127. člen ZZZDR-UPB1

Vsakdo se lahko svobodno odloča, ali bo sklenil zakonsko zvezo oziroma osnoval zunajzakonsko skupnost z osebo, ki že ima otroke (ali jih pričakuje z drugim partnerjem), prav tako, ali bodo ti otroci živeli v njuni zakonski oziroma zunajzakonski skupnosti. Preživljanja tujih otrok torej nikomur ni mogoče vsiliti proti njegovi volji. Če tožnik doslej res ni vedel, da ni biološki oče toženkinih hčera, ki sta se rodili v njuni zakonski zvezi, ga ni mogoče obravnavati kot očima. V tem primeru namreč tožnik ni mogel oblikovati prave oziroma relevantne volje glede preživljanja toženkinih hčera; ker ju je v zmoti preživljal kot svoji lastni hčeri, ima po 133. členu ZZZDR pravico zahtevati povračilo teh izdatkov od toženke.

Zdravniška napaka nedvomno je povzročila nastanek škode tožnici v obliki preživljanja otrok, ki ga sama ob njihovem rojstvu ni bila finančno zmožna. Vendar pa bi bilo stališče, da je toženkina odgovornost za preživljanje dvojčkov neodvisna od tožničinih finančnih zmožnosti, nepravična in v nasprotju z namenom odškodnine. Rojstva zdravih otrok namreč ni moč označiti za škodo, zato je vprašanje škode povezano zgolj z njihovim preživljanjem, ki za starša (ki otrok ni želel) predstavljajo neobičajno veliko finančno breme.

Določbe ZPIZ-1 se neposredno ne navezujejo na dolžnost preživljanja med starši in otroci oziroma zakonci (zunajzakonskimi partnerji) po ZZZDR, temveč so širše in opredelijo upravičence ter pogoje za pridobitev pravice. Med temi pogoji je pomembno tudi za dejstvo preživljanja s strani zavarovanca oziroma uživalca pravice do njegove smrti. Kdaj se šteje, da je zavarovanec preživljal tiste družinske člane, ki so možni upravičenci, pa posebej določata Sklep/2000 oz. Sklep/2006, ki prav tako ne izhajata iz ZZZDR, temveč te pogoje posebej opredelita.

Upravno sodišče določili 1. odstavka 213. člena ZZZDR in 4. odstavka 409. člena ZPP- tudi v kontekstu MKOP - uporablja v tem smislu, da obstoji obveznost za (upravne organe in) upravno sodišče, da postavi(jo) posebnega kolizijskega skrbnika otroku v primeru, ko na eni strani stojijo interesi staršev skupaj z interesi za uveljavljanje določenega koncepta varovanja otrokovih koristi s strani centra za socialno delo in so ti interesi oziroma koncepti (lahko) v navzkrižju z interesi ali otrokovimi pogledi na njegove koristi na drugi strani. Otrok, čigar eden od staršev živi v tujini in je državljan druge države EU, ne sme biti v slabšem položaju glede procesnih pravic v zvezi z udeležbo tega starša v postopkih, ki zadevajo otroka, glede na položaj drugih otrok, katerih starši ne živijo v drugi državi EU. Vprašanje procesne udeležbe otrokovega očeta v postopku je treba ločiti od instituta privoljenja v oddajo v rejništvo. V primeru oddaje otroka v rejništvo zadošča privoljenje tistega roditelja, pri katerem otrok živi, kar pa ne pomeni, da organ ni bil dolžan poskusiti pritegniti v postopek otrokovega očeta in ugotoviti njegovo voljo, mnenje, prek njega ugotoviti relevantna dejstva,

Ugotovitveno odločbo Ustavnega sodišča je v posamičnih primerih presoje upravičenosti olajšave po določbi 4.alinee 1.odstavka 11.člena ZDoh upoštevati z (vsebinsko) ustavno skladno interpretacijo veljavnega zakonskega besedila tako, da je olajšavo priznati, kolikor starša glede na dohodke nista sposobna izpolnjevati svojih preživninskih obveznosti.

Pritrditi pa je treba tožencu, da obstaja glede na določbe 123.čl., 124.čl. in 127.čl. Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih zakonita preživninska obveznost tudi do polnoletnih otrok (če se redno šolajo), matere in pastorka, tako da je mogoče govoriti o moralni obveznosti le pri tisti toženčevi polnoletni hčeri, ki je s šolanjem že končala.