UPRS sodba I U 746/2013

Tožbi se ugodi. Sklep Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja št. 151-25/2013/6 z dne 27. 3. 2013 se v 1. točki izreka odpravi in se zadeva vrne temu organu v omenjenemu obsegu v ponovno odločanje.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki na 285,00 EUR odmerjene stroške upravnega spora v 15 dneh, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Z izpodbijano 1. točko izreka sklepa je Komisija za pritožbe iz delovnega razmerja Vlade Republike Slovenije predlogu generalnega direktorja Uprave Republike Slovenije za izvrševanje kazenskih sankcij z dne 14. 1. 2003 in predlogu inšpektorice za sistem javnih uslužbencev z dne 25. 1. 2013 za razveljavitev odločbe o imenovanju tožnika v naziv paznik svetovalec I z dne 9. 4. 2010 in odločbe o imenovanju tožnika v naziv pravosodni policist svetovalec I z dne 1. 10. 2010 ugodila in izpodbijani odločbi razveljavila. V obrazložitvi pojasnjuje, da je inšpektorica za sistem javnih uslužbencev dne 28. 12. 2012 opravila inšpekcijski nadzor v Upravi Republike Slovenije za izvrševanje kazenskih sankcij. Pri tem je ugotovila, da je tožnik 1. 5. 2010 napredoval v višji uradniški naziv paznik svetovalec I, ne da bi izpolnjeval zahtevani pogoj 6 let in 7 mesecev delovnih izkušenj za imenovanje v naziv. 1. 10. 2010 pa je bil premeščen na delovno mesto vodja referata za varnost, na katerem je bil imenovan v naziv pravosodni policist svetovalec I, za katerega prav tako ni izpolnjeval pogoja 6 let in 7 mesecev delovnih izkušenj. Na podlagi navedenega je 25. 1. 2013 podala predlog za razveljavitev odločbe o imenovanju tožnika v naziv paznik svetovalec z dne 9. 4. 2010 in odločbe o imenovanja tožnika v naziv pravosodni policist svetovalec z dne 1. 10. 2010 ter na razveljavitev aneksov, ki so se na navedena naziva nanašali. Poudarja, da je predlog za razveljavitev navedenih aktov pred tem podal tudi generalni direktor Uprave Republike Slovenije za izvrševanje kazenskih sankcij.

V nadaljevanju tožena stranka opisuje dejansko stanje v navedeni zadevi ter ugotavlja, da je bila podlaga za odločanje 8. člen Uredbe o napredovanju uradnikov v nazive (v nadaljevanju Uredba) ter Zakon o javnih uslužbencih (v nadaljevanju ZJU). Pri pogojih za napredovanje se sklicuje na 1. alineo prvega odstavka 3. člena Uredbe. Pojem delovnih izkušenj je opredeljen v 13. točki 6. člena ZJU. Pojasnjuje, da je v konkretnem primeru iz dopisa direktorja Zavoda za prestajanje kazni zapora z dne 11. 9. 2008 razvidno, da je javni uslužbenec v obdobju od 27. 3. 2003 do 30. 4. 2007 opravljal dela in naloge paznika vodje skupine II, za katere pa se je zahtevala višja strokovna izobrazba. Ne glede na to, pa je bil javni uslužbenec v omenjenem obdobju formalno razporejen na delovno mesto paznik, za katerega se zahteva zgolj srednja izobrazba. Po mnenju Komisije za pritožbe bi moral biti javni uslužbenec, da bi se upoštevale njegove delovne izkušnje, tudi v spornem obdobju od 17. 3. 2003 do 30. 4. 2007 razporejen na delovnem mestu, za katerega se zahteva višja strokovna izobrazba, kar pa iz dokumentacije ni razvidno. Zato je mogoče kot ustrezne upoštevati zgolj delovne izkušnje, pridobljene od 1. 5. 2007 dalje. To pa posledično pomeni, da je imel na dan imenovanja v višji naziv, to je 1. 5. 2010 dejansko le 3 in ne zahtevanih 6 let in 7 mesecev delovnih izkušenj.

