VSC Sklep Cp 214/2021

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

1Z uvodoma navedenim sklepom je sodišče prve stopnje ugodilo predlogu predlagatelja in nasprotnemu udeležencu odvzelo roditeljsko pravico za mladoletna otroka R., roj. ..., EMŠO ... in L., roj. ..., EMŠO ..., oba s prijavljenim stalnim prebivališčem na naslovu O. ... , z začasnim prebivališčem Z. ... (točka I. izreka) in odločilo, da nasprotni udeleženec sam krije svoje stroške tega postopka (točka II. izreka).

2Nasprotni udeleženec s pritožbo uveljavlja vse tri pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 37. členom Zakona o nepravdnem postopku (ZNP) in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi (verjetno prav: da predlog zavrne), oziroma podrejeno, da izpodbijani sklep v celoti razveljavi ter zadevo vrne v nov postopek sodišču prve stopnje. Pritožba navaja, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je nasprotni udeleženec v času skupnega življenja družine nedvomno kazal določeno starševsko skrb za mladoletna otroka, da pa ni mogel prepričati sodišča, da mladoletna otroka nista bila priča njegovemu nasilnemu ravnanju do matere, ne glede na njeno vlogo pri obeh konfliktih. Kontradiktorno ugotavlja, da je bil nasprotni udeleženec obravnavan zaradi nasilja v družini že pred umorom matere, in sicer do matere, ne pa tudi do obeh otrok. Po drugi strani pa ugotavlja, da ni bil spoznan za krivega kaznivega dejanja z elementi nasilja tudi na škodo otrok. Na podlagi izvedenskega mnenja izvedenca Z. ugotavlja, da je nasprotni udeleženec agresivnost proti materi izvajal vpričo otrok, da sta bila otroka ogrožena indirektno, da vsi izrečeni ukrepi sodišča in policije nakazujejo na škodljivo ravnanje s strani očeta, ki ga ni mogoče šteti v korist izvajanja njegove starševske vloge. Te ugotovitve niso točne. Sodišče ni razčistilo dileme o tem, ko izvedenec ugotavlja, da želja nasprotnega udeleženca po stikih z otrokoma zanje ne predstavlja nevarnosti, saj ni direktno izvajal pomembnejših agresivnih dejanj zoper otroke. V tem delu gre za odsotnost razlogov, ko izvedenec ugotavlja, da je vzpostavljanje stikov z otrokoma hipotetično možno, čeprav počasno in dolgotrajno in terja veliko mero vztrajnosti in doslednosti pri očetu in vztrajanje pri rehabilitacijskih postopkih, kot po drugi strani pri otrocih rehabilitacija preko premagovanja duševne stiske. Indirektno nasilje nasprotnega udeleženca nad otrokoma, ki ga ugotavlja izvedenec, ne zadostuje zakonskim kriterijem ogroženosti otrok, da bi šlo za ukrep, ki je nujno potreben za zaščito otroka in indirektno nasilje ne more biti zakonski razlog za odvzem roditeljske pravice, čeprav gre za ravnanje nasprotnega udeleženca, ki v tistem času ni bilo v korist otrok. Ugotoviti je, da od takrat dalje pa do danes s strani nasprotnega udeleženca ni izkazano takšno ogrožajoče ravnanje, saj nasprotni udeleženec v življenje otrok ne posega, njun dejanski in pravni položaj se ne bi izboljšal, da bi bili izpolnjeni pogoji za najbolj radikalen poseg v roditeljsko pravico, kot je odvzem roditeljske pravice. Sodišče ni upoštevalo vseh okoliščin primera, to je, da nasprotni udeleženec v življenje otrok ne posega in ju ne ogroža v taki meri, da bi bilo potrebno roditeljsko pravico odvzeti glede na to, da otroka sedaj živita v rejniški družini, kjer je po ugotovitvah sodišča zanju dobro poskrbljeno, nasprotni udeleženec se uspešno vključuje v rehabilitacijske postopke, po drugi strani sta otroka vključena v rehabilitacijo za premagovanje duševne stiske, to je počasen in dolgotrajen proces, kar bi po mnenju izvedenca ob prihodnosti lahko privedlo do vzpostavitve stikov, če bi otroka na to pristala in do aktivnejšega izvrševanja roditeljske pravice nasprotnega udeleženca, kar ni ravnanje na škodo otrok. Gre za odsotnost razlogov o odločilnih dejstvih, ki je privedla do bistvene kršitve postopka, napačne uporabe materialnega prava in nepravilne ugotovitve dejanskega stanja. Sodišče ugotavlja, da ni prezrlo, da je oče izkazoval določeno skrb za otroka z aktivnimi udeleževanji v vrtcu in šoli, ju vozil v šolo in po navedbah mladoletne R. tudi občasno kuhal, čeprav po drugi strani izpostavi kaznivo dejanje, ki ga je storil in ugotovi, da ni vzpostavil pogojev za zdrav razvoj otrok in je izvajal prepire v družini in kljub opravljenem tečaju nenasilne komunikacije izvršil kaznivo dejanje na škodo otrok, kar je povzročilo travmatiziranost in so pri otrocih še vedno prisotni znaki prilagoditvene motnje. Potem zaključi, da kljub temu, da je za otroka skrbel, roditeljske pravice ni izvrševal v njuno korist. Pred skrb za otroka postavlja občutek varnosti in stabilnosti, ki je pomemben za zdrav psihosocialni razvoj otrok, česar otroka nista bila deležna in je to po mnenju sodišča razlog za odvzem roditeljske pravice. Glede na ugotovitve izvedenca v danem primeru, da želja po stikih nasprotnega udeleženca ne predstavlja nevarnosti za otroka, da se nasprotni udeleženec uspešno vključuje v rehabilitacijske postopke, kar je počasen in dolgotrajen proces, kot tudi po drugi strani vključevanje otrok v rehabilitacijo za premagovanje stiske, v prihodnosti lahko privede do vzpostavitve stikov, če bi otroka na to pristala. Ni mogoče reči, da je tako ravnanje na škodo otrok, saj v njuno življenje ne posega in ju ne ogroža. Izvedenec je iz priloženih fotografij ugotovil disfunkcionalno delovanje družine, da pa ni bilo prisotno ves čas, da je potrebno družino obravnavati celostno, zato na podlagi posredovanja drugih inštitucij zaradi pretiranih agresivnih izpadov ocenjuje družinske razmere kot ekstremno neprimerne za zdrav razvoj otrok in zaključi, da je oče imel do otrok neprimeren odnos, saj je primeren odnos celosten in zadeva tudi harmonijo v družini, česar po ugotovitvah sodišča ni bilo in je zaradi tega družina delovala disfunkcionalno. Tega pa ne obrazloži glede na ugotovitve izvedenca, da nasprotni udeleženec nad otrokoma ni izvajal direktnega nasilja, da želja po stikih nevarnosti za otroka ne predstavlja, ki pa jih sedaj niti nima, kar pomeni, da ne gre za ogrožujoče ravnanje in gre v tem primeru za odsotnost razlogov. Navaja, da poročilo C. (v nadaljevanju: CSD) z dne 20. 