UPRS Sodba I U 606/2021-8

I. Tožbi se ugodi, odločba Inšpektorata RS za okolje in prostor, Območne enote Ljubljana, št. 06122-985/2017-17 z dne 17. 2. 2020, se odpravi ter se zadeva vrne istemu organu v ponovno odločanje.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 15,00 EUR, v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

1Inšpektorat RS za okolje in prostor, Območna enota Ljubljana, je kot prvostopenjski organ (v nadaljevanju prvostopenjski organ) z izpodbijano odločbo odločil, da mora tožnica (kot inšpekcijska zavezanka) takoj po prejemu te odločbe ustaviti gradnjo nelegalnih delov objekta k obstoječemu stanovanjskemu objektu z naslovom ..., stoječem na zemljišču s parc. št. 521/9, k. o. ..., ki obsegajo: a) preboj JV zunanjega nosilnega zidu dim. cca 180 cm x 60 cm, lociran v podstrešni etaži, b) dva preboja JV zunanjega nosilnega zidu, vsak dim. cca 40 cm x 100 cm, locirana v podstrešni in nadstropni etaži, c) frčado na sredini SV strani strehe, ki je izvedena z nadzidavo kolenčnega zidu v širini cca 200 cm in višini cca 80 cm v podstrešni etaži in strešno konstrukcijo nad njim v širini cca 200 cm od SV kapa do navezave z obstoječo dvokapno streho na SV strani, d) dozidavo v tlorisni dimenziji max 5,65 m x 2,80 m in višine max 6,84 m od obstoječega terena na JV strani, v gabaritu pritličje in nadstropje (1. točka izreka). Prvostopenjski organ je dalje odločil, da mora tožnica na svoje stroške v roku 90 dni po vročitvi izpodbijane odločbe na nelegalnih delih objekta iz 1. točke izreka te odločbe: a) zazidati preboj iz 1.a) točke izreka te odločbe, b) zazidati oba preboja iz 1.b) točke izreka te odločbe, c) odstraniti frčado iz 1.c) točke izreka te odločbe in vzpostaviti prejšnje stanje ter d) odstraniti dozidavo iz 1.d) točke izreka te odločbe in vzpostaviti prejšnje stanje (2. točka izreka). Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo izrekel še prepovedi po 158. členu Zakona o graditvi objektov – ZGO-1 (3. točka izreka), podal opozorilo po tretjem odstavku 148. člena ZGO-1 (4. točka izreka) ter navedel, da pritožba zoper to odločbo ne zadrži njene izvršitve (5. točka izreka) in da v postopku niso nastali posebni stroški (6. točka izreka).

2Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja potek inšpekcijskega postopka, tako pa med drugim tudi, da je prvostopenjski organ sestavil ugotovitveni zapisnik, z dne 8. 7. 2019 (v nadaljevanju ugotovitveni zapisnik), ki je bil z vsemi prilogami ter določenim rokom za podajo morebitnih pripomb poslan tožnici. Celotna ovojnica (z vsebino pošiljanja) je bila vrnjena prvostopenjskemu organu s pripisom, da je naslovnik preseljen, novi naslov pa neznan. Prvostopenjski organ s strani tožnice ni prejel obvestila o spremembi stalnega prebivališča ali naslova za vročanje, čeprav bi tožnica v skladu s prvim odstavkom 96. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) o tem morala obvestiti organ, ki vodi postopek. Prvostopenjski organ je tožnici dne 19. 8. 2019 zato poslal sporočilo o vročanju navedenega zapisnika z javnim naznanilom, kot to določa tretji odstavek 96. člena ZUP, kot datum vročitve zapisnika pa je upošteval 4. 9. 2019.

3Toženka je zavrnila tožničino pritožbo zoper izpodbijano odločbo. V obrazložitvi drugostopenjske odločbe toženka izpostavlja, da tožnica ni izkazala, da je upravni organ obvestila o spremembi stalnega prebivališča, kot zmotno pa ocenjuje tudi tožničino naziranje, da ZUP organu nalaga poizvedovanje za strankinim novim naslovom.

