39. člen ZJU-B

Vodenje disciplinskega postopka se zaključi s sprejemom odločitve Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja pri Vladi RS. Enotno stališče sodne prakse, ki temelji na pravnem pravilu, da je zoper (disciplinsko) odločbo možna pritožba, ki jo ureja 24. člen ZJU, je, da se vodenje disciplinskega postopka konča v primeru pritožbe s sprejemom odločitve organa druge stopnje. Ni mogoče slediti stališču, da postopek pred Komisijo za pritožbe, ki odloča o pritožbi zoper odločitev predstojnika, oziroma od njega imenovane disciplinske komisije, o disciplinski odgovornosti, ni del disciplinskega postopka, temveč povsem samostojen in od disciplinskega postopka ločen postopek.

Enotno stališče sodne prakse je, da se vodenje disciplinskega postopka konča s sprejemom odločitve organa druge stopnje, tako stališče pa ni v neskladju z določbo 129. člena ZJU, po kateri vodi disciplinski postopek predstojnik oziroma od njega imenovana komisija. Ni mogoče slediti stališču, da postopek pred komisijo za pritožbe, ki odloča o pritožbi zoper odločitev predstojnika o disciplinski odgovornosti, ni del disciplinskega postopka, temveč povsem samostojen in od disciplinskega postopka ločen postopek.

Za izvedbo zakonite premestitve (in s tem odpravo negotovega položaja zaradi ukinjenega delovnega mesta in odpravljene premestitve) ima tožnik po naravi stvari pravni interes.

Med strankama je sporno, ali tožniku pripada naziv prvak (48.a člen ZUJIK) od 1. 5. 2016 ali od 12. 5. 2016, na to pa se navezuje višina pripadajoče mu plače. Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjsko presojo, da za trajanje te pravice ne more biti odločilno, kdaj je tožnik dopolnil vlogo. Ključno je, da je vlogo za dodelitev naziva vložil 25. 4. 2016, torej še pred iztekom naziva, ki mu je bil tedaj dodeljen do 30. 4. 2016, ter da je z njo zahteval dodelitev naziva za čas od 1. 5. 2016 dalje. Datum vložitve te vloge in njena jasna ter časovno opredeljena zahteva (priznanje naziva od 1. 5. 2016) tudi po presoji pritožbenega sodišča utemeljujeta dodelitev naziva za čas od 1. 5. 2016 dalje.

Predmet presoje v tem sporu je zakonitost sklepa Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja pri Vladi RS, s katerim je bil aneks št. 11 (posledično pa tudi aneks št. 12, s katerim se je spremenil opis nalog delovnega mesta "analitik VII/2-I") razveljavljen, ker tožnica ob premestitvi ni izpolnjevala pogoja 8 let delovnih izkušenj na delovnem mestu tarifnega razreda VII/2. Ker sodišče prve stopnje v delu komisije za pritožbe ni ugotovilo postopkovnih nepravilnosti in ker je za razveljavitev aneksov ugotovilo zakonit razlog (neizpolnjevanje pogojev za delovno mesto, na katerega je bila tožnica premeščena), tožbenemu zahtevku na razveljavitev sklepa komisije pravilno ni ugodilo. Pritožbeno sodišče se strinja z razlogi za takšno odločitev. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da komisija za pritožbe postopka razveljavitve aneksov ni bila dolžna voditi po določbah ZUP. Če bi bil namen zakonodajalca, da se tudi v postopku po 74. členu ZJU upoštevajo načela in procesna jamstva iz ZUP, bi bilo tako tudi predpisano, kot je to v prvem odstavku 39. člena ZJU določeno za postopek odločanja o pritožbah javnih uslužbencev zoper odločitve o njihovih pravicah ali obveznostih iz delo

Sodna presoja premestitve javnega uslužbenca po 3. točki prvega odstavka 149. člena ZJU obsega preizkus zakonitega razloga za takšen organizacijski ukrep. V zvezi s tem je sodišče pristojno ugotavljati, ali je delodajalec v zakonitem postopku izdal sklep o premestitvi, ki je ustrezno obrazložen, ter ali je razlog za premestitev (ocena predstojnika, da bosta s premestitvijo zagotovila učinkovito in smotrnejše delo) resničen.

