VSL Sodba II Cp 995/2023

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pritožnik naj sam krije svoje pritožbene stroške.

1Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov zahtevek, da mu toženka plača 185.626,52 EUR, kolikor je od nje zahteval kot imetnik hranilne devizne knjižice nekdanje Banke X., ki je prenehala v postopku likvidacije. Presodilo je, da toženka ni univerzalna pravna naslednica te banke, pa tudi ne njena singularna naslednica glede domnevne obveznosti Banke X. do tožnika, za katero je ocenilo, da je niti ni izkazal.

2Tožnik se proti sodbi pritožuje, uveljavlja vse predvidene zakonske razloge in predlaga njeno spremembo tako, da se zahtevku ugodi, ali pa razveljavitev in novo sojenje, opredeljuje pa tudi pritožbene stroške.

Uveljavlja več kršitve določb postopka; sodišču očita, da ni zaslišalo ne njega ne prič, ki jih je predlagal, s tem pa naj bi mu odvzelo možnost obravnavanja (8. tč. 2. odst. 339. čl. Zakona o pravdnem postopku; ZPP). Pritožnik trdi, da bi s tem dokazal toženkino malomarno poslovanje. Nadalje očita pomanjkanje razlogov oz. se mu ti zdijo nejasni in nasprotujoči si, zlasti v tč. 6, kjer sodišče izraža napačno razumevanje tega, kar je sam navedel. Niti ni predlagal izvedenca grafološke stroke, zato ne ve, zakaj je bil ta dokaz zavrnjen. Navaja, da je ključni dokaz njegova hranilna knjižica, ki ni bila realizirana in do česar se sodišče ni opredelilo. Nadaljnja nejasnost je po mnenju pritožnika v 11. tč., ker sodišče navaja stališče, da družbeniki niso univerzalni pravni nasledniki družbe, ne da bi pri tem navedlo kakršnokoli judikatno ali teoretično podlago. Kot nadaljnjo pomanjkljivost in absolutno kršitev očita odsotnost opredelitve do njegove trditve, da je toženka v 2. tč. Patronatske izjave prevzela popolno bančno garancijo.

Kot zmotno ugotovljeno dejansko stanje pritožnik očita, da bi moralo ugotoviti, da je toženka jamčila z vsem svojim premoženjem vsem upnikom Banke X., Glede duplikata njegove knjižice ni bilo ugotovljeno, kdaj je bil narejen, zakaj in po kakšnem postopku, saj sam zanj ni dal soglasja. Tudi naj ne bi bilo ugotovljeno, kdaj in zakaj naj bi bila sredstva prenesena na drugo partijo, ne drži pa, da je 23. 3. 2004 vsa svoja sredstva dvignil. Nepopolno je ugotovljeno dejansko stanje tudi v zvezi z zatrjevanim nezakonitim poslovanjem Banke X., saj je predložil dve potrdili iz l. 1994 o vplačilo različnih deviznih zneskov, ki jih je izročil uslužbencu Banke X., pa ta vplačila niso bila knjižena. Številni pologi v letih 1994 do 1996 tako sploh niso bili knjiženi, kar je kaznivo dejanje, sodišče pa naj bi to povsem prezrlo.

Kot napačno uporabo materialnega prava pritožnik vidi zmotno oceno 2. tč. Patronatske izjave, ki jo je po njegovem treba razumeti kot nepreklicno bančno garancijo, in ker je bila Banka X. 23. 12. 2012 izbrisana iz registra, bi morala tožniku njegov dolg poravnati toženka. Sodišče naj bi tudi zanemarilo načelo skrbnosti (6. čl. OZ) ter Zakon o varstvu potrošnikov, saj je tožnik šibkejša stranka nasproti banki. Opozarja, da so na dokumentih ročni pripisi, za katere sploh ni jasno, čigavi so.

3Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

4Pritožba ni utemeljena.

5Noben od uveljavljanih pritožbenih razlogov ni podan; sodišče prve stopnje ni zagrešilo napak ne pri vodenju postopka ne pri uporabi materialnega prava, pravilno pa je ugotovilo tudi sporna pravno pomembna dejstva.

6Tožeča stranka je imela vse možnosti obravnavanja (enako kot tožena stranka), tako v dokaznem postopku, kot tudi v pogledu podajanja navedb in ugovorov oz. izjavljanja o navedbah in ugovorih nasprotnika. Vročene so ji bile vse vloge in vsa vabila na naroke. Sodišče ni dolžno izvesti vseh dokazov, zato z zavrnitvijo njenih predlogov postopek ni bil kršen, saj je sodišče prve stopnje svojo odločitev obrazložilo, in to ustrezno. Zaslišanja tožnika in prič niso primerni dokazi za dokazovanje pravnega nasledstva likvidirane Banke X, kot tudi ne za dokazovanje obstoja morebitne terjatve iz naslova devizne hranilne vloge tožene stranke do te banke. Te predloge je zato sodišče utemeljeno zavrnilo in očitana kršitev po 8. tč. 2. odst. 339. čl. zato ni podana.

7Dokaz z izvedencem je predlagal tožena stranka za primer, če bi sodišče slučajno ugotovilo njeno pravno nasledstvo, in sicer v dokaz, da je tožnik iz računa dvignil vsa deponirana sredstva; ker sodišče prve stopnje (pravilno) ni ugotovilo pravnega nasledstva, je ta dokazni predlog tožene stranke pravilno zavrnilo kot nepotreben.

