76. člen ZJU-B

Za uradniška delovna mesta kot pogoj za opravljanje dela, se poleg splošnih pogojev, ki jih urejajo predpisi s področja delovnega prava, lahko določijo tudi drugi pogoji, če tako določa zakon. Toženka je utemeljeno in zakonito v aktu o sistemizaciji delovnih mest pri delovnem mestu višji svetovalec v pravosodju v službi A., ki ga je zasedala tudi tožnica, določila pogoj opravljenega izpita iz upravnega postopka.

Tožnica ni opravljala dela na zatrjevanih višje vrednotenih delovnih mestih. Posamezne naloge, ki bi morebiti (če bi jih tožnica opravljala samostojno in v celoti) presegale zahtevnost njenega delovnega mesta, ne morejo pretehtati nad ugotovitvami, da je praviloma opravljala delo, ki sodi v opis nalog višjega svetovalca. Toženka v pritožbi neutemeljeno izpostavlja, da odločitev sodišča nedopustno posega v njeno dokončno (in pravnomočno) odločitev o razveljavitvi sklepa o odmeri letnega dopusta. Svoj sklep o odmeri letnega odpusta je namreč razveljavila šele po tem, ko je tožnica že uveljavljala odpravo kršitve v zvezi z izrabo letnega dopusta za leto 2016.

Tožnik je bil pri toženki zaposlen na delovnem mestu višji kriminalistični inšpektor policist. Toženka je tožniku s sklepom z dne 6. 7. 2022 razveljavila pogodbo o zaposlitvi na podlagi ugotovitve, da zoper njega obstaja varnostni zadržek, zaradi česar ob sklenitvi delovnega razmerja ni izpolnjeval pogojev iz prvega odstavka 44. člena ZODPol za sklenitev delovnega razmerja. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da se pravni standard utemeljenega dvoma o zanesljivosti ali verodostojnosti osebe lahko ugotavlja tudi na podlagi dejstev iz delovnopravnega spora. Ker je hujšo kršitev obveznosti iz delovnega razmerja mogoče pojmovati kot ugotovitev o tožnikovih življenjskih razmerah, je takšna presoja skladna z jezikovno razlago tretjega odstavka 52. člena ZODPol. Dejstvo, da je tožnik s tiskanjem obvestila o javni dražbi nadlegoval in ustrahoval uslužbenko policije, utemeljuje dvom v zakonitost in strokovnost njegovega dela pri toženki. Sodišče prve stopnje ni spregledalo, da je bil tožnik v kazenskem postopku pravnomočno oproščen. Pravilno je izpostavilo, da je bilo tudi v kazenskem postopku njegovo ravnanje ugotovljeno in spoznano kot nedopustno, vendar pa ni izpol

Predmet presoje v tem sporu je zakonitost sklepa Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja pri Vladi RS, s katerim je bil aneks št. 11 (posledično pa tudi aneks št. 12, s katerim se je spremenil opis nalog delovnega mesta "analitik VII/2-I") razveljavljen, ker tožnica ob premestitvi ni izpolnjevala pogoja 8 let delovnih izkušenj na delovnem mestu tarifnega razreda VII/2. Ker sodišče prve stopnje v delu komisije za pritožbe ni ugotovilo postopkovnih nepravilnosti in ker je za razveljavitev aneksov ugotovilo zakonit razlog (neizpolnjevanje pogojev za delovno mesto, na katerega je bila tožnica premeščena), tožbenemu zahtevku na razveljavitev sklepa komisije pravilno ni ugodilo. Pritožbeno sodišče se strinja z razlogi za takšno odločitev. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da komisija za pritožbe postopka razveljavitve aneksov ni bila dolžna voditi po določbah ZUP. Če bi bil namen zakonodajalca, da se tudi v postopku po 74. členu ZJU upoštevajo načela in procesna jamstva iz ZUP, bi bilo tako tudi predpisano, kot je to v prvem odstavku 39. člena ZJU določeno za postopek odločanja o pritožbah javnih uslužbencev zoper odločitve o njihovih pravicah ali obveznostih iz delo

Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je pravilna razlaga tretjega odstavka 147. člena Zakona o javnih uslužbencih, osmega odstavka 55. člena Uredbe o notranji organizaciji, sistemizaciji, delovnih mestih in nazivih v organih javne uprave in v pravosodnih organih in 7. člena Uredbe o napredovanju uradnikov v nazive, po kateri je uradnika ob premestitvi na drugo delovno mesto znotraj istega ali nižjega tarifnega razreda, dopustno imenovati v višji naziv od izhodiščnega na tem delovnem mestu, če izpolnjuje pogoje za imenovanje v ta naziv.

Tožnik je bil z odločitvijo delodajalca premeščen na delovno mesto pravosodni svetnik, ki se v skladu s 14. členom Kolektivne pogodbe opravlja v dveh nazivih, in sicer nižjem nazivu Pravosodni svetnik (PDI) II in v višjem nazivu Pravosodni svetnik (PDI) I. Ker doslej še ni bil imenovan v naziv Pravosodni svetnik, pomeni,da je bila odločitev delodajalca, da ga imenuje v naziv Pravosodni svetnik (PDI) I, torej v višji naziv, v neskladju z določbo osmega odstavka 55. člena Uredbe o notranji organizaciji, saj bi bilo dopustno tožnika imenovati le v nižji naziv, torej naziv Pravosodni svetnik (PDI) II. Imenovanje v naziv temelji na določbah ZJU in Uredbe o notranji organizaciji in ne na določbah ZSPJS, saj je določitev plače posledica predhodnega imenovanja v naziv in ne obratno. Iz tega razloga ureditev sistema plač v ZSPJS ni relevanten predpis za imenovanje uradnika v naziv.

Ker je šlo v obravnavanem primeru za enostopenjski postopek in ker tožnik v tem postopku ni imel možnosti, da bi se pred izdajo odločbe lahko izjasnil o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za odločbo, čeprav bi to možnost moral imeti, je odločitvi tožene stranke lahko ugovarjal šele v tožbi, tako da je šele v tožbi imel možnost navajati dejstva in dokaze o tem, da s pridobljeno visokošolsko strokovno izobrazbo in znanstvenim magisterijem izpolnjuje pogoj zahtevane stopnje izobrazbe in s tem tudi zahtevane pogoje za imenovanje v diplomatski naziv. Ker torej tožnik možnosti za izjasnitev o za odločitev pomembnih dejstev pred izdajo odločbe ni imel, to pomeni kršitev načela zaslišanja stranke iz 9. člena ZUP. Glede na to, da iz izreka 2. točke izpodbijanega sklepa izhaja, da se razveljavi odločba o imenovanju tožnika v diplomatski naziv, torej da se razveljavi odločba v celoti (in ne delno) in glede na to, da iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da se odločba razveljavi zaradi neizpolnjevanja pogoja zahtevane stopnje izobrazbe (in ne zaradi neskladnosti z zakonom oziroma podzakonskimi predpisi ali kolektivno pogodbo), sodišče ugotavlja, da tožena stranka pri svoji odlo

