75. člen ZJU-B

Pri upravičenosti delavca do plačila po dejanskem delu ni bistveno, ali je tožnik izpolnjeval vse formalne pogoje za zasedbo zahtevnejšega delovnega mesta oziroma formacijske dolžnosti, kot tudi ne, ali ima delodajalec sistemizirano to delovno mesto oziroma formacijsko dolžnost. Bistveno je le, ali je tožnik opravljal dela tega zahtevnejšega delovnega mesta oziroma formacijske dolžnosti.

Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je pravilna razlaga tretjega odstavka 147. člena Zakona o javnih uslužbencih, osmega odstavka 55. člena Uredbe o notranji organizaciji, sistemizaciji, delovnih mestih in nazivih v organih javne uprave in v pravosodnih organih in 7. člena Uredbe o napredovanju uradnikov v nazive, po kateri je uradnika ob premestitvi na drugo delovno mesto znotraj istega ali nižjega tarifnega razreda, dopustno imenovati v višji naziv od izhodiščnega na tem delovnem mestu, če izpolnjuje pogoje za imenovanje v ta naziv.

Javni uslužbenec mora biti seznanjen z zahtevano delovno obveznostjo (številom ur, ki ga je dolžan opraviti), torej ga mora delodajalec v primeru, da se odloči ugotovljeni primanjkljaj v referenčnem obdobju prenesti v naslednje referenčno obdobje, obvestiti o tem prenosu in posledično povečani delovni obveznosti v naslednjem referenčnem obdobju. To mora biti (sproti) razvidno tudi v evidencah, ki jih vodi delodajalec.

Ker je šlo v obravnavanem primeru za enostopenjski postopek in ker tožnik v tem postopku ni imel možnosti, da bi se pred izdajo odločbe lahko izjasnil o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za odločbo, čeprav bi to možnost moral imeti, je odločitvi tožene stranke lahko ugovarjal šele v tožbi, tako da je šele v tožbi imel možnost navajati dejstva in dokaze o tem, da s pridobljeno visokošolsko strokovno izobrazbo in znanstvenim magisterijem izpolnjuje pogoj zahtevane stopnje izobrazbe in s tem tudi zahtevane pogoje za imenovanje v diplomatski naziv. Ker torej tožnik možnosti za izjasnitev o za odločitev pomembnih dejstev pred izdajo odločbe ni imel, to pomeni kršitev načela zaslišanja stranke iz 9. člena ZUP. Glede na to, da iz izreka 2. točke izpodbijanega sklepa izhaja, da se razveljavi odločba o imenovanju tožnika v diplomatski naziv, torej da se razveljavi odločba v celoti (in ne delno) in glede na to, da iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da se odločba razveljavi zaradi neizpolnjevanja pogoja zahtevane stopnje izobrazbe (in ne zaradi neskladnosti z zakonom oziroma podzakonskimi predpisi ali kolektivno pogodbo), sodišče ugotavlja, da tožena stranka pri svoji odlo

ZJU ureja postopek za uveljavljanje neveljavnosti posamičnega akta delodajalca. Delavec tako lahko na podlagi tretjega odstavka 24. člena ZJU v povezavi s prvim odstavkom 25. člena ZJU zoper sklepe delodajalca o pravici oziroma obveznosti iz delovnega razmerja vloži pritožbo v roku 8 dni od vročitve sklepa, o kateri odloča komisija za pritožbe iz delovnega razmerja (prvi odstavek 35. člena ZJU), ker ima v nadaljevanju možnost sodnega varstva v 30 dneh od vročitve sklepa komisije za pritožbe oz. od dneva, ko poteče rok za izdajo sklepe komisije za pritožbe (drugi odstavek 25. člena ZJU). Prav tako javnemu uslužbencu ZJU v 74. in 75. členu daje možnost vložitve predloga za razveljavitev sklepa delodajalca, s katerim se odloči o pravicah in obveznostih javnega uslužbenca. O predlogu odloča komisija za pritožbe iz delovnega razmerja (prvi odstavek 76. člena ZJU), pri čemer se sklepi o razveljavitvi lahko izdajo v 3 letih od izdaje odločbe ali sklepa (prvi odstavek 77. člena ZJU). Neveljavnost posamičnih aktov delodajalca je urejena v ZJU, kar pomeni, da niso izpolnjeni pogoji za ugotovitev ničnosti sklepa tožene stranke z dne 17. 11. 2008 (o prevedbi plače v nov plačni sistem) na po

Tožena stranka je kot pravno podlago razveljavitve sporne odločbe navedla določbo 1. odstavka 76. člena ZJU. Ta določba vsebuje pooblastilo toženi stranki, da lahko o razveljavitvi odloči tudi na lastno pobudo, ne vsebuje pa pravne podlage za samo razveljavitev (pravnomočne) odločbe. Ker je torej tožena stranka sporno odločbo z izpodbijanim sklepom razveljavila, ne da bi za to navedla pravno podlago, je treba po presoji sodišča izpodbijani sklep v spornem delu že iz tega razloga odpraviti. Nesporno je, da je odločba z dne 20. 4. 2009, s katero je bilo odločeno o pravici tožeče stranke, pravnomočna. Njena vsebina zato stranke, zaradi zagotovitve načela pravne varnosti, veže, četudi na račun načela zakonitosti. V pravnomočno odločbo je dopustno posegati le z izrednimi pravnimi sredstvi, ki so vezana na točno določene razloge. Poleg izrednih pravnih sredstev, ki so določena v ZUP, ki ga tožena stranka pri odločanju uporablja na podlagi določbe 1. odstavka 39. člena ZJU, sankcije v primeru nezakonitosti kot lex specialis določa tudi ZJU v določbah od 74. do 77a. člena.