VSL sodba IV Cp 1157/2014

I. Pritožbama se deloma ugodi in se sodba v III., V. in VI. točki spremeni tako, da se glasi:

„ III. Toženec. je dolžan za preživljanje mld. N. D. plačevati mesečno preživnino:
- od 8. 5. 2013 do 31. 5. 2013 154,80 EUR,
-od 1. 6. 2013 do 31. 8. 2013 200,00 EUR,
-od 1. 9. 2013 dalje 250,00 EUR,
vse na bančni račun njegove matere – G. D. in sicer do pravnomočnosti sodbe zapadle obroke s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi v 15 dneh, v bodoče dospevajoče obroke pa do vsakega 15. dne v mesecu za tekoči mesec, do prve uskladitve preživnin z rastjo življenjskih stroškov, odtlej dalje pa v zneskih, na katere bo preživnina valorizirana po vsakokratnem sklepu Vlade RS, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, pod izvršbo.

V. Tožbeni zahtevek na plačilo preživnine se v preostalem delu zavrne.

VI. Toženec je dolžan tožnikoma povrniti pravdne stroške v višini 1046,91 EUR v roku 15 dni od prejema sodbe sodišča prve stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, od poteka paricijskega roka dalje do plačila.“

II. V preostalem delu se pritožbi zavrneta in se v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Vsaka stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da se ugotovi, da je toženec oče mld. N. D., ki ga je dne 8. 8. 2012 v Novem mestu rodila prvotožnica (točka I). Mld. otroka je sodišče zaupalo v vzgojo, varstvo in oskrbo prvotožnici ter tožencu naložilo, da je dolžan za preživljanje mld. otroka za čas od 1. 1. 2013 do 31. 8. 2013 plačevati mesečno preživnino v višini 140,00 EUR, za čas od 1. 9. 2013 dalje pa v višini 220,00 EUR mesečno, vse na bančni račun prvotožnice in sicer do pravnomočnosti sodbe zapadle obroke s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi v 15 dneh, v bodoče dospevajoče obroke pa do vsakega 15. dne v mesecu za tekoči mesec, do prve uskladitve preživnin z rastjo življenjskih stroškov, odtlej dalje pa v zneskih, na katere bo preživnina valorizirana po vsakokratnem sklepu Vlade RS v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka III). Stike med otrokom in tožencem bodo potekali po vsakokratnem dogovoru med prvotožnico in tožencem (točka IV), v presežku pa je preživninski zahtevek do višine 470,00 EUR mesečno zavrnilo (točka V) ter še odločilo, da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki pravdne stroške v višini 1.274,32 EUR, v roku 15 dni po prejemu sodbe sodišča prve stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila (točka VI).