4Tožnica se z izpodbijano odločbo ne strinja in vlaga tožbo. Uveljavlja, da je v postopku pred izdajo izpodbijane odločbe prišlo do bistvene kršitve postopka. Tožnica je 19. 6. 2018 spremenila naslov stalnega prebivališča, o čemer je z „navadno pošto“ seznanila tudi prvostopenjski organ. Ves čas inšpekcijskega postopka je bila kooperativna in aktivna, inšpektorici pa je večkrat ustno povedala, da se bo vselila v novo stanovanjsko stavbo na naslovu ..., zato je upravičeno mislila, da je tak način obveščanja o spremembi naslova zadosten. Kasneje se je izkazalo, da je postopek prevzel drug inšpektor, tožnica pa dopušča možnost., da ta na spremembo tožničinega naslova ni bil pozoren in je ugotovitveni zapisnik poslal na naslov, s katerim je razpolagal. Ne glede na navedeno tožnica meni, da je skladno s tretjim odstavkom 96. člena ZUP vročanje z javnim naznanilom dopustno šele, ko po neuspešnem poizkusu vročitve organ na podlagi podatkov iz uradnih evidenc ugotovi, da je naslov za vročanje, prijavljen na podlagi zakona, enak naslovu, kjer je bil opravljen poizkus vročitve. Navedenemu prvostopenjski organ pred odreditvijo vročanja ugotovitvenega zapisnika z javnim naznanilom ni sledil, saj bi sicer ugotovil, da je tožnica že 19. 6. 2018 spremenila stalno prebivališče, do vročanja z javnim naznanilom pa tako ne bi moglo priti. Prvostopenjski organ se je naknadno očitno zavedel, da je ravnal nepravilno, saj je 13. 2. 2020 samoiniciativno in brez navedbe razloga opravil vpogled v uradne evidence in ugotovil, da ima tožnica spremenjen naslov, na slednjega pa je (brez da bi prej odpravil napako pri vročanju ugotovitvenega zapisnika) vročal tudi izpodbijano odločbo. V posledici tega se tožnica z ugotovitvami, dokazi in drugimi okoliščinami, ki so podani v ugotovitvenem zapisniku in ki so pomembni za izdajo izpodbijane odločbe (in na katera se ta opira), ni imela možnosti izjaviti. Toženka svojo odločitev o tožničini pritožbi utemeljuje izrazito pavšalno, posplošeno in nedosledno ter z napačnim povzemanjem določb ZUP.

5Tožnica uveljavlja tudi, da prvostopenjski organ ni pravilno in popolno ugotovil dejanskega stanja v zadevi. Šele z vročitvijo izpodbijane odločbe je bila tožnica seznanjena tudi, da je prvostopenjski organ inšpekcijski nadzor razširil še na druge posege, ki predhodno niso bili obravnavani, hkrati pa je čas inšpekcijskega nadzora nad stanovanjsko stavbo razvlekel v obdobje za nazaj, tj. od julija 2013 do junija 2016. S tem povezana dejstva so v bistvenih delih nepopolno ugotovljena, tožnica pa se z njimi ni seznanila niti se glede njih ni imela možnosti izjaviti.

6Tožnica predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo v celoti odpravi ter zadevo vrne prvostopenjskemu organu v ponovno odločanje. Zahteva tudi, da ji toženka povrne stroške upravnega spora.

7Toženka na tožbo ni odgovorila, poslala je upravne spise zadeve.

K I. točki izreka:

8Tožba je utemeljena.

9V zadevi je spor glede pravilnosti in zakonitosti izpodbijane odločbe, s katero je prvostopenjski organ tožnici (kot inšpekcijski zavezanki) na podlagi 152. člena ZGO-1 izrekel inšpekcijske ukrepe v zvezi z nelegalnimi deli objekta k obstoječemu stanovanjskemu objektu z naslovom ..., ter izrekel prepovedi in opozorila, kot predstavljeno že v uvodu te sodbe. Tožnica v tožbi uveljavlja bistveno kršitev postopka, do katere naj bi prišlo zaradi nepravilne vročitve ugotovitvenega zapisnika in njene posledične nezmožnosti izjave o dejstvih, okoliščinah in dokazih, pomembnih za izdajo izpodbijane odločbe. Uveljavlja tudi, da je bilo posledično nepravilno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje zadeve.