8Izpodbijana sodba tudi nima niti pomanjkljivosti niti nasprotujočih si razlogov; vsebuje vse razloge o odločilnih dejstvih, ki omogočajo preizkus njene pravilnosti in zakonitosti, zato kršitev tudi po 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP ni podana. V 6. tč. obrazložitve izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje ne navaja svojih ugotovitev, pač pa pojasnjuje, kaj je in česa ni izvedlo v dokaznem postopku.

9Pravilna je ključna dejanska in pravna ugotovitev, da toženka ni pravna naslednica likvidirane Banke X. Ni sporno pravno dejstvo, da je bila Banka X., d. d., - v likvidaciji, dne 23. 12. 2013 izbrisana iz pravnega registra in je s tem ta pravna oseba prenehala obstajati. Iz sklepa o izbrisu, ki ga je izdalo Okrožno sodišče v Ljubljani Srg 2013/0000, ne izhaja pravno nasledstvo tožene stranke, pač pa samo, da se poslovne knjige in knjigovodska dokumentacija o likvidacijskem postopku hranijo pri delničarju Banka Y., d. d. To nikakor ne pomeni, da slednja prevzema kakršnekoli pravice in obveznosti izbrisane osebe. Pritožnik neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da ne obrazloži, od kod naj bi izhajalo, da družbeniki kapitalskih družb po njihovem prenehanju niso univerzalni pravni nasledniki, ob tem, da sam ni navedel nobene podlage, po kateri naj bi bilo drugače. Tudi pritožbenemu sodišču, enako kot sodišču prve stopnje, ta ni znana. Zakon o gospodarskih družbah (ZGD-1) v 7. členu določa, da družbe odgovarjajo za svoje obveznosti z vsem svojim premoženjem. Nadalje je določeno, da zakon določa, kdaj in kako poleg družbe odgovarjajo tudi družbeniki. Nikjer ni določeno, da bi delničar odgovarjal kot univerzalni pravni naslednik likvidirane delniške družbe in je pritožniku nemogoče odgovoriti drugače, bolj konkretno. Kadar gre za univerzalno pravno pravno nasledstvo (npr. ob statusnih preoblikovanjih), je le-to urejeno. Kadar pa univerzalnega naslednika družbe ni, to ni in tudi ne more biti urejeno.

10Tudi zaključek, da tožnik tudi singularnega pravnega nasledstva ni izkazal, je pravilen. Patronatska izjava tožene stranke, da bo zagotavljala nemoteno likvidnostno poslovanje Banke X., na katero se sklicuje, se nanaša izključno na čas od 13. 5. 2003 za čas, ko bo imetnica kvalificiranega deleža, kot se ta izjava v 1. točki tudi jasno in nedvoumno glasi, to pa je lahko le čas obstoja tega deleža, torej čas obstoja Banke X.; do njene likvidacije. Tudi 2. tč. te izjave, da Banka Y. vsem upnikom nepreklicno z vsem svojim premoženjem jamči, da jim bo ob zapadlosti izplačala njihove terjatve, ki jih imajo do Banke X., če slednja teh terjatev ob njihovi zapadlosti ne bo mogla poravnati sama, se lahko nanaša le čas njenega obstoja.

11Zaključiti je treba, da bi moral svoje morebitne terjatve do Banke X. tožnik uveljavljati v postopku njenega prenehanja, za kar so upnikom (tudi imetnikom hranilnih vlog) na voljo ustrezna sredstva in instituti ter nazadnje tudi sodno varstvo. Po prenehanju pa ni videti prav nobene podlage, po kateri bi za morebitne neizplačane hranilne vloge jamčila toženka; tožnik te podlage namreč ni izkazal, saj – kot že povedano – je zaključek o tem, da toženka ni niti univerzalni niti singularni pravni naslednik Banke X., pravilen.

12Ali je tožnik prejel sredstva iz svoje hranilne vloge, na podlagi povedanega za to pravdo niti ni odločilno. Vendar je treba pritrditi prvostopenjskemu sodišču tudi v tem, ko je ex abudante cautela ugotovilo, da je tožnik sredstva iz svoje hranilne vloge tudi prejel, kar je toženka dokazala s kopijami dvigov duplikata tožnikove hranilne knjižice. Tudi pritožbeno sodišče ocenjuje te dokaze kot verodostojne in prepričljive, raziskovanje, kdaj je bil duplikat izdelan in po kakšnem postopku, pa (glede na ne-odločilnost navedenega dejstva) presega ekonomično vodenje tega pravdnega postopka.

13Ostale pritožbene navedbe so pavšalne in nesklepčne; kaj naj bi iz tega, da naj bi Banka X. poslovala „po domače“ izhajalo, ni jasno. Prav tako iz samega dejstva, da je tožnik potrošnik, toženka pa banka, po Zakonu o varstvu potrošnikov ne izhaja utemeljenost vseh tožbenih zahtevkov C-B, niti konkretnega. Utemeljenost tožnikovega zahtevka ne izhaja niti iz načela skrbnosti (6. čl. Obligacijskega zakonika), in pritožnik tudi ne pojasni, kako naj bi to izhajalo iz navedenega načela.

14Pritožbeni očitki se tako izkažejo za neutemeljene. Ker tudi v okviru preizkusa po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP) pritožbeno sodišče v izpodbijani sodbi ni našlo nobenih napak, jo je potrdilo, pritožbo pa zavrnilo (353. čl. ZPP).

15Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 1. odst. 165. čl. ZPP; pritožnik mora sam kriti stroške svoje neuspešne pritožbe (1. odst. 154. čl. ZPP).