8. člen ZAzil-UPB2

S tem, ko je sodišče prve stopnje obdolženemu, ob glavni izreklo še stransko kazen izgona tujca iz države, v času ko je ta podal prošnjo za azil ni prekoračilo nobenega zakonskega pooblastila (5. točka 372. člena ZKP).

V upravno-sodni praksi velja, da mora prvostopenjski organ, če ugotovi bistvene nekonsistentnosti ali nelogičnosti v izjavi prosilca za azil, le-tega s temi neskladji soočiti in mu dati možnost, da svojo izpovedbo pojasni in da se do tega izreče, tako da nejasnosti razčisti, preden organ njegovo prošnjo za azil zavrne. Vendar pa to procesno pravilo ni absolutno, kajti če tega pravila tožena stranka ne upošteva, Upravno sodišče tožbi ugodi samo, če je ta procesna kršitev lahko vplivala na zakonitost in pravilnost odločitve. Slednje pa je odvisno od tega, ali je stranka v tožbi prepričljiva glede pojasnitve sporne okoliščine, ali je stranko ob podaji prošnje za azil zastopal pravni zastopnik, v kolikšni meri so se vprašanja uradne osebe ob podaji prošnje za azil nanašala na sporno okoliščino, ki je odločilna za oceno verodostojnosti in za kakšno nekonsistentnost oziroma nelogičnost gre v konkretni zadevi.

Ker je prosilec namero za vložitev prošnje za azil izrazil šele peti dan bivanja v Centru za tujce in to neposredno potem, ko je bil seznanjen s tem, da bo odstranjen iz Slovenije, je tudi po presoji Vrhovnega sodišča vložil prošnjo zato, da bi odložil odstranitev iz Slovenije, to pa je zloraba oziroma zavajanje azilnega postopka. V takih pogojih pa se o prošnji za azil odloči takoj, v tako imenovanem pospešenem azilnem postopku.

Ker je iz prošnje za azil razvidno, da prosilcu v njegovi izvorni državi ne grozi preganjanje, je tožena stranka ravnala pravilno, ko je prošnjo zavrnila v pospešenem postopku.

V pospešenem azilnem postopku ne gre za neposredno ugotavljanje pogojev za priznanje azila iz 2. in 3. odstavka 1. člena ZAzil, ker so za zavrnitev prošnje za azil kot očitno neutemeljene pravno pomembna le dejstva in okoliščine, ki se nanašajo na kakšnega izmed razlogov, ki so taksativno navedeni v 2. odstavku 35. člena ZAzil.

Ker tožnik, ki je nezakonito vstopil v Republiko Slovenijo za azil ni zaprosil v najkrajšem času pri pristojnem organu (1. odstavek 8. člena ZAzil), obstaja sum, da je vložil prošnjo za azil z namenom, da bi odložil prisilno odstranitev iz države.

Za zavajanje oziroma zlorabo azilnega postopka se šteje tudi, če je prošnja za azil vložena zaradi odložitve odstranitve iz Slovenije. To pa je tudi takrat, kadar prosilec vloži prošnjo za azil šele četrti dan bivanja v Centru za tujce, kamor je nastanjen zaradi odstranitve iz Slovenije in je ves čas pod nadzorom organov, pri katerih prošnjo lahko vloži. Že eden od razlogov iz 1. alineje 2. odstavka 35. člena ZAzil v zvezi s 36. členom ZAzil je dovolj za zavrnitev prošnje za azil v pospešenem postopku, zato prvostopnemu sodišču ni bilo treba ugotavljati pogojev za zavrnitev prošnje za azil na drugih pravnih podlagah.

Sodišče ni izhajalo iz opredelitve preganjanja, po katerem mora iti za "nenehno trpinčenje", ker takšna interpretacija ZAzil ni skladna z 18. členom Ustave, 3. členom MKVČP in tudi ne z opredelitvijo mučenja iz 1. člena MKPM, ki se lahko smiselno uporablja tudi v azilnem pravu. Tudi če nek mentalni, duševni ali fizični hendikep prosilca za azil v ničemer ni povezan s preganjanjem v izvorni državi, ni mogoče izključiti, da bi z vrnitvijo take osebe v izvorno državo prišlo do nečloveškega ravnanja. Tudi zdravstveni razlogi namreč lahko v primeru vrnitve v izvorno državo pomenijo resno škodo v smislu 3. odstavka 1. člena ZAzil.

Kršitev, ki je bila s prvostopenjsko odločbo o prekršku storjena v škodo storilca, ni bila storjena tudi v škodo ostalih storilcev, saj glede na podatke spisa, s katerimi je v trenutku odločanja razpolagal senat za prekrške, pritožbeni razlog nepopolne ugotovitve dejanskega stanja glede ostalih storilcev ni bil podan, zato drugostopenjski organ ni bil dolžan (oziroma ni smel) uporabiti pravila beneficium cohaesionis.

Prosilec zavaja oziroma zlorablja azilni postopek, če v prošnji lažno predstavlja razloge za azil in tudi, če prošnjo vloži z namenom odložitve odstranitve iz Slovenije. Prosilec, ki je bil zaradi ilegalnega prehoda meje prijet na slovensko-avstrijski meji in nastanjen v Centru za tujce, je namero za vložitev prošnje za azil izrazil šele mesec dni po prijetju, takrat je začel tudi zatrjevati, da je bil v izvorni državi preganjan, čeprav je pred tem sprva zatrjeval, da je imel namen oditi v Nemčijo, kasneje pa je zatrjeval da je imel namen oditi na Švedsko. Ker so bili v konkretnem primeru izpolnjeni pogoji iz 2.odstavka 35.člena Zakona o azilu (ZAzil) je bilo o prošnji za azil odločeno v pospešenem azilnem postopku in se pogoji iz 1.člena Zakona o azilu niso ugotavljali, saj se ti ugotavljajo le v rednem azilnem postopku.

