480. člen ZGD-1

Tudi sodna praksa in teorija je zavzela stališče, da je pravica družbenika do informacije individualna pravica, kar izhaja tudi iz jezikovne razlage določbe 512. člena ZGD-1, da ima pravico do informacije družbenik in ne delež. Nedvomno pa je, da je predlagateljica družbenica nasprotne udeleženke. Drži, da določba četrtega odstavka 480. člena ZGD-1 določa, da imetniki istega poslovnega deleža lahko uresničujejo pravice in izpolnjujejo obveznosti tudi po skupnem zastopniku in da prvi odstavek istega člena ZGD-1 določa, da poslovni delež lahko pripada eni ali več osebam in da če pripada več osebam, uresničujejo pravice in so odgovorne za obveznosti iz poslovnega deleža skupno. Na prvi pogled bi to pomenilo, da gre za nujne sospornike na aktivni strani, ko gre za uveljavljanje pravice do obveščenosti iz zadev družbe, kar pa upoštevaje obstoječo sodno prakso ne drži. O sosporništvu govorimo, kadar v pravdnem postopku na strani tožeče ali tožene stranke nastopa več oseb. Kadar so osebe že pred pravdo v takšnem medsebojnem materialnopravnem razmerju, da je spor mogoče rešiti le na enak način za vse sospornike, ti štejejo za enotno pravdno stranko (enotn

Tudi poslovni delež je lahko predmet skupnega premoženja zakoncev. Na takem premoženju deleži zakoncev niso določeni, zakonca pa imata na stvareh iz skupnega premoženja skupno lastnino (68. člen Družinskega zakonika, v nadaljevanju DZ). Zakonca upravljata in razpolagata s skupnim premoženjem skupno in sporazumno (prvi odstavek 69. člena DZ in drugi odstavek 72. člena Stvarnopravnega zakonika - SPZ). Ključnega pomena pri tem pa je, da se skupno premoženje pridobi originalno v trenutku nastanka premoženja (67. člen DZ). Če je v sodnem registru pri poslovnem deležu kot imetnik vpisan samo en zakonec, to ne pomeni, da poslovni delež ne bi mogel biti v skupni lastnini. Ugotovitvena sodna odločba, da spada poslovni delež med skupno premoženje zakoncev, je namreč deklaratorne narave, ki učinkuje za nazaj, to je od trenutka, ko je na podlagi originalne pridobitve takšno premoženje nastalo.

Če družbi ni znano, da je poslovni delež skupno premoženje, pravila korporacijskega prava prevladajo nad pravili o skupnem premoženju. Drugače pa je, če družba ve, da je poslovni delež skupno premoženje (in ji je znano tudi, da sta družbenika glede skupnega premoženja v sporu). V tem primeru bi bilo sklicevanje na legitimacijski učinek vpisa v sodni register v nasprotju s splošnim načelom dobre vere in poštenja in zato pravno nevzdržno. Tožena stranka, oziroma njen poslovodja, ki je vedel, da je poslovni delež skupno premoženje,bi torej moral sklicati skupščino skladno z določbo 509. člena ZGD-1 in o njej na ustrezen način obvestiti tudi tožnico. Družbenika bi morala uskladiti svoje akte in svojo organiziranost z dejanskim stanjem. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila tožnica pri uresničevanju svojih korporacijskih upravičenj onemogočena. Če je tako, se tožena stranka ne more sklicevati na svoje akte, saj neuskladitev z dejanskim stanjem izhaja iz njene sfere.

Družbeniki stečajnega dolžnika, ki jim je ta odsvojil svoj poslovni delež v drugi družbi na način, da ga nanje ni prenesel kot celoto (tako, da bi jim pripadal skupno), temveč po delih, ki so samostojno pripadli posameznemu od njih, so v pravdi zaradi izpodbijanja tega pravnega dejanja stečajnega dolžnika navadni sosporniki. V enakem položaju so glede denarnega zahtevka za vračilo prepovedanih plačil, ki jih je prejel vsak od njih posebej. Pravilo o samostojnosti navadnega sospornika (195. člen ZPP) velja tudi v zvezi s potekom in zaključkom postopka. Družbenik navadnega sospornika, na katerega se učinki izrednega pravnega sredstva ne raztezajo, nima pravnega interesa, da se mu pridruži v postopku, ki se nadaljuje zaradi vložitve izrednega pravnega sredstva drugega navadnega sospornika.

