59. člen ZP-1-UPB3

Če je med posameznimi dejanji organov, pristojnih za postopek, ki merijo na pregon storilca prekrška, minilo več kot dve leti, je postopek o prekršku oziroma pregon za prekršek zastaral.

Če je pregon zastaral ali če so podani drugi razlogi, ki izključujejo pregon (pravnomočno razsojena stvar), prekrškovni organ odloči, da ne bo izdal odločbe o prekršku oziroma vložil obdolžilnega predloga.

Posredovanje zahteve za sodno varstvo s strani prekrškovnega organa sodišču je dejanje, ki je usmerjeno v pregon storilca in ki pretrga tek zastaralnega roka.

Sodišče je z izpodbijano sodbo, s katero je odločilo o zahtevah za sodno varstvo, o katerih je bilo že pravnomočno odločeno, kršilo 31. in 158. člen Ustave ter 3. točko prvega odstavka 156. člena ZP-1.

S tem, ko sodišče ni odločilo o zahtevi za sodno varstvo odgovorne osebe pravne osebe, je odgovorni osebi kršilo pravico do učinkovitega pravnega sredstva, ta kršitev pa je vplivala na zakonitost sodbe.

Kriterij za presojo, ali je bil storilcu v postopku o prekršku zagotovljen pošten postopek, je jamstvo enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave v povezavi z 29. členom Ustave o pravnih jamstvih v kazenskem postopku.

Preizkus in posredovanje zahteve za sodno varstvo pristojnemu sodišču predstavlja postopanje prekrškovnega organa, ki meri na pregon storilca prekrška. Nadaljnje dopisovanje med sodiščem in prekrškovnim organom, zaradi napake, ki jo je storil prekrškovni organ pri odstopu zadeve sodišču, pa ne predstavlja dejanj, ki bi imela za posledico pretrganje zastaranja pregona v škodo domnevnih kršiteljev.

V sodbi, s katero sodišče odloči o zahtevi za sodno varstvo, mora oceniti vse relevantne navedbe zahteve.

Za odločitev v konkretni zadevi, ali je bil storilki zagotovljen pošten postopek, je odločilno, ali navedbe v opisu dejanskega stanja, ki je bil s strani prekrškovnega organa poslan sodišču in s katerim storilka prekrška ni bila seznanjena, po vsebini presegajo navedbe kratkega opisa dejanskega stanja prekrška v plačilnem nalogu. Odgovorna oseba pravne osebe je odgovorna za prekršek le, če je bil storjen z njenim delovanjem ali z opustitvijo dolžnega nadzorstva.

Če je vložena pravočasna in utemeljena zahteva za sodno varstvo, sme prekrškovni organ sam odpraviti (nepravnomočno) odločbo o prekršku in jo (med drugim) nadomestiti z novo.

Pravnomočno odločena stvar je procesna ovira za ponovno obravnavanje zadeve in zavezuje tako sodišče kot prekrškovni organ.