Tožnik v tožbi navaja, da je zaposlen pri Upravi Republike Slovenije za izvrševanje kazenskih sankcij na delovnem mestu referent za varnost na podlagi aneksa št. 4 k pogodbi o zaposlitvi z dne 23. 3. 2009 od 1. 9. 2011 dalje. Pojasnjuje njegova dosedanja imenovanja ter anekse, ki so k temu sledili. Pove, da se s stališčem in pravnim tolmačenjem Komisije za pritožbe pri izdaji izpodbijanega sklepa ne strinja. V 13. točki 6. člena ZJU je izrecno določeno, da se za delovne izkušnje štejejo tudi delovne izkušnje, ki jih je javni uslužbenec pridobil z opravljanjem del na delovnem mestu, za katerega se zahteva za eno stopnjo nižja izobrazba. Prav za takšen primer pa gre pri tožniku. V času od 27. 3. 2003 do 30. 4. 2007 je pri toženi stranki opravljal dela in naloge paznik – vodja skupine. Za navedeno delovno mesto pa se je zahtevala višja strokovna izobrazba. Tožena stranka bi zato morala pri tožniku upoštevati dejanske delovne izkušnje, ne glede na dejstvo, da tedaj tožnik ni izpolnjeval pogoja izobrazbe. Ta je po mnenju tožnika vezan na zahtevnost delovnega mesta in ne na stopnjo strokovne izobrazbe javnega uslužbenca. Meni, da je takšno stališče razvidno tudi iz tolmačenja izvajanja 13. točke 6. člena ZJU št. 007-1612/2007/1 z dne 24. 8. 2007, ki ga je izdalo Ministrstvo za javno upravo, Direktorat za organizacijo in kadre in ga k tožbi tudi prilaga.

Glede na navedeno sodišču predlaga, da razpiše glavno obravnavo, nato pa izpodbijani sklep v 1. točki izreka sklepa odpravi, tožeči stranki pa povrne nastale stroške upravnega spora skupaj s pripadki vred.

Tožena stranka je sodišču poslala upravne spise, odgovora na tožbo pa ni podala.

Sodišče je o zadevi odločilo izven glavne obravnave v skladu z določbo drugega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

Tožba je utemeljena.

V danem primeru je po mnenju sodišča predmet spora tolmačenje 13. točke prvega odstavka 6. člena ZJU. Ni sporno, da kandidat v skladu z omenjenim določilom izpolnjuje pogoj zahtevanih delovnih izkušenj, kadar jih je pridobil na delovnem mestu z isto stopnjo izobrazbe in časom pripravništva v isti stopnji izobrazbe, ne glede na to, ali jih je pridobil pri istem ali pri drugem delodajalcu. V tem primeru se kot delovne izkušnje upoštevajo tudi delovne izkušnje, ki niso nujno pridobljene na delovnem mestu javnega uslužbenca in so lahko pridobljene tudi drugod (npr. v gospodarstvu in podobno). Če pa kandidat uveljavlja delovne izkušnje z eno stopnjo nižjo izobrazbo, pa je po presoji sodišča treba razlagati, da mora tovrstne delovne izkušnje pridobiti na delovnih mestih kot javni uslužbenec. Gre namreč za izjemo od zahtevanih delovnih izkušenj v isti stopnji izobrazbe. Zato je po presoji sodišča dovoljeno, da lahko kandidat, ki kandidira na zasedbo prostega delovnega mesta v javni upravi oziroma javnem sektorju, uveljavlja delovne izkušnje, ki jih je pridobil na delovnem mestu, za katero se zahteva ena stopnja nižja izobrazba, če so te delovne izkušnje pridobljene v okviru dela v javni upravi oziroma javnem sektorju, torej na delovnem mestu kot javni uslužbenec. Iz sedaj zbranih podatkov izhaja, da gre za tak primer tudi pri tožniku. Ne glede na to, pa tožena stranka svoje odločitve ni presojala in obrazložila glede na omenjeno dejstvo in pravno podlago, ki iz tega dejstva sledi. V ponovljenem postopku naj zato tožena stranka presodi tožnikove delovne izkušnje iz 13. točke prvega odstavka 6. člena ZJU še z upoštevanjem dejstva, da je bil tožnik tudi v relevantnem obdobju javni uslužbenec.

Ker je glede na navedeno prišlo do nepravilne uporabe materialnega prava, je bilo potrebno tožbi tožeče stranke ugoditi na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1. V nadaljevanju naj tožena stranka ponovno odloči o zadevi v skladu s pravnim mnenjem izraženim v tej sodbi na podlagi petega odstavka 64. člena ZUS-1.

Izrek o stroških upravnega spora temelji na določbi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1.