11. 2019, iz katerega izhaja, da se je nasprotni udeleženec neprimerno dotikal mladoletne R., da jo je umival po spolovilu in prsih, kar nakazuje na sum spolne zlorabe, temelji zgolj na izjavi mladoletnega otroka, ki ni podkrepljena z nobenimi drugimi dokazi. Prav tako se sodišče sklicuje na pismo o dogajanju v družini v D., ko naj bi bilo mladoletno R. večkrat strah, ker je nasprotni udeleženec posegel po nožu in sta se zatekli s pokojno materjo k sosedom, da jo je zmerjal, da je črna krava butasta, lažnivka, da bo že enkrat videla, da je grozil, da bo njo in njeno mamo ubil, zaradi česar jo je močno strah, da bo izrečene grožnje uresničil, saj je mamo ubil. To naj bi potrdil nasprotni udeleženec z izjavo na naroku, da je padla kakšna beseda, vendar ne tako grda, na podlagi česar je sodišče zaključilo, da je zaradi tega neustrezno izvrševal roditeljsko pravico. V postopku suma spolne zlorabe je pridobilo mnenje klinične psihologinje dr. M. H., iz katerega izhaja, da je pri mladoletni R. prisotna posttravmatska stresna motnja zaradi dogodkov v preteklosti, ki so povezani z nasprotnim udeležencem in da je mladoletna R. sposobna razumeti dogajanje in svet okoli sebe primerno svoji starosti. Nasprotni udeleženec pripominja, da gre za drug postopek, zato izvedenskega mnenja v tem postopku ni mogoče uporabiti, kar ugotavlja sodišče samo, da ga v dokazne namene ni neposredno uporabilo. Na drugačen način pa ni ugotovilo, npr. z mnenjem izvedenca ali na podlagi zdravstvene dokumentacije, ali je mladoletna R. sposobna razumeti pomen svojih dejanj v postopku. To pomeni, da sklicevanje sodišča na izjave mladoletne R. niso dokazno podprte in ne morejo biti razlog za odvzem roditeljske pravice in gre pri tem za bistveno kršitev postopka. Opiranje na ugotovitve iz preiskovalne zadeve v zvezi s spolno zlorabo, kjer postopek še ni bil izključen in izdana pravnomočna odločba, čeprav za odvzem roditeljske pravice ni potrebno krivdno ravnanje, zaključek sodišča nima ustrezne dokazne podlage, da v zdravstveni dokumentaciji in mnenju izvedenca, da je za mladoletno hčer nasprotni udeleženec delal slabo v nasprotju z njeno koristjo, da je šlo za ogrožujoče dejanje in ne morejo biti razlog za odvzem roditeljske pravice. Tudi v tem primeru gre za ugotovitve, s katerimi je sodišče storilo bistveno kršitev postopka ter posledično napačno uporabilo materialno pravo in ugotovilo dejansko stanje. Sodišče ugotavlja, da nasprotni udeleženec z otrokoma v obdobju od 16. 1. 2016 do 1. 4. 2016 ni imel globoke medsebojne povezanosti, pri tem se je oprlo na prepis komunikacij pogovorov z R. preko telefona, iz katere naj bi izhajala zgolj formalna in ne dolgotrajnejša komunikacija ter na število stikov, ki so se izvedli z mladoletnim D. Predhodno pa je nasprotno ugotovilo, da se nasprotni udeleženec aktivno vključeval v varstvo, vzgojo in oskrbo mladoletnih otrok. Sedaj pa sodišče ugotavlja, da je bila ta skrb bolj preprosta, formalna, to ugotavlja zgolj na podlagi telefonskih komunikacij z mladoletno R., da se je zanimal za njeno šolanje, zdravje, počutje, v manjši meri pa tudi za mladoletnega D. Ni jasno, od kje je sodišču podlaga za tako ugotovitev, saj iz podatkov v spisu izhaja prav nasprotno, da sta bila otroka tudi v tem času naklonjena nasprotnemu udeležencu in z njim komunicirala po telefonu in preko video klicev, D. je celo spraševal, kdaj pride ponju, da hoče k nasprotnemu udeležencu je izrazil željo tudi vzgojnemu delavcu v vrtcu, za R. pa pojasnjuje, da v spisu ni podatkov, tako da ni jasno, zakaj zaključek sodišče, da se je v manjši meri nasprotni udeleženec zanimal za D. Nasprotni udeleženec je pojasnil in predložil tudi fotografije, iz katerih je razviden ljubeč odnos med njim in otrokoma, iz katerih sodišče ugotavlja, da je obstajala v družini tudi harmonija. Ko je izvedenec ugotavljal, da je bila komunikacija med nasprotnim udeležencem in otrokoma le formalna in tekstovna, je v nasprotju s predhodnimi ugotovitvami sodišča, da se je nasprotni udeleženec aktivno vključeval v varstvo, vzgojo in skrb za otroke. Sodišče teh nasprotij ni razčistilo, gre za odsotnost razlogov o odločilnih dejstvih, za njihovo nasprotje, da so vse bistvene kršitve postopka, ki so privedle do napačne uporabe materialnega prava in nepravilne ugotovitve dejanskega stanja. Nasprotni udeleženec pa je imel na ugotovitve izvedenca pripombe, na katere izvedenec tudi na naroku ni podal odgovora. Sodišče neutemeljeno zaključi, da bi se odnos med nasprotnim udeležencem in otrokoma ne mogel več izboljšati, saj za tako stanje ni kriv zgolj tragični dogodek, temveč je zato krivo tudi dogajanje v družini, zato je zaključilo, da ni možnosti, da bi se odnos med nasprotnim udeležencem in otrokoma lahko kdaj koli izboljšal in vzpostavilo družinsko življenje. Že sedaj je nemogoče oceniti, da obstaja verjetnost, da se v prihodnje odnos med otrokoma in nasprotnim udeležencem ne bi mogel izboljšati, kar bi