UPRS Sklep I U 1660/2023-9

I. Tožba se zavrže.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1Finančna uprava Republike Slovenije, Generalni davčni urad (v nadaljevanju davčni organ) je z izpodbijanim sklepom zahtevo tožnika z dne 11. 4. 2022 za izločitev uradnih oseb, višjih finančnih inšpektoric A.A. in B.B. iz vodenja ponovnega postopka davčnega inšpekcijskega nadzora (v nadaljevanju DIN) odmere davka od nenapovedanih dohodkov po 68.a členu Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) za obdobje od 1. 1. 2009 do 31. 12. 2018, ki se vodi pod številko DT 0610-3786/2019 in da se zadeva odstopi krajevno drugemu uradu, zavrnilo (točki 1 in 2 izreka), s tem da v postopku stroški niso nastali (točka 3 izreka). Iz obrazložitve sledi, da je tožnik 11. 4. 2022 vložil zahtevo za izločitev uradne osebe po 35. členu Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Razvidno je, da je tožnik v okviru prvotnega postopka davčnega inšpekcijskega nadzora vložil več zahtev za izločitev uradnih oseb, ki so bile zavrnjene ter na upravnem sodišču tožbe zavržene kot nedovoljene. Izdana je bila odločba DT 0610-3786/2019-41(01321-26,01321-479 z dne 28. 7. 2020 in odmerjen davek v višini 398.254,56 EUR po stopnji 50 % od davčne osnove 556.077,95 EUR in pripadajoče obresti v znesku 27.024,48 EUR. Na podlagi odločbe Ustavnega sodišča je toženka izdala odločbo DT 499-21-322/2020-19 z dne 5. 7. 2021 ter ugodila pritožbi in zadevo vrnila davčnemu organu v ponovni postopek. Nadalje je razvidno, da je davčni organ iz postopka po zahtevi tožnika 26. 11. 2021 izločil iz vodenja postopka uradno osebo C.C. in namesto nje določil finančni inšpektorici A.A. in B.B., katerih izločitev sedaj zahteva tožnik. Davčni organ navaja, da zahteva ni utemeljena, zahteva za odstop krajevno drugemu uradu pa ni dovoljena. Navaja 35. člen, 36. člen in 37. člen ZUP.

2Bistveno je vprašanje, ali ravnanje uradnih oseb, ki ga zatrjuje tožnik (med drugim, da sta nepristranski, da naj bi vodili postopek dve uradni osebi, ki sta bili prisotni na zaslišanju, iz zapisnika pa izhaja, da ga vodi samo ena, da gre za arbitrarno postopanje uradne osebe, da je celoten način vodenja postopka z očitnim zanikanjem izvedenega dokaza zaslišanja kvalificirane priče, vtisa, da je iz ozadja vodila postopek prvotno izločena oseba, nezaupanja v subjektivno in objektivno nepristranost uradnih oseb, itd) kaže, da imata uradni osebi do tožnika (negativen) odnos, kar bi kazalo, da nista nepristranski, kar davčni organ oz. njegov predstojnik ocenjuje, da ni podano. Navaja se še, da je presoja o ustreznosti dokazil na strani pooblaščenih uradnih oseb, ki vodita postopek, in da vrednotenje dokazov tekom trajanja postopka, ne more predstavljati izločitvenega razloga. Izločitveni razlogi, kot jih tožnik navaja, niso tisti, ki so predpisani v navedenih določbah ZUP, tožnik pa ni izkazal osebnega motiva uradnih oseb po določenem neugodnem zaključku postopka. Zahteva po odstopu odločanja krajevno drugemu uradu pa nima podlage v ZUP, zato jo je treba zavreči na podlagi 2. točke prvega odstavka 129. člena ZUP, ker tožnik ne uveljavlja kakšne svoje pravice ali pravne koristi.

3Toženka je pritožbo tožnika zavrnila.

4Tožnik zoper izpodbijani sklep vlaga tožbo v upravnem sporu. Po stališču tožbe je izkazan obstoj okoliščin, ki izkazujejo ravnanje po osebnih nagnjenjih, da se postopek zaključi, ne da bi se v postopku ugotovila materialna resnica. Po stališču tožbe je tožnik s svojimi navedbami v postopku, kot jih navaja, dovolj jasno opredelil osebni interes uradnih oseb, ki je podlaga za njihovo izločitev. Zakaj uradna oseba vseh navedb tožnika, ki so podane tekom postopka ni upoštevala, ni jasno, kaže pa to na samovoljno vodenje postopka in obstoj vseh tistih okoliščin, ki so bile podlaga za zahtevo po njihovi izločitvi. Sodišču predlaga naj izpodbijani sklep razveljavi (pravilno odpravi - opomba sodišča) ter zadevo vrne davčnemu organu v ponovno odločanje. Tožena stranka naj mu tudi povrne stroške postopka.