2Tožnika vlagata pritožbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava, napačne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi absolutne bistvene kršitve postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (1) in v nadaljevanju v pritožbi navajata, da je prvo sodišče zmotno ocenilo, da so stroški, kot sta jih zatrjevala tožnika previsoki. Prvo sodišče je priznalo za čistila znesek 5,00 EUR mesečno. Zmotno je štelo kot neverodostojno trditev tožnice, da znašajo navedeni mesečni stroški 15,00 EUR. Zgolj pralni prašek za pranje oblek, perila in posteljnine za otroka mesečno znaša 13,75 EUR. Tožnica zase opere zelo malo oblek, saj v službi nosi uniformo, ki jo operejo v bolnišnični pralnici. Prvo sodišče je priznalo stroške pripomočkov za nego dojenčka v višini 60,00 EUR mesečno in ne kot sta predlagala tožnika v višini 137,00 EUR mesečno. Zmotna je ocena, da otrok lahko uporablja cenejše plenice. V navedeni izdatek so vključeni tudi druge pripomočki za higieno, ki jih drugotožnik nujno potrebuje. Drugotožniku je bil priznan znesek za prehrano v višini 50,00 EUR mesečno, čeprav je mesečni izdatek 80,00 EUR. Otrok vsak dan popije 0,5 l mleka, malica pekovsko pecivo, potrebni so še drugi izdatki: za sadje, zelenjavo, kruh in drugo prehrano. Prvotožnica je predložila fotokopije računov, iz katerih izhajajo izdatki, ki jih je navedla. Zmotno je ocenjen mesečni strošek za obleko in obutev v višini 40,00 EUR, namesto v višini 100,00 EUR. Pri navedenem izdatku je treba upoštevati tudi strošek nakupa posteljnine, ki znaša 50,00 EUR. Strošek popoldanskega varstva za otroka je bil priznan le za tri ure, čeprav vrtec ne omogoča popoldanskega varstva otrok, prvotožnica pa bo v primeru dela v popoldanski izmeni, morala zagotoviti dodatno varstvo za otroka v popoldanskem in večernem času. Otrok ima številne aktivnosti in razvedrila, ki jih je prvotožnica podrobneje opisala, udeležuje se športnih treningov, glasbene šole, vključen je tudi v Igrivi svet na predlog razvojne ambulante, kar predstavlja mesečni strošek v višini 35,00 EUR, zato je znesek 20,00 EUR mesečno znatno prenizek. Prvo sodišče je zmotno zavrnilo zahtevek v višini 50,00 EUR mesečno za dopust, ker imajo otroci do sedmega leta starosti pri turističnih agencijah brezplačno bivanje. Tožnica preko navedenih turističnih agencij ne potuje, ker so v takšnem primeru dražje cene potovanj za starše. Pri stroških za dopust je treba upoštevati strošek prevoza in nakupa različnih pripomočkov in opreme. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo stroškov zdravil, vitaminskih in drugih dodatkov v višini 10,00 EUR mesečno, ki so potrebni v času bolezni otroka. Prvotožnica bo morala tudi urediti otroško sobo, kar predstavlja strošek v višini 13,00 EUR mesečno. Prvo sodišče je tudi zmotno upoštevalo otroški dodatek, ki ni namenjen znižanju preživninske obveznosti roditeljev. Toženec nima stikov z otrokom, kar pomeni, da za njegovo varstvo, vzgojo in oskrbo skrbi le prvotožnica. Zmotna je zato porazdelitev preživninskega bremena, saj prvotožnica nosi več kot polovico preživninskega bremena. Dohodki tožnice bodo v času koriščenja bolniške odsotnosti v višini 80 % redne plače, prvo sodišče pa ugotavlja, da so pridobitvene zmožnosti toženca boljše od finančnih zmožnosti prvotožnice. Preživninska porazdelitev preživninskega bremena bi morala biti razdeljena v višini 30 % na prvotožnico, na 70 % na toženca. Zmotna je tudi odločitev o pravdnih stroških, ker je prvotožnica upravičena do povrnitve celotnih stroškov, ki so ji nastali z izdelavo izvedeniškega mnenja. Prvo sodišče ji je priznalo znesek v višini 778,50 EUR, čeprav je prvotožnica za predujem založila znesek v višini 836,06 EUR.

3Toženec v pritožbi predlaga, da se razveljavi sodba v delu, kjer je določena preživninska obveznost toženca za čas od 1. 1. 2013 do 7. 5. 2013 in da se določi preživninska obveznost toženca za čas od 8. 5. 2013 dalje. Prvotožnica je vložila tožbo na ugotovitev očetovstva, dodelitev otroka v varstvo in vzgojo, določitev preživnine in stikov, v lastnem imenu, kar je v nasprotju z določbo 92. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (2). Tožbo prvotožnice bi bilo treba zavreči. Maja 2013 je vstopil v predmetno pravdo kot stranka na aktivni strani tožničin sin, zato odločitev sodišča prve stopnje v tem postopku ne bi smela biti drugačna od tiste, ki bi jo prvo sodišče sprejelo, če bi novi tožnik vložil zoper toženca posebno tožbo. Arbitrarna je ugotovitev prvega sodišča, da toženec dodatna sredstva ustvarja izven svojega delavnika, ker je kot zaslišan pokazal izjemno sposobnost, podjetnost in bogate izkušnje na področju gostinstva in da je neverjetno, da bi zgolj z zatrjevanimi prihodki vzdrževal in preživljal vse svoje družinske člane. Toženec ima deljen delovni čas, kar pomeni, da dodatnega dela za plačilo ne more opravljati. Nepravilna je ugotovitev, da je hišo zgradil brez kreditov. Pri gradnji sta mu pomagala starša, katerima mora vrniti denar. Posojilo bo vrnil šele takrat, ko se bo njegova žena preživljala brez njegove pomoči. Prvo sodišče je zmotno ugotovilo, da imata toženec in njegova žena za gospodinjstvo na razpolago 800,00 EUR mesečno, sebe in otroka dejansko preživljata v okviru zneska 1.050,00 EUR mesečno. Mesečni dohodki prvotožnice so višji od toženčevih. Kredita, ki ga prvotožnica plačuje za svoje stanovanje, ni mogoče upoštevati. Zmotna je ugotovitev prvega sodišča, da so potrebni stroški 15,00 EUR mesečno za otrokovo popoldansko varstvo.