narekovalo, da je iz tega razloga že v tem trenutku utemeljen najhujši ukrep. To nima podlage v spisovni dokumentaciji, niti v mnenju izvedenca in je s tem sodišče storilo zgoraj navedene kršitve. Sodišče ugotavlja, da sta otroka zaradi svojih stisk in travm obravnavana pri različnih strokovnjakih in zaključi, da so travme posledica življenja v ogrožujočem okolju in ravnanj nasprotnega udeleženca, ki jih ponovno obsežno opisuje in povzema, nato pa zaključi, da vse od tragičnega dogodka dalje se odnos otrok do očeta ni spremenil. Ugotavlja tudi, da ni zaznati vpliva R. na odklonilno stališče D., kot vpliva tretje osebe, to pa oceni kot nepomembno glede na to, da kljub strokovni pomoči otroka čutiti negativna čustva, zato ni pričakovati, da bi imel oče v njunem življenju kmalu pomembno pozitivno vlogo. Pritožba se s takim stališčem ne strinja, saj ni mogoče že sedaj zaključiti, kakšen bo odnos otrok do očeta v prihodnosti, nima podlage niti v izvedenskem mnenju, ko slednji ugotavlja, da želja po stikih za otroka ne predstavlja nevarnosti za otroka, da je želja po stikih hipotetično možna, da pa gre za počasen in dolgotrajen proces, ki terja veliko mero vztrajnosti in doslednosti, kot tudi vključevanje otrok v rehabilitacijo za premagovanje stiske. Izvedenka P. je opisala, kako otroka doživljata očeta in kakšna psihodiagnostična sredstva je uporabila (projekcijske tehnike, anamnestični pogovori in pregled), izvedenec Z. pa je navedel, da je otroku verjel na podlagi njegove izjave, da je ocenil njegov intelekt, kar ne more zadostovati za izdelavo mnenja. Od začetka leta 2016 do tragičnega dogodka sta imela otroka drugačen odnos do očeta, zato ne more držati ugotovitev sodišča, da je posledica sedanjega stanja tudi družinsko življenje in neustrezne razmere, v katerih sta živela, za kar je pripomogel nasprotni udeleženec. Če bi temu bilo tako, bi tak odnos imela tudi v tem obdobju od začetka leta 2016 do tragičnega dogodka. Izvedenec na zaslišanju ni pojasnil ugotovitve v mnenju, da imata otroka na intelektualnem in čustvenem področju določene deficite, kljub podanim pripombam nasprotnega udeleženca, tudi ni pojasnil vpliva tretjih oseb na tako odklonilno stališče otrok. Zaključil je, da ga ni zaznal, to naj bi ugotovil iz zaslišanja mladoletne R., to pa ne more biti objektivna ugotovitev. Tudi ni dal pojasnila na vprašanje, ali je s strani rejnikov ustrezno poskrbljeno za vzpodbujanje k stikom, sodišče se je oprlo na izpoved rejnice, da imata otroka izrazito odklonilen odnos do očeta, ne da bi pojasnila, kaj je storila, da temu ne bi bilo tako. Na vprašanje pooblaščenke nasprotnega udeleženca je odgovorila zgolj, da stike odklanjata, ne pa, ali je za izboljšanje stanja tudi kaj naredila. Teh dilem sodišče ni razčistilo in nanje ni odgovorilo. Sigurno je pretiran opis sodišča, da otroka doživljata strah ob misli, da bosta kdajkoli v kontaktu z nasprotnim udeležencem. Izvedenec ugotavlja, da želja po stikih za otroke ne prestavlja nevarnosti, trenutno sta vključena v rehabilitacijo za premagovanje stiske, kar pa je dolgotrajen proces, vendar bi v prihodnosti lahko privedla do vzpostavitve stikov, kot je tudi enako dolgotrajen za nasprotnega udeleženca. Slednji nima nič proti, da sta otroka trenutno nastanjena v rejniški družini, kjer se dobro počutita in sta rejniško družino dobro sprejela, kot tudi ostali člani njiju, da so pri njiju še vedno prisotne stiske in strahovi, s katerimi se še vedno srečujeta. Glede ugotovitve, da bi stiki z nasprotnim udeležencem in mladoletno R. resno destabilizirali njeno sedanje počutje, saj ima prvič občutek varnosti in jo je pred stiki z nasprotnim udeležencem potrebno zaščititi, sodišče ne pojasni, kako bi stiki vplivali na mladoletnega D. Kontradiktorna je ugotovitev izvedenca, da otroka na očeta sedaj nista navezana, to je v nasprotju s predhodnimi ugotovitvami, da v obdobju od začetka leta 2016 pa do 1. 4. 2016 je med njimi tudi obstajala povezanost. Izvedenec je pojasnil, da pri otrocih se to spreminja glede na obdobja, kar pomeni, če sedaj dejansko navezanosti ni, lahko tudi v bodoče pride do spremembe in ne moremo kar preprosto zaključiti, da je tako stanje dokončno. Ni mogoče že sedaj zaključiti, kakšen bo odnos otrok do očeta v prihodnosti, nemogoče je oceniti, da obstaja verjetnost, da se v prihodnje odnos med otroki in nasprotnim udeležencem ne bi mogel izboljšati, kar bi že v tem trenutku narekovalo najhujši ukrep. Po dolgotrajnem neizvrševanju stikov pride do odtujitve med očetom in otroki, zato je bolje, da otroka ohranita stik z očetom, kot da nanj pozabita, otroka trenutne stike zavračata, ko bosta prešla to fazo žalovanja, si bosta morda sama želela stike z nasprotnim udeležencem, zato trenutno stanje ne more biti razlog za neizvrševanje roditeljske pravice in njen odvzem. Ne glede na to, da je bila ovadba za kaznivo dejanje spolne zlorabe, ki naj bi mu bil mladoletni D. izpostavljen v rejniški družini, zavržena na podlagi tam izdelanega izvedeniškega mnenja, le-tega sodišče v tem postopku ne bi smelo uporabiti, ni pa na drugačen način ugotovilo, ali je šlo dejansko za spolno zlorabo, temveč se je preprosto oprlo na izvedensko mnenje iz tega drugega postopka, ki mu je nasprotni udeleženec nasprotoval in na poročilo psihologinje svetovalnega centra, ne da bi v tem postopku na ustrezen način samo preverilo dejansko stanje. Po drugi strani pa se podrobno ukvarja s spolno zlorabo mladoletne R., ki naj bi jo storil nasprotni udeleženec, za kar pa postopek sploh še ni zaključen in se pri tem tudi opira na mnenje iz