10ZUP v 96. členu določa, da mora stranka ali njen zakoniti zastopnik ali pooblaščenec, ki ga je postavila stranka, v primeru, če med postopkom spremeni svoje stalno ali začasno prebivališče, sedež oziroma naslov, ki ga je navedel v vlogi ali pooblastilu, o tem takoj obvestiti organ, ki vodi postopek (prvi odstavek). Če vročevalec ugotovi, da se je oseba iz prvega odstavka odselila iz naslova, kjer naj se opravi vročitev, oziroma je na naslovu neznana, mora o tem obvestiti organ in mu sporočiti naslov, če ga izve na podlagi opravljenega poizvedovanja, ali kako drugače (drugi odstavek). Če oseba iz prvega odstavka tega člena ne obvesti organa o spremembi prebivališča, sedeža ali naslova, ki ga je navedla v vlogi ali v pooblastilu in vročevalec v skladu z drugim odstavkom tega člena ne sporoči naslova, organ pa na podlagi podatkov iz uradnih evidenc ugotovi, da je naslov za vročanje, prijavljen na podlagi zakona, ki ureja prijavo prebivališča oziroma sedež enak naslovu, kjer je bil opravljen poizkus vročitve, odredi, da se vse nadaljnje vročitve v postopku opravljajo tako, da se na oglasni deski in na enotnem državnem portalu e-uprava objavi sporočilo o vročanju z javnim naznanilom, v katerem se navedejo podatki o vzrokih za tako vročanje, organ, ki je dokument izdal, številka, datum in vrsta dokumenta, osebno ime oziroma firma naslovnika, naslov za vročanje oziroma drugo stalno ali začasno prebivališče, če naslovnik nima naslova za vročanje, sedež pravne ali fizične osebe, registrirane za opravljanje dejavnosti, navedba upravne zadeve, datum javne objave sporočila z opozorilom, da ga mora naslovnik prevzeti v 15 dneh, posledice iz petega odstavka tega člena in kraj, kje je dokument (tretji odstavek).

11Iz upravnega spisa zadeve izhaja (to pa je med strankama tudi nesporno), da je prvostopenjski organ dne 8. 7. 2019 sestavil ugotovitveni zapisnik (dokument je v celoti poimenovan kot „Zapisnik o pregledu dokumentacije zadeve in ugotovitveni zapisnik“). V navedenem ugotovitvenem zapisniku je prvostopenjski organ predstavil ugotovitve inšpekcijskega postopka, relevantne pravne podlage ter svoje zaključke v postopku, prilogo k zapisniku pa predstavlja šest fotografij predmetnega objekta, nastalih v obdobju od julija 2013 do novembra 2017. Iz zapisnika med drugim izhaja ugotovitev inšpektorja, da so se v času prenove predmetnega objekta poleg posegov, ki so bili že ugotovljeni na zapisnike, izvedli tudi drugi posegi, ki jih našteva. Pri sestavi zapisnika tožnica ni sodelovala, skladno z odredbo na njem naj bi bil ta tožnici posredovan na naslov ...

12V zadevi je med strankama dalje nesporno, da tožnici ugotovitveni zapisnik ob pošiljanju po pošti, dne 9. 7. 2019, ni bil vročen – pisanje je bilo namreč vrnjeno prvostopenjskemu organu s pripisom, da je tožnica preseljena, nov naslov pa je neznan. Prvostopenjski organ je po neuspešnem poskusu vročitve po pošti odredil vročanje pisanja tožnici z javnim naznanilom. Iz sporočila o vročanju z javnim naznanilom in ostalih listin v upravnem spisu ne izhaja, da bi prvostopenjski organ pred takšnim načinom vročanja v uradnih evidencah preverjal tožničin naslov, tega ne zatrjuje niti toženka (ki pojasnjuje, da organ tega ni bil dolžan storiti), zato je tudi to dejstvo med strankami nesporno.

