VSL sodba in sklep IV Cp 489/2011

Pritožbi se zavrneta in se sodba in sklep sodišča prve stopnje potrdita.

Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo (prav: sodbo in sklepom) zavrnilo primarni tožbeni zahtevek tožeče stranke, da se od vložitve predmetne tožbe dalje ukine njegova obveznost plačevanja preživnine toženi stranki, ki je bila določena s sodbo Okrajnega sodišča v Brežicah, opr. št. P 25/2000 z dne 13.9.2000, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. II Cp 1824/2000 z dne 20.12.2000, v višini 23.000,00 SIT in je skladno z zadnjim obvestilom CSD Brežice znašala 149,93 EUR mesečno. Sodišče je delno ugodilo podrednemu tožbenemu zahtevku tako, da je preživnino, določeno z že navedenima sodnima odločbama, znižalo na 110,00 EUR mesečno, do prve uskladitve preživnin z gibanjem življenjskih stroškov in plač, odtlej pa v valoriziranih zneskih, skladno s vsakokratnim sklepom Vlade RS in obvestilom CSD, pri čemer jo je tožnik dolžan plačevati do 5. v mesecu za tekoči mesec. V preostalem je podredni tožbeni zahtevek zavrnilo, zavrnilo pa je tudi predlog za izdajo začasne odredbe, da se od dneva vložitve tožbe na ukinitev preživnine začasno ukine tožnikova obveznost plačevanja predmetne preživnine, kar velja do pravnomočne rešitve tega spora. Sodišče je tožniku naložilo tudi plačilo pravdnih stroškov toženke, in sicer v višini 199,08 EUR.

Pritožbo zoper sodbo vlagata obe pravdni stranki, tožnik pa se pritožuje tudi zoper sklep o zavrnitvi predloga za izdajo začasne odredbe.

Tožeča stranka vlaga pritožbo zoper zavrnilni del sodbe in sklep o začasni odredbi iz vseh pritožbenih razlogov in navaja, da so se razmere v času od določitve preživnine spremenile. Sedaj je tožnik upokojen in prejema bistveno manj mesečnih dohodkov. Ima tudi zdravstvene težave. Da je toženki lahko izplačal dogovorjeni znesek iz naslova skupnega premoženja, mora mesečno odplačevati posojilo. Tudi tožnik ima stroške s hišo, v kateri živi, in sicer v višini 120 do 130 EUR mesečno, kar pomeni, da mu za hrano, obleko in ostale stroške ostane približno 100 EUR na mesec. Do spremenjenih razmer je prišlo tudi na strani toženke. Tako je iz naslova delitve skupnega premoženja prejela 34.000 EUR in štiri nepremičnine, ki bi jih lahko prodala ali dala v najem, ne pa da jih brezplačno oddaja. Sodišče prejetega ni v ničemer upoštevalo. Poleg tega se je izkazalo, da opravlja določena dela na kmetiji, saj je pomagala pri obiranju jagod, za stanovanje v Brežicah ne plačuje najemnine, prav tako pa ni dokazala, da bi s stanovanjem imela stroške. Toženka v zvezi s slednjim namreč ni predložila računov, ki bi se glasili nanjo ali dokaza, da položnice za stanovanje plačuje sama. Toženka je nekaj časa živela s starejšim moškim in za pomoč prejemala plačilo, iz zapuščinskega spisa pa izhaja, da je iz naslova pomoči priglasila tudi terjatev v višini 1.300,00 EUR. Sodišče o predlogu za izdajo začasne odredbe ni odločalo takoj, temveč šele s končno odločbo, poleg tega pa je predlog utemeljen in bi mu moralo sodišče ugoditi. Plačilo pravdnih stroškov bi moralo sodišče naložiti toženki saj je zahtevek tožnika utemeljen. Višjemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo in sklep spremeni tako, da ugodi primarnemu tožbenemu zahtevku ter ukine preživnino, ki jo je tožnik dolžan plačevati toženki in izda tudi predlagano začasno odredbo, podrejeno pa, da ugodi podrednemu tožbenemu zahtevku in zniža preživnino na znesek 10,00 EUR mesečno s stroškovno posledico.

Pritožba tožeče stranke je bila vročena toženki, ki odgovora nanjo ni podala.

