82.č člen ZZZDR-UPB1

Ker je sodišče v okviru odločanja o toženčevem zahtevku za ukinitev preživnine ugotovilo, da tožničini dohodki zadostujejo za njeno preživljanje, ni bilo več treba ugotavljati okoliščin v zvezi s toženčevo preživninsko zmožnostjo. Ob sklenitvi sodne poravnave tožnica ni imela možnosti razpolaganja s skupnim premoženjem, ki sta ga s tožencem ustvarila v zakonski zvezi. Po pravnomočnem zaključku postopkov o obsegu in delitvi skupnega premoženja ter razdružitvi nepremičnin v skupni lasti je tožnica pridobila denarna sredstva oziroma denarno terjatev do toženca in pravico razpolaganja s solastninskimi deleži glede dveh nepremičnin. Pravica do spoštovanja doma, na katero se sklicuje pritožnica, ne sega tako daleč, da bi ji zagotavljala nespremenljivost bivališča ob hkratni dolžnosti nekdanjega zakonca, da prispeva za stroške njenega bivanja in preživljanja.

Pritožba ne izpodbija ugotovitve sodišča prve stopnje, da je na strani preživninskega zavezanca (tožnika) prišlo do bistveno spremenjenih okoliščin zaradi njegove bolezni, zaradi katerih se je obseg njegovih preživninskih potreb bistveno povečal, zato je treba znova ugotoviti potrebe preživninskega upravičenca in zavezanca, ob upoštevanju zmožnosti zavezanca.

Vložitev tožbe v pravdnem postopku, s katero se zahteva sprememba izvršilnega naslova glede preživnine, je ustrezna pravna pot le v primeru spremembe potreb upravičenca ali zmožnosti zavezanca, na podlagi katerih je bila preživnina določena, ali če je upravičenec storil kaznivo dejanje zoper zavezanca, otroka ali starše zavezanca (82.č člen ZZZDR). Dolžnik ni zatrjeval nobene od navedenih okoliščin, ampak prenehanje pravice do preživljanja zaradi pridobitve premoženja, s katerim si lahko upnica zagotovi preživljanje. S tem se je skliceval na zakonski dejanski stan iz določila 83. člena ZZZDR, ki opredeljuje razloge prenehanja preživninske obveznosti. Pravica do preživnine v tem primeru ne preneha na podlagi sodne odločbe, ampak z nastopom v zakonu opredeljenih dejstev (ex lege).

Po citirani določbi je v s sodno odločbo (sodna poravnava) določeno preživninsko razmerje mogoče posegati le, če so podane pravno relevantne spremenjene razmere, pri čemer se ni mogoče sklicevati na okoliščine, ki so že obstajale ob določitvi preživnine s sodno odločbo.

Okoliščine, da je tožnica kot preživninska upravičenka zaradi lastnega nedopustnega ravnanja (dela na črno) ostala brez denarne socialne pomoči (ki jo je prejemala že v letu, ko je bila preživnina prvič določena), ni mogoče šteti v „breme“ toženca kot preživninskega zavezanca.

Ker dodatne dejavnosti tožnika niso bile dejavnik pri določitvi preživnine, tudi v predmetni pravdi na njeno ukinitev oziroma znižanje ne morejo predstavljati pravno relevantne spremenjene okoliščine.

Dejstvo, da je preživninska upravičenka po razvezni sodbi prejela 42.000,00 EUR na račun deleža na skupnem premoženju, ne predstavlja spremenjenih razmer. Spremenila se je namreč le pojavna oblika premoženja.

Ob ugotovljeni podlagi pravice do preživnine bivšega zakonca in ob hkratni ugotovitvi, da mož ženi plačuje stroške bivanja in ji preživninsko obveznost izvršuje tudi v naravi, je na mestu uporaba pravila o simbolični preživnini.

Za ukinitev preživnine bi bile relevantne le trditve (z dokazi), da je preživninska upravičenka pridobila premoženje, ali dohodke, ali da je sklenila zakonsko zvezo oziroma, da je nastala nova izvenzakonska skupnost.

Med stroške za zadovoljevanje potreb preživninskega zavezanca nedvomno spadajo stroški hrane, obleke, obutve, režijski stroški (kot so stroški elektrike, vode, komunale, ogrevanja in telefona) ter stroški najemnine. Dejstvo, da je te njene stroške ob prvi določitvi preživnine še med trajanjem zakonske zveze kril bivši mož in mu je bila zato tudi določena nekoliko nižja preživnina, da pa teh stroškov sedaj ne krije več, ampak jih mora kriti sama toženka, je pravno odločilno dejstvo, do katerega bi se sodišče moralo opredeliti in ga upoštevati pri odločitvi o utemeljenosti tožbenega zahtevka.