtevo za povrnitev stroškov postopka zavrniti.