Tožena stranka izpodbija ugodilni del sodbe ter izrek o stroških iz vseh pritožbenih razlogov in navaja, da je tožnik po delitvi skupnega premoženja s toženko postal izključni lastnik stanovanjske hiše in gospodarskega poslopja, torej premoženja, ki je vredno vsaj dvakrat toliko kot denarni znesek, ki je bil izplačan toženki. Poleg tega je delal za razne obrtnike in družbo K. d.o.o., možnost pa ima pridobiti tudi dohodek iz kmetijske dejavnosti. Kupil je osebno vozilo A3 in ob lastninjenju T. prejel izplačilo iz naslova vlaganj v telekomunikacijsko infrastrukturo. Sodišče ni uporabilo enakega kriterija pri oceni premoženja za obe pravdni stranki. Preživnina je toženkin edini vir preživljanja, zato je odločitev o znižanju nepravilna. Razlogovanje sodišča, da bo pri 65 letih prejela državno pokojnino je neutemeljeno, saj na predvideni zakonski podlagi ni mogoče določati sedanje višine pokojnine. Tudi primerjava z denarno socialno pomočjo ni na mestu, kajti ta za razliko od preživnine ni individualizirana glede na pogoje in potrebe upravičenca. Sodišče je v II. točko izreka vključilo izvršilni naslov in s tem preseglo tožbeni zahtevek. Napačna je odločitev o stroških, saj je potrebno pri vrednosti spornega predmeta uporabiti tarifo nagrade v razponu do 4.500 EUR, nagrado za narok pa je sodišče priznalo le enkrat, čeprav sta bila opravljena dva naroka. Višjemu sodišču predlaga, da sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek za znižanje preživnine v celoti zavrne ter pravilno odmeri stroške pravdnega postopka oziroma podrejeno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

Tožnik v odgovoru na pritožbo toženke predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane sodbe.

Pritožbi nista utemeljeni.

Na podlagi 82.č člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju: ZZZDR) lahko sodišče na zahtevo upravičenca ali zavezanca zviša, zniža ali odpravi z izvršilnim naslovom določeno preživnino, če se spremenijo potrebe upravičenca ali zmožnosti zavezanca, na podlagi katerih je bila preživnina določena. Tožnik v pritožbi ponavlja, da so se v času od določitve preživnine (kot tudi od pravde P 194/2005, s katero je bil tožnikov zahtevek na znižanje preživnine pravnomočno zavrnjen) spremenile tako njegove zmožnosti kot tudi potrebe toženke, saj se je njen premoženjski položaj bistveno izboljšal.

Pritožbeno sodišče opozarja, da je bila preživnina v znesku 23.000 SIT določena le na podlagi osebnega dohodka tožnika, ki je znašal 79.000 SIT, kar je tedaj predstavljalo približno 29% tožnikovega osebnega dohodka. Četudi je bilo ugotovljeno, da ima tožnik poleg službe še dodatne vire zaslužka, to ni bilo nominalno ovrednoteno, zato sodišče tega izrecno ni upoštevalo niti v pravdi P 194/2005, s katero je odločalo o znižanju preživnine. Ker dodatne dejavnosti tožnika niso bile dejavnik pri določitvi preživnine, tudi v predmetni pravdi na njeno ukinitev oziroma znižanje ne morejo predstavljati pravno relevantne spremenjene okoliščine. Glede na to, da pokojnina tožnika znaša približno 550,00 EUR, preživnina pa je določena v višini 149,93 EUR, so prejemki tožnika in preživnina ostali v skoraj popolnoma enakem razmerju.

Na podlagi predložene zdravstvene dokumentacije sodišče prve stopnje pravilno zaključuje, da tožnik sicer ima določene zdravstvene težave in omejitve, ki pa so bile prisotne in ugotovljene že v dosedanjih postopkih. Enako velja tudi za toženko, ki zaradi svojih zdravstvenih težav ni sposobna, da bi si z delom trajno in v celoti pridobivala sredstva za svoje preživljanje. To v postopku pred sodiščem prve stopnje ni bilo sporno, zato tožnikove pritožbene navedbe v smeri pridobitne sposobnosti toženke sedaj niso pravno upoštevne (prvi odstavek 337. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju: ZPP). Enak zaključek velja tudi glede trditev, da naj bi toženka v zapuščinskem postopku po pokojnem I. priglasila terjatev v višini 1.300 EUR iz naslova nudene pomoči. Toženka je sicer res opravljala dodatna dela, vendar je šlo zgolj za priložnostna in manjša dela (enkratno obiranje jagod, za kar je prejela le manjši del pridelka in pretekla pomoč pokojnemu I.), ki ne morejo vplivati niti na ugotovitev o njeni splošni pridobitni zmožnosti niti na njen siceršnji dohodkovni položaj, saj je preživnina njen edini trajni vir preživljanja.