Sodišče prve stopnje je zavzelo pravilno stališče, da bi morala tožena stranka dokazati, da je tožnica opravljala naloge, ki niso stalne. Ker tega ni storila, sklenitev obravnavanih pogodb za določen čas ni bila zakonita (56. člen ZDR-1 v zvezi s tretjim odstavkom 68. člena ZJU), saj naloge tehnične pomoči niso del projekta oziroma, ob zaključku projekta niso prenehale.

V času odpovedi veljavni šesti odstavek 88. člena ZDR je določal, da mora biti redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga podana v šestdesetih dneh od ugotovitve utemeljenega razloga oziroma najkasneje v šestih mesecih od nastanka utemeljenega razloga. To pomeni, da mora pristojni organ delodajalca delavcu podati odpoved znotraj navedenega roka. Nadaljnji postopek na podlagi pritožbe zoper sklep o odpovedi pogodbe o zaposlitvi v skladu z določbami ZJU ne vpliva na rok za redno odpoved iz šestega odstavka 88. člena ZDR. Niso utemeljene revizijske navedbe, da je treba v smislu obstoja kršitve ločiti primere, ko delavec koristi odmor brez dovoljenja oziroma se zadržuje v okolici zgradbe carine od primerov samovoljnega zapuščanja delovnega mesta. V obeh primerih gre namreč za kršitev pogodbenih obveznosti, saj tudi daljše koriščenje odmora brez dovoljenja ali daljše zadrževanje v okolici zgradbe predstavlja neopravljanje dela (oz. nevestno opravljanje dela) in nespoštovanje navodil delodajalca v zvezi z izpolnjevanjem delovnih obveznosti (9. člen ZJU, 31. in 32. člen ZDR). Za zakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga ni pomembno, a

Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da je pri sklepanju pogodbe o zaposlitvi za določen čas zaradi nadomeščanja začasno odsotne delavke bistvenega pomena, da se sklene za enako delovno mesto, kot ga je zasedala začasno odsotna delavka. Tožnica je sklenila pogodbo o zaposlitvi za določen čas za delovno mesto svetovalec v pravni službi, torej za drugo delovno mesto, kot je delovno mesto javnih uslužbenk, ki jih je nadomeščala. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da so bile pogodbe o zaposlitvi za določen čas sklenjene nezakonito in se šteje, da je tožnica s toženo stranko sklenila pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas (56. člen ZDR-1).

Glede na ugotovljeno transformacijo pogodbe o zaposlitvi iz določenega v nedoločen čas so neutemeljene pritožbene navedbe v zvezi z izstavitvijo (posebne) pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas za delovno mesto svetovalec. Z ugotovitvijo, da ima tožnica s toženo stranko sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas od 1. 10. 2009 dalje in ob dejstvu, da je bila pogodba o zaposlitvi, ki je pričela veljati s 1. 10. 2009, sklenjena za delovno mesto svetovalec, ima tožnica dejansko že pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas za delovno mesto svetovalec in zato posebna oziroma ponovna izstavitev take pogodbe ni potrebna. Predhodno uveljavljanje varstva pravic pri delodajalcu je procesna predpostavka za sodno varstvo, ki izhaja iz določb 24., 25. oz. 39. členu ZJU, ki predhodni postopek pri delodajalcu določajo kot posebno procesno predpostavko za sodno varstvo pred pristojnim delovnim sodiščem. Če ta procesna predpostavka ni podana, se tožba zavrže. Ker tožnica predhodnega postopka pri delodajalcu v zvezi z izstavitvijo pogodbe za točno določeno delovno mesto (in naziv) ni izvedla, bi sodišče prve stopnje moralo zavreči tožbo v primarnem in podrednem zahtevku druge alineje III.

