UPRS Sodba I U 2020/2020-17

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Potek upravnega postopka

1Z izpodbijanima sklepoma¹ je toženka zavrnila tožnikovi vlogi, s katerima se je prijavil na Javni razpis z oznako P7-2 2020 COVID MIKROKREDITI 2020, 2021 (Uradni list RS, št. 139/2020; Javni razpis). Vlogi je zavrnila iz razloga, ker tožnik ni izpolnjeval vseh pogojev Javnega razpisa, določenih v točki 4.1 z naslovom Splošni pogoji kandidiranja, tj. da bi imel status mikro, malega ali srednje velikega podjetja. Število zaposlenih pri tožniku je namreč presegalo prag 250 zaposlenih (v letu 2019 429 zaposlenih), določen v Prilogi I Uredbe Komisije (ES) št. 651/2014 z dne 17. 6. 2014, s čimer se tožnik uvršča med velika podjetja.

Bistvene navedbe strank v upravnem sporu

2Tožnik se z odločitvijo toženke ne strinja in v tožbi smiselno navaja, da je nepravilno uporabila materialno pravo in posledično sprejela napačno odločitev. Ob tem, da je imel v letu 2019 5.000.000 EUR aktive, 9.800.000 EUR prihodkov in 429 zaposlenih, se v skladu s 55. členom Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1) ne more uvrščati med velika podjetja. Sodišču predlaga, naj izpodbijana sklepa razveljavi.

3Toženka se v odgovoru na tožbo sklicuje na razloge, ki jih je navedla že v izpodbijanih sklepih. Sodišču predlaga, naj tožbo zavrne in tožniku naloži plačilo stroškov tega upravnega spora.

Odločanje po sodnici posameznici

4Sodišče je 21. 10. 2021 sprejelo sklep I U 2020/2020-10, da o zadevi odloča po sodnici posameznici iz razloga po tretji alineji drugega odstavka 13. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1)². Ugotovilo je namreč, da dejansko stanje v obravnavani zadevi ni sporno. Zahtevnega pravnega vprašanja pa ne predstavlja niti sporno vprašanje, ali bi morala toženka pri presoji tožnikove vloge upoštevati opredelitev podjetja oziroma družbe iz 55. člena ZGD-1. Zato je senat presodil, da so izpolnjeni pogoji po navedeni določbi ZUS-1 za odločanje po sodnici posameznici.

5Zoper sestavo sodišča tožnik in toženka nista podala ugovora.

Glede neoprave glavne obravnave

6Sodišče je narok za glavno obravnavo v predmetni zadevi razpisalo za 23. 11. 2021, vendar na razpisan narok – kljub pravilni vročitvi vabil – ni pristopila nobena od strank postopka, pri čemer tožnik in toženka svojega izostanka nista opravičila. Iz tega razloga je sodišče na podlagi tretjega odstavka 58. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave, ob tem da je v predmetni zadevi sporno zgolj pravno vprašanje, in sicer ali bi morala toženka pri razvrstitvi tožnikovega podjetja po velikosti uporabiti določbo 55. člena ZGD-1.

Glede vloge z dne 27. 10. 2021

7Pred obravnavo predmetne tožbe po vsebini se sodišče opredeljuje še do vloge, prejete po elektronski pošti 27. 10. 2021, v kateri je A. A. v imenu tožnika navedel, da slednji umika predmetni upravni spor.

8Navedena vloga je imela več pomanjkljivosti, ki so sodišču onemogočale, da bi jo lahko obravnavalo. Ni namreč imela ustrezne oblike oziroma ni bila poslana na način, določen v 105.b členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1; prav tako ni bila vložena s strani tožnikovega zakonitega zastopnika oziroma upravičene osebe, pooblaščene z njegove strani. Vloga tudi ni bila jasna, saj umik upravnega spora ni pravni termin, na katerega bi zakon vezal pravne posledice, v nasprotju z umikom tožbe.

9Iz teh razlogov je sodišče tožnika pozvalo k odpravi navedenih pomanjkljivosti (z dopisom I U 2020/2020-15 z dne 8. 11. 2021), vendar tožnik na poziv sodišča ni odgovoril. Okoliščine, ali tožnik predmetno tožbo umika pa sodišče ni moglo ugotoviti niti na glavni obravnavi, saj ta zaradi neudeležbe strank kot rečeno ni bila izvedena. Po povedanem sodišče vloge z dne 27. 10. 2021 ni moglo upoštevati.

K I. točki izreka

10Tožba ni utemeljena.

11Predmet tega upravnega spora je toženkina odločitev o zavrnitvi tožnikovih vlog, s katerima se je ta prijavil na Javni razpis.

12Upoštevaje izpodbijana sklepa in tožbene navedbe med strankama tega postopka ni sporno, da se je tožnik na Javni razpis prijavil s projektom „Naložbe v osnovna sredstva“, ki naj bi se financiral z mikrokreditom v višini 25.000,00 EUR. Med strankama ni sporno niti, da je imel tožnik (skupaj s povezanim podjetjem) v letu 2019 zaposlenih 429 oseb; sporno pa je vprašanje, ali je ustrezal kriterijem Javnega razpisa, tj. da ima status mikro, malega ali srednje velikega podjetja, oziroma natančneje pravno vprašanje, ali bi morala toženka pri presoji tožnikove vloge upoštevati opredelitev podjetja oziroma družbe iz 55. člena ZGD-1.