Tožnik v postopku pred sodiščem prve stopnje prav tako ni prerekal višine mesečnih stroškov toženke, kot tudi ni podal ugovorov v smeri, da naj stanovanjskih stroškov ne bi plačevala sama, zato je tudi v tem delu potrebno postopati skladno s prvim odstavkom 337. člena ZPP. Sicer pa je sodišče pri sojenju upoštevalo tudi mesečne stroške tožnika, pri čemer je tožniku v tej zvezi potrebno pojasniti, da stroška posojila ni mogoče upoštevati, saj ima preživninska obveznost prednost pred ostalimi zavezančevimi obveznostmi.

Tako se izkaže, da je edino relevantno spremenjeno okoliščino iskati v splošnem premoženjskem stanju pravdnih strank. V času prvih dveh postopkov sta bili pravdni stranki solastnika stanovanjske hiše in gospodarskega poslopja, kjer sta skupaj živela, s poravnavo z dne 10.10.2007 pa je toženka iz naslova skupnega premoženja prejela denarna sredstva v znesku 34.000,00 EUR in štiri nepremičnine, medtem ko je tožnik sedaj izključni lastnik prej skupne nepremičnine, s katero pa je že v času prvih dveh sojenj gospodaril v celoti sam, tako da toženka iz tega premoženja (do sklenitve poravnave) ni mogla pridobivati niti sredstev niti pridelkov. Ne drži, da sodišče premoženjskega položaja pravdnih strank ni upoštevalo enakovredno. Tožnikov položaj je namreč ostal nespremenjen, spremenil pa se je položaj toženke. Z izplačilom denarnih sredstev iz naslova skupnega premoženja ter možnostjo razpolaganja z nepremičninami (ki jih lahko odda v najem ali proda) je ta namreč pridobila sredstva za lastno preživljanje, kar je pri vprašanju višine preživnine oziroma njene spremembe potrebno upoštevati (prim. II Ips 533/2007). Sodišče prve stopnje je navedeno ovrednotilo v višini 40,00 EUR, čemur sodišče druge stopnje pritrjuje, saj odločitev vključuje socialno prognozo toženkinega položaja, ki ji bo s 65. letom starosti pripadla državna pokojnina, hkrati pa je sodišče opravilo tudi primerjavo z denarno socialno pomočjo, katere namen je

zadovoljevanje minimalnih življenjskih potreb v višini, ki omogoča preživetje

.

Ob tako ugotovljenem premoženjskem in dohodkovnem razmerju med pravdnima strankama vprašanje nakupa vozila A3 ni odločilno, prav tako tudi ne vprašanje nadomestila tožniku ob lastninjenju T., ker je iz ostalih okoliščin na strani tožnika razvidno, da je ta preživnino zmožen plačevati, pri določitvi višine oziroma njene spremembe pa je vendarle treba upoštevati tudi spremenjene okoliščine na strani toženke.

Pritožba toženke neutemeljeno uveljavlja prekoračitev tožbenega zahtevka, saj je sodišče v izrek vključilo le materialnopravno določbo 82.d člena ZZZDR o usklajevanju višine preživnine z indeksom rasti cen življenjskih potrebščin v Republiki Sloveniji, kar pa bi bilo izvedeno na podlagi samega zakona, tudi če ne bi bilo vključeno v izrek izpodbijane sodne odločbe.

Tožnik sicer upravičeno opozarja na dejstvo, da sodišče o predlogu za izdajo začasne odredbe ni odločalo vse do zaključka postopka, vendar je odločitev o začasni odredbi v tej fazi sojenja brezpredmetna, saj bi ta, tudi če bi bila izdana, veljala le do pravnomočnosti, torej do odločitve sodišča druge stopnje.

Pravilno je sodišče odločilo tudi o stroških postopka in jih pravilno odmerilo od vrednosti spornega predmeta 4.000,00 EUR kot je ta označen v tožbi. To pomeni, da znaša višina nagrade s količnikom 1,0 159,00 EUR, kar je sodišče

pomnožilo z ustreznimi tarifnimi postavkami Zakona o odvetniški tarifi, česar pritožba ne izpodbija. Pravilno je priznalo tudi nagrado za narok (tarifna št. 3102), torej le enkrat za glavno obravnavo (v celoti) in ne ločeno za vsak posamezni narok za glavno obravnavno (prim. II Ips 56/2011).

Odločitev pritožbenega sodišča temelji na določbah 353. in 2. točke 365. člena ZPP.

Pravdni stranki sta dolžni na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP sami kriti svoje stroške pred sodiščem druge stopnje.