5V odgovoru na tožbo toženka v celoti prereka tožbene navedbe in vztraja pri razlogih iz obrazložitev upravnih odločb.

K točki I izreka

6Tožba ni dovoljena.

7V upravnem sporu odloča sodišče o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnika, o zakonitosti drugih aktov pa samo, če tako določa zakon (prvi odstavek 2. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). Upravni akt po ZUS-1 je upravna odločba in drug javnopravni, enostranski, oblastveni posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta (drugi odstavek 2. člena ZUS-1). Po določbi drugega odstavka 5. člena ZUS-1 se v upravnem sporu lahko izpodbijajo tudi tisti sklepi, s katerimi je bil postopek odločanja o izdaji upravnega akta obnovljen, ustavljen ali končan.

8Pogoj za tožbo v upravnem sporu torej je, da je z upravnim aktom vsebinsko odločeno o materialnopravno določeni pravici, obveznosti ali pravni koristi osebe na način, da se učinki odločitve kažejo kot sprememba strankinega pravnega položaja, ki se z odločitvijo v pravnem pogledu bodisi izboljša bodisi poslabša. Kot je pojasnilo Vrhovno sodišče v sklepu I Up 6/2019 z dne 24. 4. 2019, je upravni akt tisti akt, ki na koncu upravnega postopka v svojem bistvu pomeni dokončno meritorno odločitev pristojnih organov v (javno)pravnem položaju posameznika.¹

9V obravnavani zadevi tožnik izpodbija sklep, s katerim je bila zavrnjena njegova zahteva za izločitev uradnih oseb v ponovnem postopku DIN. Izpodbijani sklep o neizločitvi uradnih oseb in zavrženju zahteve za odstop krajevno drugemu pristojnemu organu, v izreku vsebuje le procesno odločitev, ki se nanaša na izvedbo oziroma vodenje postopka DIN v zadevi odmere davka od nenapovedanih dohodkov po 68.a členu ZDavP-2, s čimer tudi po ustaljeni sodni praksi ne izpolnjuje prej opisanega materialnega pogoja za upravni akt in s tem pogojev, da bi se izpodbijal s samostojno tožbo.² Izpodbijani sklep tudi ni drug akt po prvem odstavku 2. člena ZUS-1, ki bi ga bilo dopustno izpodbijati v upravnem sporu, saj zakon tega ne določa; prav tako tudi ni sklep, s katerim bi bil postopek odločanja o izdaji upravnega akta obnovljen, ustavljen ali končan, torej sklep po drugem odstavku 5. člena ZUS-1.

10Ugovore glede okoliščin, ki zbujajo dvom v nepristranost uradne osebe in s tem povezano nezakonitost upravnega akta, pa je dopustno uveljavljati v sporu zoper dokončno upravno odločbo o glavni stvari.³

11Podlage za vložitev tožbe zoper izpodbijani sklep tudi ne more dati napačni pravni pouk v izpodbijanem sklepu, da je zoper to odločitev dopustno vložiti tožbo v upravnem sporu. Napačen pravni pouk sicer stranki ne more biti v škodo, vendar pa ji ne more dati več pravic, kot ji pripadajo z zakonom.⁴

12Ker glede na obrazloženo izpodbijani sklep ni (upravni) akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu, je sodišče tožbo na podlagi določbe 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 kot nedovoljeno zavrglo.

K točki II izreka

13Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrže.

¹ Prim. sklep Vrhovnega sodišča I Up 56/2021 z dne 21. 4. 2021.
² Prim. npr. sklepe Vrhovnega sodišča I Up 252/2017 z dne 23. 5. 2018, I Up 60/2020 z dne 9. 9. 2020, I Up 159/2019 z dne 11. 11. 2020, I Up 56/2021 z dne 21. 4. 2021, I Up 126/2021 z dne 19. 10. 2022; tudi sklepe Upravnega sodišča I U 2029/ 2019 z dne 13. 10. 2020, IV U 39/2021 z dne 13. 9. 2021, II U 181/2021 z dne 26. 11. 2021, II U 137/2023 z dne 26. 2. 2024
³ Tako npr. Vrhovno sodišče v sklepih I Up 60/2020 z dne 9. 9. 2020, I Up 165/2018 z dne 3. 9. 2019, I Up 113/2018 z dne 29. 8. 2018, I Up 342/2016 z dne 15. 3. 2017 idr.
⁴ Tako npr. v sklepih Vrhovnega sodišča I Up 109/2016 z dne 22. 11. 2017, I Up 34/2021 z dne 21. 4. 2021.