13Javni razpis je pogoje za kandidiranje določil v 4. točki, pri čemer je pod točko 4.1 (Splošni pogoji kandidiranja) določil tudi, da mora imeti prijavitelj³ – za uspešno kandidiranje na javnem razpisu – status mikro, malega ali srednje velikega podjetja. Za njihovo razvrstitev je Javni razpis v drugem odstavku točke 4.1 določil, da se za opredelitev velikosti v mikro, malo ali srednje veliko podjetje upoštevajo določila iz Priloge I Uredbe Komisije (ES) št. 651/2014 z dne 17. 6. 2014 (Priloga Uredbe).

14Prvi odstavek 2. člena Priloge Uredbe določa, da kategorijo mikro, malih in srednjih podjetij (v nadaljnjem besedilu tudi MSP) sestavljajo podjetja, ki imajo manj kot 250 zaposlenih ter letni promet, ki ne presega 50 milijonov EUR in/ali letno bilančno vsoto, ki ne presega 43 milijonov EUR.⁴

15Upoštevaje dejstvo, da je imel tožnik (skupaj s povezanim podjetjem) v letu 2019 nesporno zaposlenih 429 oseb in ob upoštevanju navedene pravne podlage, je tudi po presoji sodišča pravilna odločitev toženke o zavrnitvi tožnikovih predmetnih vlog, saj ni izpolnjeval vseh pogojev Javnega razpisa. Ni namreč imel statusa mikro, malega ali srednje velikega podjetja, kot ga opredeljuje Javni razpis. Ker je njegovo število zaposlenih v letu 2019 presegalo število 250 oseb⁵, na podlagi prvega odstavka 2. člena Priloge Uredbe ni ustrezal kriterijem mikro, malega ali srednje velikega podjetja.

16Napačno je tožnikovo naziranje, da bi morala toženka pri opredelitvi velikosti njegovega podjetja uporabiti 55. člen ZGD-1, v skladu s katerim naj bi imel – glede na dejansko stanje – status srednjega podjetja. S tem tožbenim ugovorom tožnik dejansko zatrjuje nezakonitost spornega pogoja iz Javnega razpisa, tj. določbe, da se za opredelitev velikosti podjetja uporabijo določbe Priloge Uredbe.

17Poleg tega sodišče dodaja, da 55. člen ZGD-1 izrecno določa, da se razvrščanje družb na mikro, majhne, srednje in velike opravi (zgolj) za potrebe tega zakona, natančneje zaradi uporabe pravil poglavja o poslovnih knjigah in letnem poročilu⁶.

18Tako tožnik ne more uspeti z ugovorom, da bi morala toženka pri določitvi kriterijev razvrstitve podjetij po velikosti uporabiti merila, ki jih v 55. členu določa ZGD-1. Ob tem da se Uredba (med drugim) uporablja ravno za MSP v obliki pomoči za naložbe, za tekoče poslovanje in za dostop do finančnih sredstev za MSP (alineja (b) prvega odstavka 1. člena Uredbe). Nenazadnje pa je bil sporni pogoj v Javnem razpisu določen jasno in udeležencem Javnega razpisa ni onemogočal enake obravnave.

19Po vsem navedenem sodišče zaključuje, da so tožbene navedbe neutemeljene, zato je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo (prvi odstavek 63. člena ZUS-1).

K II. točki izreka

20Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

¹ Izpodbijana sklepa imata identično vsebino in se nanašata na dve identični vlogi za odobritev mikrokredita, ki ju je tožnik vložil na e-portalu toženke dne 16. 10. 2020 ob 11:21 in 11:43 uri.
² Po tretji alineji drugega odstavka 13. člena ZUS-1 Upravno sodišče Republike Slovenije odloča po sodniku posamezniku, če gre v zadevi za enostavno dejansko in pravno stanje.
³ Bodisi samostojni podjetnik bodisi pravna oseba, organizirana kot gospodarska družba ali zadruga z omejeno odgovornostjo.
⁴ Nadalje drugi odstavek tega člena še določa, da se v kategoriji MSP malo podjetje opredeljuje kot tisto, ki ima manj kot 50 zaposlenih in ima letni promet in/ali letno bilančno vsoto, ki ne presega 10 milijonov EUR. Tretji odstavek tega člena pa, da v kategoriji MSP se mikro podjetje opredeljuje kot tisto, ki ima manj kot 10 zaposlenih in ima letni promet in/ali letno bilančno vsoto, ki ne presega 2 milijonov EUR.
⁵ Da bi bila številka zaposlenih v letu 2020 nižja, tožnik niti ne zatrjuje.
⁶ Posamezne določbe navedenega poglavja namreč za majhne družbe, v nekaterih primerih pa tudi za srednje družbe, dovoljujejo določene poenostavitve.