13Tožnica uveljavlja, da je prvostopenjski organ o spremembi naslova seznanila z navadno pisemsko pošiljko, prav tako je z nameravano selitvijo seznanila inšpektorico (ki jo je kasneje sicer nadomestil drug inšpektor). Sodišče ugotavlja, da se v upravnem spisu ne nahaja kakršnokoli tožničino obvestilo o spremembi naslova, prav tako ne kakršenkoli zaznamek inšpektorja s tem v zvezi, tožnica pa za zatrjevano dejstvo obvestitve upravnih organov o spremembi naslova tudi ni predložila ali predlagala kakršnegakoli (drugega) dokaza. Ker je dokazno breme dokazovanja navedenega dejstva na tožnici, tožnica pa tega bremena ni izpolnila, je sodišče štelo, da tožnica ni uspela izkazati svoje izpolnitve obveznosti po prvem odstavku 96. člena ZUP, tj., da je po spremembi stalnega prebivališča o tem obvestila organ, ki je vodil postopek (prvostopenjski organ).

14Vendar pa sodišče ob tem sodi tudi, da v konkretnem primeru kljub temu niso bili izpolnjeni pogoji za vročanje ugotovitvenega zapisnika z javnim naznanilom. Kot izhaja iz citirane vsebine tretjega odstavka 96. člena ZUP, je tak način vročanja pisanj možen zgolj v primeru, ko so kumulativno izpolnjeni naslednji pogoji: 1) stranka ne obvesti organa o spremembi naslova (prebivališča), 2) vročevalec organu ne sporoči novega naslova (če ga je izvedel na podlagi opravljenega poizvedovanja, ali kako drugače) ter 3) organ na podlagi podatkov iz uradnih evidenc ugotovi, da je naslov za vročanje, prijavljen na podlagi zakona, ki ureja prijavo prebivališča, oziroma sedež enak naslovu, kjer je bil opravljen poizkus vročitve.

15V konkretnem primeru je (kot že pojasnjeno) nesporno, da prvostopenjski organ pred odreditvijo vročanja z javnim naznanilom v uradnih evidencah ni preveril tožničinega naslova za vročanje. V kolikor bi to storil, bi ugotovil, da je tožnica dne 19. 6. 2018 (torej več kot leto dni pred prvim poskusom vročitve ugotovitvenega zapisnika z osebno vročitvijo) prijavila stalno prebivališče na drugem naslovu, organ pa bi tako moral poskusiti ugotovitveni zapisnik (ponovno) osebno vročati na tožničin nov naslov. Ker je v nasprotju z navedenim prvostopenjski organ vročanje z javnim naznanilom odredil že na podlagi ugotovitve, da tožnica ni sporočila novega naslova in je ta neznan, brez da bi naslov za vročanje predhodno preveril v javnih evidencah, je s tem kršil tretji odstavek 96. člena ZUP, s tem povezani tožbeni očitki pa so utemeljeni. Sodišče ob tem zgolj pripominja, da se je toženka v drugostopenjski odločbi pri argumentiranju drugačnega (napačnega) stališča očitno sklicevala na neveljaven predpis – citirala je namreč določbe 96. člen ZUP, kot so veljale do uveljavitve Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o splošnem upravnem postopku – ZUP-E, ki je pričel veljati 15. 1. 2008 (oz. še starejše določbe).

16Tožnica uveljavlja, da se z ugotovitvenim zapisnikom posledično ni seznanila, tako pa se pred izdajo izpodbijane odločbe tudi ni mogla izjaviti glede v njem vsebovanih dokazov, dejstev in okoliščin, ki so bili pomembni za izdajo izpodbijane odločbe.

17Iz 9. člena ZUP izhaja temeljno načelo upravnih postopkov (načelo zaslišanja stranke), skladno s katerim je treba, preden se izda odločba, stranki dati možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo (prvi odstavek); organ svoje odločbe ne sme opreti na dejstva, glede katerih vsem strankam ni bila dana možnost, da se o njih izjavijo, razen v primerih, določenih z zakonom (tretji odstavek).