ZJU ureja postopek za uveljavljanje neveljavnosti posamičnega akta delodajalca. Delavec tako lahko na podlagi tretjega odstavka 24. člena ZJU v povezavi s prvim odstavkom 25. člena ZJU zoper sklepe delodajalca o pravici oziroma obveznosti iz delovnega razmerja vloži pritožbo v roku 8 dni od vročitve sklepa, o kateri odloča komisija za pritožbe iz delovnega razmerja (prvi odstavek 35. člena ZJU), ker ima v nadaljevanju možnost sodnega varstva v 30 dneh od vročitve sklepa komisije za pritožbe oz. od dneva, ko poteče rok za izdajo sklepe komisije za pritožbe (drugi odstavek 25. člena ZJU). Prav tako javnemu uslužbencu ZJU v 74. in 75. členu daje možnost vložitve predloga za razveljavitev sklepa delodajalca, s katerim se odloči o pravicah in obveznostih javnega uslužbenca. O predlogu odloča komisija za pritožbe iz delovnega razmerja (prvi odstavek 76. člena ZJU), pri čemer se sklepi o razveljavitvi lahko izdajo v 3 letih od izdaje odločbe ali sklepa (prvi odstavek 77. člena ZJU). Neveljavnost posamičnih aktov delodajalca je urejena v ZJU, kar pomeni, da niso izpolnjeni pogoji za ugotovitev ničnosti sklepa tožene stranke z dne 17. 11. 2008 (o prevedbi plače v nov plačni sistem) na po

Revidentka tako niti ob sklenitvi pogodbe o zaposlitvi niti ob odločanju o predlogu za razveljavitev pogodbe ni izpolnjevala pogoja višje ravni znanja italijanskega jezika. Ker iz izvedenih dokazov izhaja, da revidentka nima zahtevane ravni znanja italijanskega jezika za zasedbo delovnega mesta po sklenjeni pogodbi o zaposlitvi, je bila ta utemeljeno razveljavljena po določbi prvega odstavka 74. člena ZJU.

Določba 74. člena ZJU je pravna podlaga tudi za razveljavitev odločbe o imenovanju na položaj, kot je bilo to v predmetni zadevi, ne le za razveljavitev odločbe o imenovanju v naziv in pogodbe o zaposlitvi. Minister je pristojen, da izbere in imenuje načelnika upravne enote, kar glede na 76. člen ZJU pomeni, da lahko tudi predlaga razveljavitev odločbe o njegovem imenovanju na položaj. Tožbeni ugovor, da imata zgolj kandidata, ki sta se prijavila na javni natečaj, možnost začeti takšen postopek, nima pravne podlage, ker 65. člen ZJU v prvem odstavku dopušča to možnost neizbranemu kandidatu v postopku, ki je bil sicer zakonsko pravilno izveden, za kar pa ne gre v spornem primeru, saj kandidatoma sploh ni bila dana možnost udeležbe v postopku izbire.

Tožena stranka je tožnici utemeljeno razveljavila pogodbo o zaposlitvi po določbi 74/1 člena ZJU, ki določa, da se pogodba o zaposlitvi razveljavi, če javni uslužbenec ne izpolnjuje pogojev za delovno mesto, za katero je bila pogodba sklenjena. Tožnica namreč ni dokazala izpolnjevanja pogojev za zasedbo delovnega mesta (višji nivo znanja italijanskega jezika) niti ob prijavi na javni natečaj niti kasneje, v času sprejema odločitve komisije za pritožbe.

Tako v javnem natečaju kot v sistemizaciji delovnih mest je bil za zasedbo predmetnega delovnega mesta določen tudi pogoj znanja višje ravni italijanskega jezika. Po presoji sodišča pa tožnica izpolnjenosti naknadnega pogoja ob prijavi ni izkazala.

V obravnavanem primeru je Komisija razveljavila odločbo o prevedbi tožnika, ki je dne 28. 6. 2003 zasedal strokovno tehnično delovno mesto višji strokovni sodelavec I-arhivist za arhivsko gradivo, ker do prevedbe v uradniški naziv, kot delavec zaposlen na strokovno tehničnem delovnem mestu, ni bil upravičen.

