74. člen ZJU-B

Za uradniška delovna mesta kot pogoj za opravljanje dela, se poleg splošnih pogojev, ki jih urejajo predpisi s področja delovnega prava, lahko določijo tudi drugi pogoji, če tako določa zakon. Toženka je utemeljeno in zakonito v aktu o sistemizaciji delovnih mest pri delovnem mestu višji svetovalec v pravosodju v službi A., ki ga je zasedala tudi tožnica, določila pogoj opravljenega izpita iz upravnega postopka.

Tožnik je bil pri toženki zaposlen na delovnem mestu višji kriminalistični inšpektor policist. Toženka je tožniku s sklepom z dne 6. 7. 2022 razveljavila pogodbo o zaposlitvi na podlagi ugotovitve, da zoper njega obstaja varnostni zadržek, zaradi česar ob sklenitvi delovnega razmerja ni izpolnjeval pogojev iz prvega odstavka 44. člena ZODPol za sklenitev delovnega razmerja. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da se pravni standard utemeljenega dvoma o zanesljivosti ali verodostojnosti osebe lahko ugotavlja tudi na podlagi dejstev iz delovnopravnega spora. Ker je hujšo kršitev obveznosti iz delovnega razmerja mogoče pojmovati kot ugotovitev o tožnikovih življenjskih razmerah, je takšna presoja skladna z jezikovno razlago tretjega odstavka 52. člena ZODPol. Dejstvo, da je tožnik s tiskanjem obvestila o javni dražbi nadlegoval in ustrahoval uslužbenko policije, utemeljuje dvom v zakonitost in strokovnost njegovega dela pri toženki. Sodišče prve stopnje ni spregledalo, da je bil tožnik v kazenskem postopku pravnomočno oproščen. Pravilno je izpostavilo, da je bilo tudi v kazenskem postopku njegovo ravnanje ugotovljeno in spoznano kot nedopustno, vendar pa ni izpol

Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku prekinilo postopek do odločitve v upravnem sporu glede zakonitosti razveljavitve tožnikovega sklepa o imenovanju v naziv Pravosodni svetnik (PDI) I. Po prejemu odločitve, da je bila razveljavitev tega sklepa zakonita, je na podlagi ugotovitev, da je tožnik na prejšnjem delovnem mestu dosegel naziv Višji pravosodni svetovalec I in da se delo na delovnem mestu Pravosodni svetnik (PDI) II lahko opravlja le v nazivih Pravosodni svetnik (PDI) II in Pravosodni svetnik (PDI) I, pravilno presodilo, da je Komisija zakonito razveljavila pogodbo o zaposlitvi Su 678/2016 z dne 29. 8. 2016 za delovno mesto Pravosodni svetnik (PDI) II. Tožnik v pritožbi neutemeljeno vztraja, da imenovanje uradnika v naziv ni pogoj za zasedbo uradniškega delovnega mesta. Glede na prvi odstavek 79. člena ZJU je za uradniška delovna mesta kot pogoj za opravljanje dela (posledično pa tudi za zakonito sklenitev pogodbe o zaposlitvi) poleg splošnih pogojev, ki jih urejajo predpisi s področja delovnega prava, določen tudi naziv. To izhaja tudi iz določbe prvega odstavka 84. člena ZJU, da uradnik javne naloge izvršuje v nazivu.

Predmet presoje v tem sporu je zakonitost sklepa Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja pri Vladi RS, s katerim je bil aneks št. 11 (posledično pa tudi aneks št. 12, s katerim se je spremenil opis nalog delovnega mesta "analitik VII/2-I") razveljavljen, ker tožnica ob premestitvi ni izpolnjevala pogoja 8 let delovnih izkušenj na delovnem mestu tarifnega razreda VII/2. Ker sodišče prve stopnje v delu komisije za pritožbe ni ugotovilo postopkovnih nepravilnosti in ker je za razveljavitev aneksov ugotovilo zakonit razlog (neizpolnjevanje pogojev za delovno mesto, na katerega je bila tožnica premeščena), tožbenemu zahtevku na razveljavitev sklepa komisije pravilno ni ugodilo. Pritožbeno sodišče se strinja z razlogi za takšno odločitev. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da komisija za pritožbe postopka razveljavitve aneksov ni bila dolžna voditi po določbah ZUP. Če bi bil namen zakonodajalca, da se tudi v postopku po 74. členu ZJU upoštevajo načela in procesna jamstva iz ZUP, bi bilo tako tudi predpisano, kot je to v prvem odstavku 39. člena ZJU določeno za postopek odločanja o pritožbah javnih uslužbencev zoper odločitve o njihovih pravicah ali obveznostih iz delo