drugega postopka, ki mu je nasprotni udeleženec tudi nasprotoval, na izjavo mladoletne R. in izjavo rejnice, ne da bi samo preverilo dejansko stanje z zdravstveno dokumentacijo in izvedencem v tem postopku. Nasprotni udeleženec opozarja na bistveno kršitev postopka, ki jo je storilo sodišče tudi v tem primeru in je že iz tega razloga sklep potrebno razveljaviti. V dokaznem postopku nima podlage zaključek sodišča, da je izrečen ukrep povsem utemeljen, da sta otrokoma v rejniški družini zagotovljena stabilna in trajna nadomestna varstvo in vzgoja, ki jima jih oče glede na opisane okoliščine že zaradi prestajanja dolgotrajne kazni 20 let zapora objektivno ne bi mogel nuditi. To ne drži, saj je nasprotni udeleženec povedal, da ima v zavodu možnost koriščenja ugodnosti, če bi imel stike z otrokoma, naprimer namestitev na polodprtem oddelku v roku dveh let, koriščenje izhodov, kasneje tudi predčasni odpust. Do tega se sodišče ni opredelilo. Neutemeljen je tudi zaključek, da je izrečeni ukrep utemeljen glede na sedanjo ogroženost otrok, njuno travmatiziranost in glede na dejstvo, da prvič v rejniški družini doživljata občutke varnosti ter navezanosti na člane te družine, da jima je potrebno zaradi varstva njune koristi zagotoviti takšno obliko nadomestne skrbi, ki jima bo omogočila občutek emocionalne stabilnosti, ki jo v življenju z očetom nista bila deležna, saj se to pomembno odraža v duševnem in telesnem razvoju otroka. Navedeno ne drži, izrečeni ukrep ni utemeljen glede na sedanjo ogroženost, saj otroka nikakor s strani očeta nista ogrožena. Razlog za odvzem roditeljske pravice naj bi bil odnos obeh otrok do očeta, njune stiske in strah pred njim, ki se je z leti še povečal, saj ju sedanji ukrep, ko sta nameščena v rejništvo, ne ščiti dovolj. To je čisti absurd, sodišče samo ugotovi, da jima nasprotni udeleženec ne more nič storiti, ker je v zaporu, meni pa, da je pri tem potrebno upoštevati odnos otrok do očeta in zaščititi njune interese, saj ravnanje očeta škoduje njunemu razvoju, pri njiju ni napredka, temveč prisotnost stisk ob omembi očeta, kar ju onemogoča pri predelavi travm. To je vzeto iz konteksta, saj sodišče samo ugotavlja, da je v družini obstajala tudi harmonija, da je oče ustrezno skrbel za varstvo in vzgojo otrok v preteklosti, opre se zgolj na psihološke obravnave CSD in izpoved rejnice. Pri tem pa spregleda ugotovitev izvedenca, da želja po stikih z nasprotnim udeležencem zanju ne predstavlja nevarnosti, da se slednji uspešno udeležuje terapevtskih obravnav, otroka pa terapije za premagovanje stiske, kar vse je dolgotrajen proces, ter da so stiki v prihodnosti hipotetično možni. Nasprotni udeleženec kljub osebnostni problematiki otrok ne ogroža, ni jasno, kakšno ravnanje očeta ju ogroža, to gotovo ne more biti misel nanj, slednji se v prihodnosti lahko osebnostno spremeni do te mere, da postane odgovoren starš, kot je tudi že bil. Sodišče je ugotovilo, da je za otroka ustrezno skrbel, tudi izvedenec je mnenja, da je dopuščena možnost, da bo kdaj drugače. Odvzem roditeljske pravice v tem trenutku ne bi pomenil bistvene spremembe, dejanski in pravni položaj otrok ne bi v ničemer izboljšal. Z neodvzemom roditeljske pravice pri otrocih ne bi bil ogrožen, oziroma izboljšan njun sedanji način življenja, ki zanju ni ogrožujoč in nasprotni udeleženec ne posega vanj. Ugotovljeno je, da ima nasprotni udeleženec zadostne mentalne in emocionalne kapacitete za prepoznavanje potreb in koristi mladoletnih otrok, ki sicer sedaj še niso v funkciji, v preteklosti pa je zanje znal poskrbeti, zato obstaja možnost, da se nasprotni udeleženec osebnostno uredi, to pomeni, da se lahko okoliščine pri nasprotnem udeležencu spremenijo v smislu sposobnosti biti roditelj. Stikov nasprotni udeleženec ne izvaja, razen pisemskih, spoštuje željo otrok, ki si stikov ne želita. Ukrep odvzema roditeljske pravice ni nujen, oziroma utemeljen z obstojem izjemnih okoliščin, ki bi terjale, da skrb za največjo otrokovo korist prevlada nad pravico očeta in ker obstajajo realni izgledi, da bo nasprotni udeleženec lahko kdaj v bodočnosti prevzel skrb za varstvo in vzgojo mladoletnih otrok. Niso podane okoliščine, ki bi opravičevale tako hud poseg v roditeljsko pravico, ki je varovana po Ustavi in tudi v okviru 8. člena EKČP, ki zagotavlja pravico do družinskega življenja. V nadaljevanju pritožbe nasprotni udeleženec povzema ugotovitve sodišča prve stopnje o na osebnostni strukturi nasprotnega udeleženca, ki so dokazno podprte z izvedenskima mnenjema izvedenke P. in izvedenca Z. Nato pa trdi, da je vzet izven konteksta zaključek sodišča, da obstaja nevarnost, da bi otroka v primeru življenja z očetom bila ponovno izpostavljena nasilju, da takšen zaključek nima podlage v izvedenskem mnenju. Izvedenec je ugotovil, da nasprotni udeleženec obiskuje tečaje, se stanje izboljšuje, vključil se je v terapevtske skupine, nazadnje v povezavi z odvisnostjo od alkohola, končal je tečaj nenasilne komunikacije, pomagalo mu je, da je bolj zaupljiv, pomirjen, v pogovorih bolj pozitiven, vsega tega sodišče ni upoštevalo in se do teh ugotovitev ni opredelilo. Nimajo dokazne podlage zaključki sodišča, da glede na vse navedeno ni in še dolgo ne bo mogoče pričakovati, da bo oče zmožen izvajati ta del starševske skrbi, da bi otrokoma zmogel nuditi vsakdanjo skrb, primerno vzgojo, zagotoviti varstvo, topel dom, ju voditi in spremljati skozi leta otroštva in mladostništva, ter jima omogočiti pogoje za zdrav psihofizični razvoj. Nemogoče je že sedaj oceniti, kakšno bo ravnanje nasprotnega udeleženca v prihodnosti.