Morebitno pomanjkljivo obrazložitev prvostopenjskega sklepa o premestitvi lahko sanira tudi drugostopenjski organ (delodajalec), ki je v skladu s 35. členom ZJU Komisija za pritožbe iz delovnega razmerja. Sklep predstojnika o premestitvi in sklep Komisije kot celota predstavljata odločitev delodajalca o pravici oziroma obveznosti javnega uslužbenca. Komisija mora pri odločanju , kar pomeni, da Komisija pri zagotavljanju standarda zadostne obrazložitve ob presoji pritožbe javnega uslužbenca zoper prvostopenjski sklep poleg določbe 24. člena ZJU upoštevati tudi določbo 214. člena ZUP, iz katere izhaja, kaj mora vsebovati obrazložitev odločbe. Premestitev tožnika je zakonita, saj je prišlo do premestitve zaradi projekta, v katerem so imeli vodje nalogo, da pregledajo, koliko imajo neoperativnih delovnih mest in kje je mogoča racionalizacija, učinkovitejše in smotrnejše delo organa pa je s premestitvijo tožnika dejansko izkazano.

Ob izhodišču, da je treba sklep predstojnika o premestitvi in sklep Komisije obravnavati kot celoto, mora Komisija pri zagotavljanju standarda zadostne obrazložitve ob presoji pritožbe javnega uslužbenca zoper prvostopenjski sklep poleg določbe 24. člena ZJU upoštevati tudi določbo 214. člena ZUP, iz katere izhaja, kaj mora vsebovati obrazložitev odločbe. To izhaja tudi iz prvega odstavka 254. člena ZUP, po katerem se določbe tega zakona, ki se nanašajo na odločbo, smiselno uporabljajo tudi za odločbo o pritožbi. Standardu obrazloženosti pisnega sklepa o pravici oziroma obveznosti javnega uslužbenca ne zadosti le prepis zakonske opredelitve razloga za premestitev javnega uslužbenca.

Tožnik, ki je pri toženi stranki opravljal delo mejnega kontrolorja, je v spornih dneh ob določenih urah neupravičeno zapustil delovno mesto, se nedostojno vedel do ostalih sodelavcev in ni izvrševal delovnih obveznosti, ki so opredeljene v splošnih aktih delodajalca in pogodbi o zaposlitvi. S takšnimi ravnanji je tožnik kršil svoje obveznosti iz delovnega razmerja, zato je obstajal utemeljen razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga.

Časovni mejnik pravnomočnosti odločbe sega v čas zaključka glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje in objektivne meje pravnomočnosti zajemajo le dejstva, ki nastanejo pred koncem glavne obravnave. Ker je v času zaključka glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje obstajala kazenska obsodilna sodba, je bilo sodišče nanjo vezano (14. člen ZPP). Zato sodišče mimo dejanskih ugotovitev pravnomočne kazenske obsodilne sodbe niti ne bi moglo drugače ugotoviti znakov kaznivega dejanja (ki jih ima očitana kršitev).

Revizija ne vsebuje navedb, ki bi se sploh nanašale na vprašanje pravočasnega uveljavljanja varstva pravic pri delodajalcu in nato pri sodišču, tako da revizijsko sodišče revizije v tej smeri sploh ni moglo preizkusiti.

Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da so ravnanja glavne inšpektorice A.A., ki je tožnici kot nadrejena brez strokovno utemeljenih razlogov odvzela vsa pooblastila za vodenje službe ter delovna sredstva, predstavljala sistematično, graje vredno ravnanje, ki je bilo usmerjeno proti tožnici, s čimer je tožena stranka uresničila vse znake trpinčenja. Pravilna je tudi ugotovitev, da je zaradi navedenih ravnanj tožene stranke tožnici nastala škoda na zdravju, da je podana vzročna zveza med nastankom škode ter protipravnim ravnanjem tožene stranke ter da toženi stranki ni uspelo dokazati, da ni krivdno odgovorna oziroma da ni ravnala malomarno. Zato je tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica od tožene stranke zahtevala odškodnino zaradi trpinčenja na delovnem mestu, po temelju utemeljen, kot je pravilno presodilo sodišče prve stopnje. Neutemeljena je pritožbena navedba tožnice, da bi morala imeti prisojena odškodnina tudi kaznovalno funkcijo za toženo stranko. V skladu s tretjim odstavkom 45. člena ZDR je bil delodajalec delavcu v primeru trpinčenja odškodninsko odgovoren po splošnih pravilih civilnega prava. Odškodnina za nepremoženjsko škodo po določbah civilnega prav

Ker je bil tožnik v času izdaje izpodbijane odpovedi invalid III. kategorije, bi moral revident pred odpovedjo pridobiti mnenje komisija za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Ker tega mnenja ni pridobil, je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga nezakonita.