4Tožeča in tožena stranka sta vložili odgovora na pritožbi, v katerih predlagata, da se pritožba nasprotnih strank zavrne.

5Pritožbi sta deloma utemeljeni.

6Tožbo na ugotovitev očetovstva za otroka, rojenega izvenzakonske zveze, lahko vloži v otrokovem imenu mati, dokler izvršuje roditeljsko pravico oziroma otrokov skrbnik s privolitvijo centra za socialno delo, otrok pa, ko postane polnoleten (92. člen ZZZDR). Prvotožnica zato ni bila aktivno legitimirana za vložitev tožbe na ugotovitev očetovstva. Če ni podana aktivna legitimacija tožeče stranke, sodišče tožbeni zahtevek zavrne, ker pa gre v obravnavanem primeru za postopek v sporih iz razmerij med starši in otroki, mora sodišče po uradni dolžnosti ukreniti vse, kar je potrebno, da se zavarujejo pravice in interesi otrok. V sporih o varstvu, vzgoji in preživljanju otrok sodišče tudi ni vezano na postavljene zahtevke in lahko odloči o tem tudi brez postavljenega zahtevka (408. člen ZPP). Aktivno legitimiran za vložitev tožbe na ugotovitev očetovstva je mladoletni otrok, zato so bili šele s tožbo, ki je bila vložena 8. 5. 2013, izpolnjeni pogoji za odločanje o zahtevku na ugotovitev očetovstva in s tem posledično zahtevki vezani na varstvo, vzgojo in preživljanje mld. otroka. Vprašanje očetovstva ni mogoče reševati kot predhodno vprašanje, zato so bili izpolnjeni pogoji za odločanje o preživninskem zahtevku zoper toženca, ko je tožbo na ugotovitev očetovstva vložil drugotožnik kot aktivno legitimirana pravdna stranka.

7Prvotožnica in toženec sta živela v izvenzakonski skupnosti in ker se je tožbeni zahtevek glasil tudi na dodelitev otroka v vzgojo in varstvo roditelju, je bila prvotoženka potem, ko je drugotožnik vložil tožbo na ugotovitev očetovstva, aktivno legitimirana za vložitev tožbe na dodelitev otroka v varstvo in vzgojo, določitev stikov in določitev preživnine. Vlogo drugotoženca z dne 8. 5. 2013 je zato treba šteti kot novo tožbo na ugotovitev očetovstva, ki jo vlaga drugotožnik kot pravilno aktivno legitimirana pravdna stranka zoper toženca. Šele od vložitve navedene vloge dalje je zato mogoče presojati utemeljenost preživninskega zahtevka, kot sta ga postavila prvo in drugotožeči stranki. Sodišče določi preživninsko obveznost roditelju, kateremu otrok ni dodeljen v varstvo in vzgojo šele za čas od vložitve tožbe dalje. Iz navedenih razlogov je bilo treba zavrniti tožbeni zahtevek prvotožnice na določitev preživninske obveznosti toženca za obdobje od vložitve tožbe prvotožnice do 7. 5. 2013.

8Pravilne so ugotovitve prvega sodišča, da življenjski slog toženca ne kaže, da bi prejemal le dohodke, kot jih mesečno izkazuje v višini 610,00 EUR. Že primerjava potnih stroškov, ki so enkrat višji kot izkazana mesečna plača, kaže na nerealni prikaz dohodkov toženca, ob tem, da si je zgradil opremljeno hišo v Š. brez kreditov, oziroma če se upoštevajo pritožbene navedbe toženca s finančno pomočjo staršev, katerem pa posojila ni treba vrniti, dokler se toženčeva žena ne bo zaposlila. Tudi iz izpovedb pravdnih strank izhaja, da ima toženec bogate izkušnje v gostinstvu, da je na različne načine dodatno zaslužil z gostinstvom še v času, ko sta bila prvotožnica in toženec izvenzakonska partnerja. Prav te ugotovitve prvega sodišča vezana na dodatno delo v gostinstvu, kljub deljenemu delovnemu času toženca kažejo, da je toženec sposoben pridobiti dodatne dohodke, na podlagi katerih bo lahko plačeval preživninsko obveznost, kot jo je določilo pritožbeno sodišče, ob upoštevanju plače in prevoznih stroškov.