3Predlagatelj je v odgovoru na pritožbo prerekal pritožbene trditve nasprotnega udeleženca in predlagal zavrnitev pritožbe.

4Pritožba ni utemeljena.

5Na podlagi določbe prvega odstavka 291. člena Družinskega zakonika (DZ, Uradni list RS, št. 15/2017) in drugega odstavka 216. člena Zakona o nepravdnem postopku (ZNP-1, Uradni list št. 16/2019) so pravna podlaga v tem postopku določbe Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR) ter ZNP, ker je bil postopek začet pred uveljavitvijo DZ in ZNP-1 in odločba sodišča prve stopnje razveljavljena ter zadeva vrnjena v nov postopek tudi pred uveljavitvijo DZ.

6V skladu s 116. člena ZZZDR se roditeljska pravica odvzame roditelju, če zlorablja roditeljsko pravico, ali je otroka zapustil, ali je s svojim ravnanjem očitno pokazal, da zanj ne bo skrbel, ali drugače hudo zanemarja svoje dolžnosti, ta ukrep pa pride v poštev takrat, ko iz okoliščin primera izhaja, da ni nobene možnosti ali izgledov, da bi roditelj še kdaj (do polnoletnosti otroka, ko roditeljska pravica po zakonu preneha) lahko prevzel skrb za varstvo in vzgojo otroka. To je najtežji ukrep, oziroma poseg v razmerje med starši in otroki in je popolnoma podrejen varstvu koristi otroka.

V tej zadevi ni sporno, da je nasprotni udeleženec biološki oče mladoletnega D., mladoletno R. pa je posvojil.

7Pritožba ne konkretizira pritožbenih očitkov o storjenih bistvenih kršitvah določb postopka, saj nikjer ne navede, katera kršitev naj bi bila storjena. Iz pritožbenih navedb smiselno izhaja očitek o storjenih bistvenih kršitvah iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP. Vendar pritožbeno sodišče teh kršitev ni ugotovilo, kot bo obrazloženo v nadaljevanju te obrazložitve, prav tako pa ni ugotovilo obstoja nobene od drugih tistih bistvenih kršitev določb postopka, na katere mora samo paziti uradoma (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP).

8Iz izpodbijanega sklepa izhajajo pred sodiščem prve stopnje ugotovljena dejstva:

- nasprotni udeleženec na podlagi dne 13. 7. 2018 pravnomočne sodbe prestaja kazen zapora 20 let zaradi dne 1. 4. 2016 storjenega kaznivega dejanja umora matere obeh mladoletnih otrok,

- 4. 6. 2012 je bil nasprotni udeleženec spoznan storitve kaznivega dejanja z elementi nasilja v družini zaradi fizičnega nasilja in groženj zoper sedaj že pokojno ženo – mater obeh otrok – v času od marca do avgusta 2011 in tudi v času nadaljnjega življenja družine pa ni šlo brez nasilja zoper njo, v zvezi z dogajanjem 22. 11. 2014 je bil zoper nasprotnega udeleženca vložen obtožni predlog in izrečena prepoved približevanja ženi in obema otrokoma, z doseženim sporazumom med njim in sedaj pokojno ženo pa se je nasprotni udeleženec zavezal, da bo v bodoče do žene spoštljiv in ne bo izvajal nikakršnega nasilja, zato je bil 27. 1. 2016 kazenski postopek zoper njega ustavljen,

- nasprotni udeleženec je izvajal agresivnost nad sedaj že pokojno ženo vpričo mladoletnih otrok v času skupnega življenja družine, otroka sta bila prisotna tudi pri njegovih nenadzorovanih izpadih jeze v zvezi z dogajanjem 22. 11. 2014, v zvezi s tem mu je bila izrečena prepoved približevanja do pokojne žene in tudi do obeh otrok,

- do odselitve otrok z materjo v januarju 2016 je družina živela skupaj z nasprotnim udeležencem, ki se je aktivno vključeval v varstvo, vzgojo in oskrbo obeh otrok, mladoletni R. je od vključitve v 2. razred 17. 11. 2014 pomagal in jo cel teden spremljal pri pouku ter 14 dni hodil ponjo v šolo, hodil je na roditeljske sestanke in govorilne ure, za družino je doma pospravljal in kuhal ter pral,

- v času od januarja 2016 do 1. 4. 2016 je nasprotni udeleženec imel z mladoletnim D. osebne stike, v februarju 2016 je bil ta otrok po en teden izmenično pri vsakem od staršev, v mesecu marcu pa je bil pri nasprotnemu udeležencu preko vikenda, slišala sta se tudi po telefonu in nasprotni udeleženec mu je pošiljal sporočila, mladoletni D. pa je bil z nasprotnim udeležencem tudi 1. 4. 2016 (petek) in to v avtomobilu v času, ko je v neposredni bližini nasprotni udeleženec storil kaznivo dejanje umora zoper otrokovo mater,

- v obdobju od januarja 2016 do 1. 4. 2016 nasprotni udeleženec z mladoletno R. ni imel osebnih stikov, temveč sta se večkrat pogovarjala le po telefonu, šlo je za vprašanja nasprotnega udeleženca o vsakodnevnih dogodkih, zanimal se je za njeno šolanje, zdravje in počutje, ta komunikacija ni bila dolgotrajna,