Tujec, ki ilegalno vstopi v Slovenijo in želi zaprositi za azil, mora svojo namero izraziti v najkrajšem času, za vsako odlašanje pa mora imeti opravičljive razloge. Ker je v tem primeru tožnik zaprosil za azil šele 10. dan bivanja v centru za tujce, potem ko so ga italijanske oblasti vrnile v Slovenijo, za to odlašanje pa ni imel opravičljivega razloga, je tudi po presoji pritožbenega sodišča prošnjo vložil z namenom odložitve prisilne odstranitve iz Slovenije. Za lažno predstavljanje razlogov, ki jih navaja v prošnji, se štejejo tudi, če sicer tožnik navaja, da je v izvorni državi doživljal določeno "preganjanje", po drugi strani pa navaja, da v Sloveniji sploh ni imel namena zaprositi za azil, kar potrjujejo tudi upravni spisi, ker so take izjave nasprotujoče si in zato neverodostojne.

Če prosilec vloži prošnjo za azil po 6 letih nezakonitega bivanja v Sloveniji, je to očitno zavajanje in zloraba postopka, saj je prošnja vložena le zato, da odloži prisilno odstranitev iz Slovenije.

ZAzil ne določa roka, kdaj mora oseba vložiti prošnjo za azil, vendar za tujce, ki nezakonito vstopajo v državo, določa, da morajo v najkrajšem možnem času zaprositi za azil pri pristojnem organu.

ZAzil sicer ne določa roka, kdaj mora oseba vložiti prošnjo za azil, vendar za tujce, ki nezakonito vstopajo v državo, v 1. odstavku 8. člena določa, da morajo zaprositi za azil pri pristojnem organu v najkrajšem možnem času.

Če begunec ne izrazi namere vložiti prošnjo za azil v čim krajšem času po prihodu v Slovenijo, ima to lahko vpliv na celovito oceno verodostojnosti prosilca za azil, ko dokazuje utemeljen strah pred preganjanjem, ne glede na to, ali je v Slovenijo prišel zakonito ali nezakonito.

Če je iz tožnikove prošnje za azil razvidno, da jo je vložil zaradi odložitve odstranitve iz Slovenije, se to šteje za zavajanje oziroma zlorabo azilnega postopka, zaradi česar se prošnja kot očitno neutemeljena zavrne v tako imenovanem pospešenem postopku. Prošnja za azil se kot očitno neutemeljena zavrne tudi, če okoliščine, ki jih za zapustitev izvorne države navaja prosilec v prošnji, ne predstavljajo preganjanja v smislu Zakona o azilu.

Tožnik je vstopil v RS ilegalno (torej zanj velja 8. člen ZAzil) in je postal prosilec za azil v smislu 4. alineje 2. člena ZAzil šele z vložitvijo prošnje za azil na predpisanem obrazcu (63. člen ZAzil). Zato mu je mogoče šele od takrat dalje na podlagi 27. člena ZAzil začasno omejiti gibanje. ZAzil ne določa, da se pri določanju trajanja začasne omejitve gibanja na podlagi 27. člena upošteva morebitna dejanska oziroma na drugi pravni podlagi izrečena začasna omejitev gibanja, ki je veljala pred vložitvijo prošnje za azil na predpisanem obrazcu.

Na podlagi 27. člena ZAzil se gibanje lahko omeji le prosilcu za azil, to pa je tujec, ki na meji ob vstopu v Slovenijo zaprosi za azil; tujec, ki ilegalno vstopi v Slovenijo pa šele od vložitve prošnje za azil na predpisanem obrazcu. V čas trajanja ukrepa po 27. členu ZAzil pa se ne všteva omejitev gibanja, izrečena na drugi pravni podlagi oziroma brez pravne podlage.

Če je iz prosilčeve prošnje za azil očitno, da je v njej lažno predstavil razloge za zapustitev izvorne države in da je prošnjo za azil vložil zato, da bi odložil odstranitev iz Slovenije, tako prošnjo tožena stranka zavrne kot očitno neutemeljeno v tako imenovanem pospešenem postopku. Ni podana kršitev pravil postopka v upravnem sporu, če prvostopno sodišče ni odločalo po opravljeni glavni obravnavi, čeprav jo je tožnik v tožbi zahteval, saj nadaljnje pojasnjevanje razlogov za zapustitev izvorne države ne bi vplivala na odločitev v tem primeru, ko je prošnja zavrnjena zaradi neverodostojnosti izjav tožnika in zato, ker je vložena zaradi odločitve odstranitve iz Slovenije.

Če stranka vloži v isti zadevi novo vlogo, preden je pravnomočno odločeno o prvi vlogi, mora upravni organ novo vlogo zavreči. Če sodišče prve stopnje iz ugotovljenih dejstev sklepa na obstoj drugih dejstev in se sodba opira na ta dejstva, jo pritožbeno sodišče brez glavne obravnave spremeni in odloči o tožbi samo.