18Sodišče ugotavlja, da prvostopenjski organ v ugotovitvenem zapisniku navaja ugotovitve (dejstva in okoliščine) glede posegov (gradenj) na predmetnem objektu, za katere v navedenem zapisniku že sam navaja, da na predhodne zapisnike niso bili ugotovljeni. Prav tako se prvostopenjski organ v navedenem zapisniku sklicuje na dokaze (fotografije predmetnega objekta iz leta 2013), na katere se v predhodnih zapisnikih (ki so bili tožnici vročeni) ni skliceval. Sodišče dalje ugotavlja tudi, da izpodbijana odločba v pomembnem delu temelji prav na ugotovitvah in dokazih iz ugotovitvenega zapisnika – inšpekcijski ukrepi v izreku izpodbijane odločbe se namreč nanašajo (tudi) na posege, ki so bili ugotovljeni (zgolj) z ugotovitvenim zapisnikom (npr. preboji JV zunanjega nosilnega zidu, ki so predmet alinej a) in b) v 1. in 2. točki izreka izpodbijane odločbe), v obrazložitvi inšpekcijske odločbe pa se prvostopenjski organ sklicuje tudi na dokaze iz ugotovitvenega zapisnika (npr. na fotografije objekta iz leta 2013, str. 3 in 4 obrazložitve izpodbijane odločbe).

19Po povedanem sodišče sodi, da je nepravilna vročitev ugotovitvenega zapisnika imela za posledico, da se tožnica ni mogla izjaviti o dejstvih in okoliščinah, na katerih temelji izpodbijana odločba. Tožnici je bila v postopku tako kršena pravica do izjave iz 9. člena ZUP, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev pravil postopka po 3. točki drugega odstavka 237. člena ZUP, s tem povezani tožbeni očitki pa so utemeljeni.

20Sodišče je zato tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) odpravilo ter zadevo vrnilo prvostopenjskemu organu, da v ponovljenem postopku ponovno odloči o zadevi, pri čemer je vezan na stališča sodišča, ki se tičejo postopka (četrti odstavek 64. člena ZUS-1).

21Ker je bilo treba izpodbijano odločbo odpraviti že zaradi bistvene kršitve pravil postopka, se sodišče do ostalih tožbenih ugovorov (tj. do ugovora nepravilne ugotovitve dejanskega stanja, ki ga tožnica sicer navezuje na uveljavljano bistveno kršitev pravil postopka) ni opredeljevalo.

22Sodišče je odločilo brez glavne obravnave, saj v zadevi presojalo zgolj kršitve pravil postopka, s tem povezano dejansko stanje pa med strankami ni bilo sporno (prvi odstavek 59. člena ZUS-1). Podlago odločanja brez glavne obravnave v zadevi predstavlja tudi prva alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1 - v zadevi je bilo namreč že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnih spisov očitno, da je potrebno tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti na podlagi prvega odstavka 64. člena tega zakona, v zadevi pa tudi ni izkazan tožnici nasprotni interes stranke z interesom A. A. (ki na tožbo sicer niti ni odgovorila).

K II. točki izreka:

23Tožnica je zahtevala povrnitev stroškov upravnega spora.

24Izrek o stroških temelji na tretjem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbi ugodi in v upravnem sporu izpodbijani upravni akt odpravi, tožniku glede na opravljena procesna dejanja in način obravnave zadeve v upravnem sporu prisodi pavšalni znesek povračila stroškov v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik o povrnitvi stroškov).

25Ker je bila zadeva rešena na seji, tožnica pa v postopku ni bila zastopana po pooblaščencu – odvetniku, se ji v skladu s prvim odstavkom 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov priznajo stroški v višini 15,00 EUR. Priznane stroške mora toženka tožnici plačati v 15 dneh od vročitve sodbe (313. člen Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1), če zamudi, pa ji gredo od izteka tega roka še zahtevane zakonske zamudne obresti (299. člen Obligacijskega zakonika). Sodna taksa za tožbo bo tožnici v skladu z Zakonom o sodnih taksah vrnjena po uradni dolžnosti.