- oba mladoletna otroka sta bila takoj (še isti dan 1. 4. 2016) nameščena v K. ..., od tam pa 4. 5. 2016 s soglasjem nasprotnega udeleženca nameščena v rejniško družino, kjer sta še sedaj,

- oba mladoletna otroka sta še vedno v psihološki obravnavi, še vedno kažeta znake travme zaradi posledic njunega življenja v ogrožajočem okolju, oziroma ravnanju nasprotnega udeleženca v času skupnega življenja družine in do storitve kaznivega dejanja, ves čas namestitve v rejništvu se pri njiju obdobno z različno stopnjo intenzivnosti pojavlja strah pred očetom, tudi moreče sanje, ko sanjata, da jih bo pobil (tudi rejnico), izražata strah, da bi ju oče odpeljal, strah ju je izgube zavetja družinske topline in varnosti v rejniški družini,

- mladoletna otroka nasprotnega udeleženca ne želita videti, ne želita, da je seznanjen z dogajanjem v njunem življenju, do njega imata zelo jasno odklonilno stališče, napisala sta, da ga ne marata in ga nočeta več videti,

- mladoletna otroka izražata željo živeti z rejnico v njeni družini, mladoletnega D. je strah srečanja z očetom, pri mladoletni R. so prisotni znaki kompleksne travmatiziranosti zaradi izgube matere, izpostavljenosti družinskemu nasilju, ki so se zaradi aktualnega sodnega postopka (kazenska zadeva zoper nasprotnega udeleženca, zaradi suma spolne zlorabe na škodo mladoletne R.) še okrepili,

- mladoletna R. v rejniški družini prvič v svojem življenju doživlja občutke varnosti, pripadnosti in povezanosti ter podporo svojim potrebam in je razbremenjena skrbi za bratca, rejnici zelo zaupa,

- o stikih nasprotnega udeleženca in obeh mladoletnih otrok je bilo dne 10. 2. 2017 odločeno s sodno poravnavo tako, da bodo stiki potekali na način, da bo nasprotni udeleženec otrokoma pošiljal sporočila, risbice in svoje morebitne izdelke preko psihoterapevtke mladoletnih otrok, ta bo ocenila, kako bo očetova pisanja predstavila otrokoma, CSD pa bo nasprotnemu udeležencu enkrat mesečno pošiljal poročila z opisom pomembnega dogajanja o življenju otrok in poteku njunega vsakdanjega življenja in dela, mladoletna otroka takega načina stikov z očetom nista sprejela, stike sta odklonila in še vedno vztrajno odklanjata kakršnekoli stike z nasprotnim udeležencem, tudi ne želita, da se mu o njiju poroča, do nasprotnega udeleženca imata izrazito odklonilen odnos.

9Na podlagi tako ugotovljenih dejstev, ki so po presoji pritožbenega sodišča dokazno podprta in zato ugotovljena pravilno, je zaključilo, da je nasprotni udeleženec v času skupnega življenja s pokojno ženo in mladoletnima otroka v zvezi z dogajanjem 22. 11. 2014 z nasilnim dejanjem ogrožal tudi mladoletna otroka, ker je otrok žrtev nasilja tudi, če je prisoten pri izvajanju nasilja nad drugim družinskim članom ali živi v okolju, kjer se nasilje izvaja, četudi nasprotni udeleženec ni bil spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja z elementi nasilja zoper mladoletna otroka. Nasprotni udeleženec je do razpada družinske skupnosti izvajal roditeljsko pravico na način, ki je bil v škodo mladoletnih otrok in sta bila otroka ogrožena, da so sedanje (psihološke) težave obeh mladoletnih otrok posledica družinskega življenja pred ravnanjem nasprotnega udeleženca 1. 4. 2016 in samega dogodka na ta dan, ki sodi po intenziteti v sam vrh stresnih dejavnikov za otroka in pri njiju so še vedno prisotni znaki prilagoditvene motnje. Četudi se je nasprotni udeleženec zanimal za šolanje in delno skrbel za vsakodnevne potrebe obeh mladoletnih otrok, to ne zadošča za sklep, da je izvrševal roditeljsko pravico v njuno korist, ker otroka v svoji primarni družini nista imela občutka varnosti in stabilnosti, kar je najpomembnejše za zdrav psihosocialni razvoj in zagotavljanje otrokove koristi. Nasprotni udeleženec ni imel primernega, ustreznega celostnega odnosa v družini, družina je delovala disfukcionalno, čeprav je občasno bila v njej tudi prisotna harmonija. Ob upoštevanju še, da sta mladoletna otroka že 4,5 let nameščena v rejništvu in odsotnosti nasprotnega udeleženca zaradi prestajanja dolgoletne kazni zapora, nasprotni udeleženec otrokoma ne bi mogel omogočiti potrebnih pogojev za njun razvoj. Odsotnost nasprotnega udeleženca zaradi prestajanja kazni zapora je razlog, da nasprotni udeleženec v življenju otrok (od 1. 4. 2016 dalje) ne posega ogrožajoče.

10Ker je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo vsa pravnorelevantna dejstva in jasno obrazložilo razloge za sprejeto odločitev, očitek o storjeni bistveni kršitvi določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP ni utemeljen.

11Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu zapisalo, da je ugotovilo, da je nasprotni udeleženec sam izpovedal, da je nasilje nad pokojno ženo izvajal vpričo obeh mladoletnih otrok, česar pritožba ne izpodbija. Pravilna je tudi ugotovitev, da je bil že pred umorom pokojne žene obravnavan zaradi nasilja v družini in tudi do obeh otrok, četudi ni bil spoznan za krivega kaznivega dejanja z elementi nasilja na škodo otrok. Ker mu je bila v zvezi z ravnanjem v družini 22. 11. 2014 izrečena prepoved približevanja tudi mladoletnima otrokoma, je povsem materialnopravno pravilno stališče sodišča prve stopnje, da sta otroka bila žrtev njegovega nasilja, ker je otrok žrtev nasilja tudi, če je navzoč pri izvajanju nasilja nad drugim družinskim članom.

12Pritožbeno sodišče se strinja s pritožbo, da ugotovljeno zgolj posredno nasilje ne more biti (edini) zakoniti razlog za odvzem roditeljske pravice nasprotnemu udeležencu, čeprav to ni ravnanje v korist otroka. Pravno pomemben je način nasilnega ravnanja in njegova intenzivnost ter seveda posledica, ki jim je mladoletni otrok priča.