Tožena stranka je kot pravno podlago razveljavitve sporne odločbe navedla določbo 1. odstavka 76. člena ZJU. Ta določba vsebuje pooblastilo toženi stranki, da lahko o razveljavitvi odloči tudi na lastno pobudo, ne vsebuje pa pravne podlage za samo razveljavitev (pravnomočne) odločbe. Ker je torej tožena stranka sporno odločbo z izpodbijanim sklepom razveljavila, ne da bi za to navedla pravno podlago, je treba po presoji sodišča izpodbijani sklep v spornem delu že iz tega razloga odpraviti. Nesporno je, da je odločba z dne 20. 4. 2009, s katero je bilo odločeno o pravici tožeče stranke, pravnomočna. Njena vsebina zato stranke, zaradi zagotovitve načela pravne varnosti, veže, četudi na račun načela zakonitosti. V pravnomočno odločbo je dopustno posegati le z izrednimi pravnimi sredstvi, ki so vezana na točno določene razloge. Poleg izrednih pravnih sredstev, ki so določena v ZUP, ki ga tožena stranka pri odločanju uporablja na podlagi določbe 1. odstavka 39. člena ZJU, sankcije v primeru nezakonitosti kot lex specialis določa tudi ZJU v določbah od 74. do 77a. člena.

Ker je bil tožnik imenovan v naziv z odločbo, ki je v smislu določb ZJU akt upravnega odločanja, ima enak značaj tudi akt tožene stranke, s katerim je bila navedena odločba razveljavljena in ki je predmet tega spora.

Sodišče je v dosedanji sodni praksi že zavzelo stališče, da določili 5. in 6. odstavka 24. člena ZJU razmejitev pristojnosti med Delovnim in socialnim sodiščem ter Upravnim sodišče vežeta na to, ali je o pravici oziroma obveznosti iz delovnega razmerja po zakonu treba odločiti s sklepom ali pa z upravno odločbo. Z vidika presoje o stvarni pristojnosti sodišča za sodno varstvo je pomembno tudi, da sta določbi 3. odstavka 76. člena in 1. odstavek 77. člena ZJU specialni glede na določilo 100.a člena ZObr. Poleg tega je iz določila 7. odstavka 100.a člena ZObr dovolj očitno razvidno, da je bil namen zakonodajalca, da je pristojno sodišče iz 8. odstavka 100.a člena ZObr delovno in socialno sodišče in ne Upravno sodišče RS. Ker je izpodbijana odločitev iz druge točke izreka izpodbijane odločbe posledica odločitve organa iz prve točke izreka izpodbijane odločbe, je odločitev v upravnem sporu glede tožbe zoper drugo točko izreka izpodbijane odločbe odvisna od vprašanja glede (ne)zakonitosti odločitve tožene stranke glede prve točke izreka izpodbijane odločbe, ki je samostojna pravna celota in sodi v pristojnost drugega sodišča – v konkretnem primeru Delovnega in socialnega sodišč

Pojem "neizbrani kandidat" iz drugega stavka 6. odstavka 65. člena ZJU je treba razlagati v tem smislu, da lahko upravni spor zoper odločbo posebne natečajne komisije o izbiri določenega kandidata sproži tudi tisti, ki je sicer bil izbran s strani posebne natečajne komisije, ni pa bil v nadaljnjem postopku izbran s strani pristojnega funkcionarja. Odločba o izbiri kandidatov se mora vročiti vsem izbranim kandidatom in tistim, ki niso bili izbrani, kateri pa morajo poleg sklepa prejeti tudi odločbo iz 6. odstavka 65. člena ZJU. Stranka, ki izkaže pravni interes v smislu ZJU, ima možnost vložiti tožbo v upravnem sporu zoper odločbo o imenovanju iz določila 2. odstavka 82. člena ZJU in na podlagi določila 1. odstavka 157. člena Ustave RS. Učinkovitega pravnega sredstva za stranko tudi ni v X. poglavju ZJU. Pojem "vročitve" iz določila 1. odstavka 26. člena ZUS je treba v tovrstnih sporih razlagati širše, kot to velja za upravne akte. Zavrženje tožbe zoper odločbo o imenovanju na položaj kot prepozno pa ne pomeni, da je tožnik s tem tudi izgubil pravni interes za vložitev tožbe zoper odločbo o izbiri. V zadevah, kjer gre za odločanje o izbiri najboljših ponudnikov na podlagi javnega