9Prvo sodišče je v sodbi podrobno, pregledno in sistematično pojasnilo razloge, zaradi katerih je priznalo oziroma zavrnilo posamezne mesečne preživninske izdatke za otroka. Obseg mesečnih stroškov, kot jih zatrjuje prvotožnica, znaša 1.056,00 EUR, takšen obseg stroškov pa prvotožnica ni mogla kriti s svojimi dohodki, hkrati pa tudi niso v okviru finančnih sposobnosti roditeljev. Pritožbeno sodišče ob upoštevanju finančnih sposobnosti roditeljev in ob upoštevanju dejanskih potreb otroka pri zagotavljanju pogojev za njegov uspešen psihosocialni razvoj, ob upoštevanju splošno znanih dejstev, s katerimi so ocenjeni posamezni mesečni izdatki za otroka, ugotavlja, da znašajo mesečni stroški čistil in pripomočki za dojenčka, v katere je treba všteti tudi opremo namenjeno bivanju, 65,00 EUR. V takšnem obsegu je stroške (za čistila in pripomočke za dojenčka) priznalo tudi sodišče prve stopnje. Višji stroški so nerealni glede na razpoložljive finančen sposobnosti roditeljev. Enako velja za oblačila in prostočasne aktivnosti, ki ne morejo presegati 40,00 oziroma 20,00 EUR mesečno. Zmotna pa je dokazna ocena sodišča prve stopnje glede stroškov prehrane, ki po prepričanju pritožbenega sodišča, glede na splošno znane okoliščine in razpoložljive dohodke preživninskih zavezancev, mesečno znašajo 80,00 EUR, skupaj z zdravili 85,00 EUR. Priznani so tudi stroški dopusta v višini 5,00 EUR, ker je pri tem treba upoštevati tudi prevozne stroške, kot tudi tiste stroške (turistične takse, vstopnine), ki so sestavni del potovanj, ne glede na dejstvo, da so stroški uporabe počitniških objektov in (hotelske) prehrane za otroka v tej starosti brezplačni. Glede na izkazane dohodke, finančne zmožnosti roditeljev tudi ni moč priznati višjega mesečnega zneska kot 15,00 EUR za varstvo otroka, zagotovo pa je zahtevek v tem delu utemeljen v navedeni višini, še posebej iz razloga, ker toženec nima stikov z otrokom, kar hkrati pomeni, da bo prvotožnica morala poiskati pomoč tudi pri svojih bližnjih sorodnikih, da bodo varovali otroka v času, ko bo prvotožnica imela svoje lastne aktivnosti. Da takšnih možnosti nima, prvotožnica ni dokazala s stopnjo prepričanja, odločilna pa je okoliščina, da bi priznanje višjih mesečnih stroškov za takšno varstvo, preseglo finančne zmožnosti roditeljev oziroma bi poseglo v druge mesečne izdatke, ki pa imajo po mnenju pritožbenega sodišča prednost v okviru zagotavljanja uspešnega razvoja mld. otroka. Prvotožnica (še) ne opravlja službe v okviru izmeničnega delovnega časa, zato zaradi službenih obveznosti navedeni strošek še ni nastal. Prvotožnica plačuje kredit, ki ga je pridobila za nakup stanovanja, kar pomeni, da je odpadel strošek mesečne najemnine za mld. otroka in v navedenem obsegu je pritožbeno sodišče upoštevalo zmanjšano plačilno sposobnost prvotožnice.

10Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je znesek 494,00 EUR primeren mesečni strošek za preživljanje otroka, od katerega je treba odšteti otroški dodatek v višini 27,00 EUR. Otroški dodatek je v osnovi dopolnilni prejemek otroka za njegovo preživljanje in ne dopolnilni prejemek staršev, s katerim se zniža njihova preživninska obveznost. Takšno osnovno funkcijo pa izgubi, če je le na ta način mogoče kriti celotne preživninske potrebe otroka, ob upoštevanju preživninskih zmožnosti preživninskih zavezancev. V takšnih primerih se otroški dodatek oziroma del otroškega dodatka izjemoma lahko upošteva na način, da se del otrokovih potreb krije tudi z otroškim dodatkom, ker razpoložljiva finančna sredstva preživninskih zavezancev ne zadoščajo za kritje vseh nujnih preživninski potreb otroka (3). Ob upoštevanju družinskih razmer toženca, ki ima še enega otroka, za katerega mora sam finančno skrbeti, ker njegova zakonska partnerka ni zaposlena in glede na finančne zmožnosti roditeljev, ob upoštevanju preživninskega bremena, ki odpade na posameznega roditelja, niso izpolnjene predpostavke, da se otroški dodatek ne bi upošteval kot oblika zmanjšanja preživninskega bremena prvotožnice in toženca.