Sporni zavod v skladu s slovensko visokošolsko zakonodajo ni izpolnjeval pogojev za izvajanje visokošolske dejavnosti, ker je bil vpisan v razvid izvajalcev zgolj višješolskih (in ne visokošolskih) študijskih programov. Ker je bil sporni program akreditiran, kar med strankama ni sporno, zavod pa ne, izobraževanje ni javno veljavno.

Ne ZJU ne drug veljaven predpis za postopek pred Komisijo za razveljavitev pogodbe o zaposlitvi oziroma odločbe o imenovanju v naziv (74. do 77a. člen ZJU) ne predpisuje procesne predpostavke predhodnega inšpekcijskega pregleda ali kakega drugega predhodnega postopka. Noben predpis tudi ne določa, da lahko državni organ oziroma organ lokalne skupnosti preverja izobrazbo svojih zaposlenih le na podlagi izdane inšpekcijske odločbe. Tožena stranka kot delodajalec skladno z določbo tretjega odstavka 16. člena ZJU javnemu uslužbencu namreč ne sme zagotavljati pravic v večjem obsegu, kot je to določeno z zakonom, podzakonskim predpisom ali s kolektivno pogodbo, če bi s tem obremenila javna sredstva, za zagotovitev upoštevanja te določbe pa lahko skladno z ZJU samoiniciativno ukrepa tudi po določbah 74. do 77a. člena. Zasebni zavod v skladu s slovensko visokošolsko zakonodajo ni izpolnjeval pogojev za izvajanje visokošolske dejavnosti, ker je bil vpisan v razvid izvajalcev zgolj višješolskih (in ne visokošolskih) študijskih programov.

Tožnik je sprožil upravni spor zoper odločitev Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja o razveljavitvi sklepa o imenovanju v naziv Pravosodni svetnik (PDI) I. Od odločitve v upravnem sporu o tem, ali je tožnik imenovan v pravilni naziv za delo na uradniškem delovnem mestu Pravosodni svetnik (PDI) II, je odvisna odločitev v tem individualnem delovnem sporu - ali je pravilna odločitev Komisije za pritožbe, da se razveljavi pogodba o zaposlitvi z dne 29. 8. 2016. Gre torej za predhodno vprašanje (13. člen ZPP).

Sodišče prve stopnje je zmotno štelo, da zaradi dejstva, ker tožnik nima dosežene VII. stopnje strokovne izobrazbe, ne more biti v delovnem razmerju pri toženi stranki na delovnem mestu "specialist novinar". Prvi odstavek 21. člena ZDR-1 sicer določa, da mora delavec, ki sklene pogodbo o zaposlitvi, izpolnjevati predpisane, s kolektivno pogodbo ali splošnim aktom delodajalca določene oziroma, s strani delodajalca zahtevane in v skladu s prvim odstavkom 25. člena tega zakona objavljene pogoje za opravljanje dela. Vendar pa določba 21. člena ZDR-1 ne pomeni, da ne velja pogodba o zaposlitvi, ki jo je delodajalec sklenil z delavcem, ki ne izpolnjuje predpisanih pogojev za opravljanje dela. Podobno velja tudi za primer faktičnega delovnega razmerja. Če takšno razmerje dejansko obstaja, delavcu ni možno odreči sodnega varstva (in zavrniti tožbeni zahtevek za ugotovitev obstoja delovnega razmerja) zgolj zato, ker ne izpolnjuje predpisanega pogoja zahtevane stopnje izobrazbe. Tožnik zmotno meni, da uporaba instituta sodne razveze iz 118. člena ZDR-1 ni dopustna v tem sporu, ker tožena stranka ni izpodbijala veljavnosti pogodbe o zaposlitvi, da bi lahko sodišče prve stopnje določi

ZJU v členu 6, v točki 13 ureja tri različne položaje in načine opravljanja dela. Delovne izkušnje v prvih dveh primerih navezuje na delovno mesto (sistematizacija opis del in nalog, pogodba o zaposlitvi, odločba oziroma drugačna pravna podlaga za opravljanje dela itd.), tretji primer, za katerega gre v tej zadevi, pa je drugačen, manj formalen. Kljub razlikam morajo biti vsi trije položaji, upoštevajoč specifiko vsakega od njih, zaradi zagotovitve enakega varstva pravic kandidatov za neko delovno mesto po vsebini primerljivi, za dokazovanje delovnih izkušenj, izvirajočih iz takšnih različnih položajev pa morajo obstajati enake ali vsaj primerljive metode. Tožnik bi moral sodelovati v postopku, tožena stranka pa bi morala upoštevati prvi odstavek 9. člena ZUP, ki določa, da mora organ, preden izda odločbo, dati stranki možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo (načelo zaslišanje stranke).