Ker je poslovni delež en sam, enovit in ne pripada zgolj A. A., temveč tudi upnici, bi A. A. lahko veljavno uresničil pravico odtujitve dela poslovnega deleža le skupaj z upnico, kar pa v Pogodbi o odsvojitvi dela poslovnega deleža z dne 8.11.2023, ni upoštevano.

Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da lahko v skupno premoženje zakoncev spada zgolj poslovni delež (skupek korporacijskih pravic) v gospodarski družbi, na katerem lastninska pravica na način in pod pogoji, ki veljajo za stvari, ni mogoča. Zato na ta razmerja tudi ni mogoče aplicirati določb nepravdnega postopka za ureditev razmerij med solastniki oziroma skupnimi lastniki, saj to ni njihov namen. Pravice in upravičenja, ki izvirajo iz imetništva poslovnega deleža, se namreč uveljavljajo po pravilih korporacijskega prava. Pritožnica se tako neutemeljeno sklicuje na 480. člen ZGD-1 v povezavi s 1005. členom OZ in sodišču neupravičeno očita zmotno uporabo materialnega prava. Drži sicer, da družbeniki upravičenja iz poslovnega deleža uresničujejo skupaj ter da lahko v primeru, da pri tem niso sporazumni, sodišče imenuje skupnega upravitelja. Vendar pa 51. člen ZGD-1 za takšne primere sporov, ki se nanašajo na razmerja med družbeniki, jasno določa stvarno pristojnost okrožnega sodišča, kar potrjuje stališče, da ne gre za primere urejanja razmerij v klasičnem nepravdnem postopku.

V skladu s 132. členom ZD pokojnikova zapuščina, torej tudi poslovni delež, preide po samem zakonu na njegove dediče v trenutku njegove smrti. Po prvem odstavku 145. člena ZD do delitve dediščine dediči upravljajo dediščino in z njo razpolagajo skupno. Gre torej za situacijo, ko poslovni delež pripada vsem dedičem kot skupni poslovni delež. D. D. in F. D. sta glede na navedene določbe ZD nedvomno lahko uresničevala svoje korporacijske pravice že s trenutkom smrti družbenika E. D., kot njegova zakonita dediča, še preden sta bila vpisana kot družbenika v sodni register.

Ker iz razlogov sklepa izhaja, da bi predlog za izdajo začasne odredbe, kot je postavljen, posegel v samo poslovanje družbe, ki je samostojna pravna oseba, predlogu za izdajo začasne odredbe za prepoved odtujitve in obremenitve poslovnega deleža pa je že bilo ugodeno v drugem postopku, predlagateljica s predlogom za izdajo začasne odredbe namena zavarovanja ne more doseči. V skupno premoženje zakoncev lahko spada le poslovni delež v gospodarski družbi, sama družba kot samostojen pravni subjekt in premoženje gospodarske družbe pa ne predstavljata skupnega premoženja. Za skupnega zastopnika se lahko postavi zgolj družbenik, ki je že vpisan v sodni register. Če v register nista vpisana oba zakonca, ni potrebe po urejanju razmerja med njima kot skupnima imetnikoma deleža in gospodarsko družbo. Glede na to, da se v razmerju do družbe za družbenika šteje le tisti družbenik, ki je vpisan v sodni register, se tudi predlog za vpis soimetništva udeležencev na poslovnem deležu posledično nanaša na razmerja med družbeniki, ne pa na ureditev skupnolastniških razmerij na stvari.

Glede na podane okoliščine (ko pritožnik ni podal trditev o tem, da so bile ure ukradene, med dedičema pa tudi ni bilo sporno, da sta bili uri nekoč zapustnikovi) ne more pritožnik dokazovati negativnega dejstva, da nista več last zapustnika oziroma da več ne obstojita. Dokazno breme dokazovanja obstoja zanikanega dejstva je na tistem, ki njegov obstoj dokazuje. Med dedičema ni sporno, da so čevlji ob smrti pokojnega obstajali in so del njegove zapuščine (132. člen ZD). Ni spora o obsegu zapustnikovega premoženja. Ob tem, da pritožnik ni zanikal sodedičevih trditev o soglasnem dogovoru o podaritvi čevljev (tega ne trdi niti v pritožbi), ni podlage in potrebe po napotitvi stranke na pravdo, ki pride v poštev tedaj, ko je med dediči spor o tem, ali določeno premoženje spada v zapuščino. Premoženje, ki je zapustnikovo, avtomatično preide na njegove dediče. Namen zapuščinskega sodišča je ugotoviti, kaj tvori zapuščino (kot premoženjska celota je nedeljiv pojem) in kdo so njeni dediči, spričo česar zapuščine ni mogoče oddeliti/razdeliti z delnim sklepom o dedovanju. Pretežni del sodne prakse in pravna teorija stojita na stališču, da v zapuščinskem postopku ni mogoče izdat