11Skupni mesečni stroški po odbitku otroškega dodatka tako znašajo 467,00 EUR, pritožbeno sodišče pa je tožencu naložilo v plačilo mesečno preživnino v višini 250,00 EUR, s tem, da je njegov prispevek k preživljanju nekoliko višji kot 50 %, pri tem pa je pritožbeno sodišče upoštevalo, da partnerka toženca ni zaposlena, da ima enega dodatnega otroka, kar tudi ob upoštevanju ugotovljenih zmožnosti pridobivati dodatne dohodke ne dopušča, da se mu določi višje preživninsko breme, tudi ob upoštevanju dejstva, da je celotno breme varstva in vzgoje otroka na prvotožnici.

12Pred 1. 9. 2013 znašajo mesečni preživninski stroški za otroka po odbitju stroškov vrtca 320,00 EUR. Za navedeno obdobje pa glede na finančne sposobnosti roditeljev, ni mogoče odbiti otroškega dodatka, zato pripada v celoti otroku, ustrezneje je bilo tudi mogoče upoštevati okoliščino, da je bilo celotno breme varstva in vzgoje na prvotožnici, zato je pritožbeno sodišče določilo drugačno razmerje preživninskega bremena med roditelja, s tem, da je tožencu naložilo, da je dolžan plačevati mesečno preživnino v višini 200,00 EUR oziroma za obdobje od 8. 5. do 31. 5. 2013 154,80 EUR.

13Pri določitvi preživninske obveznosti je pritožbeno sodišče upoštevalo določbo prvega odstavka 123. člena ZZZDR, ki določa, da so starši dolžni preživljati svoje otroka do polnoletnosti, tako da v skladu s svojimi sposobnostmi in zmožnostmi zagotovijo življenjske razmere, potrebne za otrokov razvoj. Pri odmeri preživnine za otroka je pritožbeno sodišče upoštevalo otrokovo korist, tako da je preživnina primerna za zagotavljanje uspešnega telesnega in duševnega razvoja otroka ter da mora preživnina zajemati stroške življenjskih potreb otroka, zlasti stroške bivanja, hrane, oblačil, obutve, varstva, izobraževanja, vzgoje, oddiha, razvedrila in drugih posebnih potreb otroka, kot to določa 129.a člen ZZZDR.

14Pritožbeni razlogi so bili deloma utemeljeni, zato je pritožbeno sodišče pritožbama deloma ugodilo in sodbo v navedenem delu spremenilo, v preostalem delu pa pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

15Tožnika sta v stroškovniku (4) priglasila stroške za izvedenino v višini 778,50 EUR in v takšnem znesku so bili stroški tožnikoma tudi priznani. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvotožnica po svojem pooblaščencu vložila tožbo, za katero ni bila aktivno legitimirana, zahtevala pa je tudi plačilo preživnine v višini 590,00 EUR, ki jo je kasneje z vlogo z dne 8. 5. 2013 znižala na znesek 470,00 EUR. Ob takšnih (napačnih in nerealnih) zahtevkih pa mora tožeča stranka nositi tudi posledice v stroškovnem smislu, saj je treba upoštevati tudi uspeh v pravdi, kot eden izmed predpostavk prostega preudarka, kot ga določa pri povrnitvi pravdnih stroškov 413. člen ZPP. Iz navedenih razlogov je bilo treba odločitev v stroškovnem delu spremeniti na ta način, da sta tožnika upravičena do povrnitve stroškov za predujem za izvedenca v višini 778,50 EUR, kot sta ga priglasila v stroškovniku, za sodno takso v višini 41,00 EUR in do polovice stroškov zastopanja, kot jih je priznalo sodišče prve stopnje, kar predstavlja znesek 227,41 EUR, skupaj 1046,91 EUR. Glede na obseg izpodbijanja in uspeh v pritožbenem postopku, je pritožbeno sodišče odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

--------------------------------------------------------------------------------------------------------------- (1) V nadaljevanju ZPP.

(2) V nadaljevanju ZZZDR.

(3) Glej sodbo Višjega sodišča v Ljubljani IV Cp 1188/2012 tč. 11-13 stran 7-9.

(4) Stran 125 sodnega spisa.