Tožnica je od toženih strank zahtevala plačilo odškodnine zaradi nezakonite sklenitve pogodbe o zaposlitvi. Tožnica v času prijave na razpis ni izpolnjevala pogoja znanja italijanskega jezika na višjem nivoju (VI. stopnja). Sodišče prve stopnje je presodilo, da bi morala prvo tožena stranka kljub temu, da je tožnica podala izjavo, v kateri je navedla, da zahtevani razpisni pogoj izpolnjuje, na podlagi dokumentacije, ki jo je tožnica predložila k prijavi, ugotoviti, da tožnica tega pogoja ne izpolnjuje in je ne bi smela uvrstiti v izbirni postopek. Zato obstoji protipravno ravnanje prvo tožene stranke. Takšna presoja sodišča prve stopnje je zmotna. V obravnavanem primeru ni izpolnjen pogoj protipravnosti na strani prvo tožene stranke, kot eden od elementov odškodninske odgovornosti. Iz objave javnega natečaja za zasedbo prostega uradniškega delovnega mesta »višji svetovalec« izhaja, da mora prijava med drugim vsebovati pisno izjavo o izpolnjevanju pogoja znanja uradnega jezika in izjavo o znanju višje ravni italijanščine. Tožnica je takšno izjavo priložila in tožena stranka se je na to izjavo upravičeno zanesla. Tožnica je tista, ki ni ravnala pravilno, saj je podala izjavo, da z

ZJU ureja postopek za uveljavljanje neveljavnosti posamičnega akta delodajalca. Delavec tako lahko na podlagi tretjega odstavka 24. člena ZJU v povezavi s prvim odstavkom 25. člena ZJU zoper sklepe delodajalca o pravici oziroma obveznosti iz delovnega razmerja vloži pritožbo v roku 8 dni od vročitve sklepa, o kateri odloča komisija za pritožbe iz delovnega razmerja (prvi odstavek 35. člena ZJU), ker ima v nadaljevanju možnost sodnega varstva v 30 dneh od vročitve sklepa komisije za pritožbe oz. od dneva, ko poteče rok za izdajo sklepe komisije za pritožbe (drugi odstavek 25. člena ZJU). Prav tako javnemu uslužbencu ZJU v 74. in 75. členu daje možnost vložitve predloga za razveljavitev sklepa delodajalca, s katerim se odloči o pravicah in obveznostih javnega uslužbenca. O predlogu odloča komisija za pritožbe iz delovnega razmerja (prvi odstavek 76. člena ZJU), pri čemer se sklepi o razveljavitvi lahko izdajo v 3 letih od izdaje odločbe ali sklepa (prvi odstavek 77. člena ZJU). Neveljavnost posamičnih aktov delodajalca je urejena v ZJU, kar pomeni, da niso izpolnjeni pogoji za ugotovitev ničnosti sklepa tožene stranke z dne 17. 11. 2008 (o prevedbi plače v nov plačni sistem) na po

Revidentka tako niti ob sklenitvi pogodbe o zaposlitvi niti ob odločanju o predlogu za razveljavitev pogodbe ni izpolnjevala pogoja višje ravni znanja italijanskega jezika. Ker iz izvedenih dokazov izhaja, da revidentka nima zahtevane ravni znanja italijanskega jezika za zasedbo delovnega mesta po sklenjeni pogodbi o zaposlitvi, je bila ta utemeljeno razveljavljena po določbi prvega odstavka 74. člena ZJU.