Nekdanja zakonca niti po razvezi zakonske zveze ne smeta samostojno, torej brez soglasja drugega zakonca, razpolagati s skupnim premoženjem, pridobljenim v času njune zakonske skupnosti. Do delitve tega premoženja namreč zakonca z njim upravljata in razpolagata skupno in sporazumno (prvi odstavek 52. člena ZZZDR). Skupno premoženje preneha šele z delitvijo. Dotlej v skladu z načelom realne subrogacije velja, da so vse stvari in pravice, ki jih (nekdanja) zakonca pridobita s skupnim premoženjem, njuna skupna last. Ko je druga toženka prenesla sporni dve parceli na prvo toženko in se je ta v zemljiški knjigi vknjižila kot njuna lastnica, je skupna lastnina tožnika in druge toženke na tem premoženju prenehala, v skupno premoženje zakoncev pa je prešlo novo pridobljeno premoženje, ki ga predstavlja poslovni delež druge toženke v družbi (prvi toženki). Ker lahko poslovni delež pripada eni ali več osebam (prvi odstavek 480. člena ZGD-1), je lahko tudi del skupnega premoženja zakoncev, če je bil osnovni vložek dan iz skupnega premoženja. Družba je samostojni pravni subjekt z lastnim premoženjem (471. člen ZGD-1). Predmet skupnega premoženja zakoncev zato ne more biti lastni

Pravna dejanja družbe proti imetnikom istega poslovnega deleža učinkujejo proti vsem imetnikom tega deleža tudi, če so bila opravljena samo proti enemu izmed njih. Izključitev družbenika iz družbe zato učinkuje tudi proti ostalim imetnikom istega poslovnega deleža. Z drugimi besedami povedano, z izključitvijo družbenika iz družbe preneha poslovni delež tega družbenika in vse s tem deležem povezane pravice in obveznosti. Zato tudi zakonec izključenega družbenika iz družbe, četudi predstavlja poslovni delež v premoženjskem delu njegove vrednosti njuno skupno premoženje, ne more uveljaviti ohranitve ali delitve poslovnega deleža. Posledica izključitve je prenehanje poslovnega deleža.

Soglasje družbenikov, ki ga v konkretnem primeru predvideva družbena pogodba družbe B. d.o.o., za delitev deleža pred odsvojitvijo dela deleža res ni potrebno. Potrebno pa je (skladno z družbeno pogodbo) za prenos novega in samostojnega poslovnega deleža. Skupni poslovni delež s predmetno pogodbo ni mogel nastati niti na podlagi zakona niti na podlagi družbene pogodbe. Nastanek skupnega deleža, kot ga zatrjuje tožeča stranka, je namreč v izrecnem nasprotju z določili prvega in četrtega odstavka 418. člena ZGD v zvezi s prvim odstavkom 415. člena ZGD.

Na podlagi osnovnega vložka in sorazmerno z njegovo vrednostjo pridobi družbenik poslovni delež v družbi z omejeno odgovornostjo. Ker lahko poslovni delež pripada eni ali več osebam, je lahko tudi del skupnega premoženja zakoncev oziroma zunajzakonskih partnerjev, a le v primeru, če je bil osnovni vložek dan iz sredstev skupnega premoženja. V skupno premoženje pravdnih strank lahko spada le poslovni delež v družbi, ne pa sama družba, ki je samostojen pravni subjekt, ali premoženje te družbe.

Kapital družbe sestavljajo osnovni vložki družbenikov in na podlagi osnovnega vložka družbenik pridobi svoj poslovni delež. Poslovni delež je izrazito pravni pojem. Označuje skupnost pravic in obveznosti, ki jih ima družbenik na podlagi osnovnega vložka (471. čl. ZGD-1), zato družbenik s predlogom za delitev več osebam pripadajočega poslovnega deleža po pravilih, ki jih za delitev predpisujeta ZNP in SPZ, ne more uspeti.