Pravno pomembna dejstva so:

- da nasprotni udeleženec glede na dolgoletno kazen zapora nima realne možnosti prevzeti varstva in vzgoje ter skrbi za oba mladoletna otroka, ki sta (sedaj) stara 14 in 9 let, še v času do njune polnoletnosti in da sta otroka v rejništvu že (sedaj) pet let kljub temu, da je to ukrep, ki naj bi trajal le začasno,

- da sta otroka v rejniški družini srečna in imata občutek varnosti, sprejetosti ter imata vse pogoje za zdrav psihofizični razvoj.

13Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da je potrebno otrokoma zagotoviti trajnost nadomestne skrbi in emocionalno stabilnost za njun zdrav telesni in duševni razvoj ter prekiniti negotovost in strah otrok pred izgubo varnosti. To pa je mogoče zagotoviti le s prekinitvijo začasnega ukrepa namestitve v rejništvo in s trajnejšo ureditvijo razmerja, kar je mogoče le na način, da se (edinemu) roditelju, odvzame roditeljska pravica.

14Pritožbeno sodišče je presodilo, da je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenega dokaznega postopka povzelo in pravilno dokazno ocenilo izvedenski mnenji sodnih izvedencev klinične psihologije T. P.-J. in B. Z., poročila CSD, izpovedbe rejnice in nasprotnega udeleženca ter prebralo pismo obeh mladoletnih otrok ter pravilno ugotovilo vsa pravnoodločilna dejstva ter prepričljivo in argumentirano sprejelo odločitev, da se nasprotnemu udeležencu odvzame roditeljska pravica za mladoletno R. in mladoletnega D.

Dejstvo je, da nasprotni udeleženec ne more izvrševati roditeljske pravice in tudi ni izgleda, da bi jo lahko izvrševal v bližnji prihodnosti. Četudi bi opravil uspešno vse terapevtske postopke, dosegel namestitev v polodprti oddelek in imel proste izhode iz zapora, kar so vse bodoča in negotova dejstva, v takih okoliščinah ne bi mogel celovito skrbeti za zdrav razvoj obeh otrok. Otroka pa sta se že vživela v rejniško družino, v njej sta že preživela pomembno razvojno obdobje otroštva, mladoletna R. celo del obdobja odraščanja, odvzem roditeljske pravice nasprotnemu udeležencu pa bo omogočil otrokoma zagotoviti stabilno in trajno nadomestno varstvo in vzgojo in s tem zanju največjo korist.

15Pritožbeno sodišče ne vidi nasprotja med izvedenskim mnenjem izvedenca Z. in ugotovitvami sodišča prve stopnje glede vključevanja nasprotnega udeleženca v varstvo in skrb za otroka. Sodišče prve stopnje je sledilo ugotovitvi izvedenca Z., ko je opredelil komunikacijo med nasprotnim udeležencem in otrokoma kot formalno in preprosto le komunikacijo po telefonu za čas od januarja 2016 do 1. 4. 2016. Izvedenčeva ugotovitev in tudi ugotovitev sodišča prve stopnje o njegovem aktivnem vključevanju v varstvo, vzgojo in skrb za otroka pa se nanaša na čas do razpada družine v januarju 2016.

16Sodišče prve stopnje je pravilno poudarilo, da je za otroka najbolj pomemben občutek varnosti in stabilnosti, ker je otroku le v takem okolju omogočen zdrav psihosocialni razvoj, tega pa otroka v svoji primarni družini nista bila deležna, ker je bilo delovanje družine disfunkcionalno. V točki 25 obrazložitve izpodbijanega sklepa pa je pojasnilo tudi, da je na podlagi predloženih fotografij ugotovilo, da disfunkcionalne relacije v družini niso bile nenehno prisotne, ker fotografije prikazujejo tudi simbiotične trenutke. Kljub temu pa je zaključek sodišča prve stopnje pravilen, saj temelji na vseh zgoraj povzetih ugotovljenih dejstvih. Če bi bila v družini udeležencev tega postopka pretežno prisotna harmonija v medsebojnih odnosih med roditeljema ter med vsakim izmed njiju in otrokoma, januarja 2016 ne bi prišlo do razpada družine in do kasnejšega travmatičnega dogodka za mladoletna otroka, zaradi katerega sta izgubila družino. Zato pritožba nima prav, da v izpodbijanem sklepu ni razlogov za zaključek o disfunkcionalnem delovanju družine in za oba otroka ogrožujočem ravnanju nasprotnega udeleženca.

17Pritožba v nadaljevanju neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da se je oprlo na izjavo mladoletne R. o tem, da se je nasprotni udeleženec neprimerno dotikal njenega telesa, jo zmerjal z neprimernimi izrazi in da jo je bilo zaradi izrečenih groženj nasprotnega udeleženca njeni materi večkrat strah. Pritožba s tem neutemeljeno izpodbija kredibilnost mladoletne R., pri tem pa povsem spregleda, da tudi nasprotni udeleženec v zvezi z očitkom o teh ravnanjih ne ponuja ničesar drugega, kot svoje navedbe in izpovedbo.

Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da je pravno odločilno otrokovo subjektivno doživljanje ravnanja nasprotnega udeleženca, o katerem se je mladoletna R. zaupala rejnici, strokovni delavki CSD in kriminalistki (kar vse potrjuje poročilo CSD – list. št. 483 in 484 spisa). Če ravnanje roditelja pri otroku vzbuja strah in neprijetne občutke, to zagotovo ni ravnanje v otrokovo korist. Sicer pa sodišče prve stopnje glede na vse zgoraj že obrazloženo tega dejstva ni upoštevalo kot odločilno pravno pomembno dejstvo.