Določba 74. člena ZJU je pravna podlaga tudi za razveljavitev odločbe o imenovanju na položaj, kot je bilo to v predmetni zadevi, ne le za razveljavitev odločbe o imenovanju v naziv in pogodbe o zaposlitvi. Minister je pristojen, da izbere in imenuje načelnika upravne enote, kar glede na 76. člen ZJU pomeni, da lahko tudi predlaga razveljavitev odločbe o njegovem imenovanju na položaj. Tožbeni ugovor, da imata zgolj kandidata, ki sta se prijavila na javni natečaj, možnost začeti takšen postopek, nima pravne podlage, ker 65. člen ZJU v prvem odstavku dopušča to možnost neizbranemu kandidatu v postopku, ki je bil sicer zakonsko pravilno izveden, za kar pa ne gre v spornem primeru, saj kandidatoma sploh ni bila dana možnost udeležbe v postopku izbire.

Tožena stranka je tožnici utemeljeno razveljavila pogodbo o zaposlitvi po določbi 74/1 člena ZJU, ki določa, da se pogodba o zaposlitvi razveljavi, če javni uslužbenec ne izpolnjuje pogojev za delovno mesto, za katero je bila pogodba sklenjena. Tožnica namreč ni dokazala izpolnjevanja pogojev za zasedbo delovnega mesta (višji nivo znanja italijanskega jezika) niti ob prijavi na javni natečaj niti kasneje, v času sprejema odločitve komisije za pritožbe.

Javni uslužbenec, ki mu je pogodba o zaposlitvi prenehala zaradi razveljavitve pogodbe o zaposlitvi na podlagi člena 74 ZJU nima posebnega varstva iz člena 116/3 ZDR glede prenehanje delovnega razmerja za čas bolniškega staleža.

Tako v javnem natečaju kot v sistemizaciji delovnih mest je bil za zasedbo predmetnega delovnega mesta določen tudi pogoj znanja višje ravni italijanskega jezika. Po presoji sodišča pa tožnica izpolnjenosti naknadnega pogoja ob prijavi ni izkazala.

Pogodba o zaposlitvi tožeče stranke je bila z izpodbijano odločbo v skladu z določbo prvega odstavka 74. člena ZJU razveljavljena, v posledici česar je bilo potrebno razveljaviti tudi odločbo o imenovanju v naziv (tretji odstavek 74. člena ZJU). V kolikor bo tožeča stranka uspela v tožbi zoper del izpodbijane odločbe, v katerem je bila razveljavljena pogodba o zaposlitvi (odločanje katero je v pristojnosti Delovnega in socialnega sodišča RS), bo morala biti izdana nova odločba o imenovanju v naziv.

V obravnavanem primeru je Komisija razveljavila odločbo o prevedbi tožnika, ki je dne 28. 6. 2003 zasedal strokovno tehnično delovno mesto višji strokovni sodelavec I-arhivist za arhivsko gradivo, ker do prevedbe v uradniški naziv, kot delavec zaposlen na strokovno tehničnem delovnem mestu, ni bil upravičen.

Ker je bil tožnik imenovan v naziv z odločbo, ki je v smislu določb ZJU akt upravnega odločanja, ima enak značaj tudi akt tožene stranke, s katerim je bila navedena odločba razveljavljena in ki je predmet tega spora.

Sodišče je v dosedanji sodni praksi že zavzelo stališče, da določili 5. in 6. odstavka 24. člena ZJU razmejitev pristojnosti med Delovnim in socialnim sodiščem ter Upravnim sodišče vežeta na to, ali je o pravici oziroma obveznosti iz delovnega razmerja po zakonu treba odločiti s sklepom ali pa z upravno odločbo. Z vidika presoje o stvarni pristojnosti sodišča za sodno varstvo je pomembno tudi, da sta določbi 3. odstavka 76. člena in 1. odstavek 77. člena ZJU specialni glede na določilo 100.a člena ZObr. Poleg tega je iz določila 7. odstavka 100.a člena ZObr dovolj očitno razvidno, da je bil namen zakonodajalca, da je pristojno sodišče iz 8. odstavka 100.a člena ZObr delovno in socialno sodišče in ne Upravno sodišče RS. Ker je izpodbijana odločitev iz druge točke izreka izpodbijane odločbe posledica odločitve organa iz prve točke izreka izpodbijane odločbe, je odločitev v upravnem sporu glede tožbe zoper drugo točko izreka izpodbijane odločbe odvisna od vprašanja glede (ne)zakonitosti odločitve tožene stranke glede prve točke izreka izpodbijane odločbe, ki je samostojna pravna celota in sodi v pristojnost drugega sodišča – v konkretnem primeru Delovnega in socialnega sodišč