18Pritožbeno sodišče se strinja s sklepom sodišča prve stopnje, da ni pričakovati, da bi nasprotni udeleženec v življenju otrok kmalu imel pozitivno vlogo. Obrazložilo je, da so razlogi v tem, ker kljub strokovni pomoči kliničnih psihologov oba otroka čutita do nasprotnega udeleženca negativna čustva (strah in odpor), se pa počutita varna v rejniški družini, v katero sta se dobro vključila in družinske člane sprejemata za svoje, dosegata emocionalno rehabilitacijo. Otroka sta v rejništvu že 4,5 let (v času odločanja pritožbenega sodišča že pet let) in so se ugotovljeno vse njune stiske in strah pred nasprotnim udeležencem še povečale, nasprotni udeleženec zelo verjetno ne bo na prostosti do polnoletnosti otrok zaradi prestajanja dolgoletne kazni zapora, ker sta bila otroka s strani nasprotnega udeleženca že pred dogodkom 1. 4. 2016 ogrožana in ker ni zagotovila, da bi nasprotni udeleženec svoje osebnostne težave na čustvenem in vedenjskem področju odpravil do te mere, da njegovo ravnanje ne bi bilo v škodo otrok.

Zgolj pritožbeno nestrinjanje ne more ovreči pravilnosti zaključka sodišča prve stopnje, ki ne temelji zgolj na predvidevanju o tem, kakšen bo v prihodnosti odnos otrok do nasprotnega udeleženca, temveč na dejanskih ugotovitvah o preteklem življenju otrok v družini, po njenem razpadu in do sprejete odločitve ter ob upoštevanju sedanjega psihičnega stanja otrok in njunega odnosa do nasprotnega udeleženca, njegovo še zelo verjetno dolgotrajno odsotnost in nezmožnost prevzeti dejansko skrb za otroka, nezanemarljive pa so tudi ugotovljene njegove osebnostne značilnosti, ki jih je sodišče prve stopnje ugotovilo in opisalo v točki 36 obrazložitve izpodbijanega sklepa, pritožba pa jih ne izpodbija.

19Izvedenec Z. je pojasnil, da je uporabil psihodiagnostično metodo ″ocena intelekta‶ za ugotavljanje, ali sta otroka kredibilna podajati svoje izjave. Izvedenka P.-J. je uporabila metode ″projekcijska tehnika, anamnestični pogovor in pregled‶. Ugotovitve obeh izvedencev v njunih mnenjih in dopolnitvah o osebnostnih značilnostih otrok (o njuni travmatiziranosti), o njunem psihičnem stanju in razmišljanju ter odklanjanju stikov do nasprotnega udeleženca pa so skladne, tudi ugotovitev v mnenju izvedenke P. izhaja, da je izjavam otrok verjela. Če je izvedenec Z. pri izdelavi izvedenskega mnenja glede mladoletnih otrok uporabil le metodo ocene intelekta, zato to ni vplivalo na strokovnost izdelanega mnenja. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo tudi to izvedensko mnenje kot dokaz.

20Ne drži pritožbena navedba, da se v izpodbijanem sklepu sodišče prve stopnje podrobno ukvarja s spolno zlorabo mladoletne R. V točki 26 obrazložitve izpodbijanega sklepa je povzelo izpovedbo rejnice o tem, kako ji je mladoletna R. opisala ravnanje nasprotnega udeleženca (ki se je odvilo še v času skupnega življenja družine), ko jo je umival in se je pri tem na neprimeren način dotikal njenega telesa in ugotovilo dejstvo, da zoper nasprotnega udeleženca v zvezi s tem teče preiskava. V tem postopku sodišče prve stopnje ni bilo dolžno ugotavljati dejstev o tem, ali je nasprotni udeleženec storil kaznivo dejanje na škodo mladoletne R., ni pa razloga, da ne bi upoštevalo dejstev, ki izhajajo iz poročila CSD (listna št. 483 in 484 spisa). Ne drži pa pritožbena trditev, da je upoštevalo izvedensko mnenje iz kazenske zadeve II Kpd 32209/2019 izvedenke M. H., kar je v zadnjem odstavku točke 13 obrazložitve izpodbijanega sklepa tudi izrecno zapisalo. Glede na zavrženo ovadbo v zadevi suma na spolno zlorabo mladoletnega D. pa je lahko ugotovilo dejstvo, da le-te v rejniški družini ni bilo, saj je bila ovadba pravnomočno zavržena.

21Kot je bilo povedano že zgoraj, pritožba ne izpodbija ugotovitev sodišča prve stopnje o osebnostni strukturi nasprotnega udeleženca, izpodbija pa zaključek, da obstaja nevarnost, da bi lahko bila otroka v primeru življenja z nasprotnim udeležencem ponovno izpostavljena nasilju. Pritožbeno sodišče se ne strinja s pritožbo, ki trdi, da ta zaključek nima dokazne podlage v izvedenskem mnenju. Dokazno je namreč podprt z izvedenskim mnenjem tako izvedenke P.-J. in tudi izvedenca Z. Nasprotni udeleženec ugotovljeno težje razmeji lastne potrebe od potreb drugih, njegove želje in potrebe so v ospredju, neprimerno agresivno vedenje je stopnjeval, do tega ni imel dovolj kritičnega odnosa, da bi ga prekinil (v času skupnega življenja družine in vse do 1. 4. 2016), utegnil bi biti nasilen do otrok tudi v prihodnosti v situacijah, ki bi jih doživljal kot frustrirajoče in ne bi mogel obvladovati svojega vedenja, odprava teh lastnosti ni možna v popolnosti, temveč le v veliki meri ob zavedanju takih lastnosti in kritičnosti, ni pa zagotovila, da bi nasprotni udeleženec lahko odpravil te svoje lastnosti (težave) na čustvenem in vedenjskem področju do te mere, da njegovo ravnanje ne bi bilo v škodo otrok v intenzivneje doživetih stresnih situacijah, je pa tudi manj primeren kandidat za psihoterapevtsko obravnavo. Kljub mnenju izvedenca (Z.), da se stanje nasprotnemu udeležencu izboljšuje, se pritožbeno sodišče strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da je glede na ugotovljeno dejansko stanje v času sprejete odločitve najbolj koristno za zdrav psihosocialni in fizični razvoj obeh mladoletnih otrok poskrbljeno na način, da se nasprotnemu udeležencu odvzame roditeljska pravica.

22Nasprotni udeleženec zaradi odsotnosti iz življenja otrok že od 1. 4. 2016, ki bo z veliko stopnjo verjetnosti še trajala do konca obdobja otroštva mladoletnega D. in obdobja odraščanja mladoletne R., dejansko ne more otrokoma nuditi ničesar od tega, kar potrebujeta in kar imata sedaj v rejniški družini.

23Pritožbeno sklicevanje na odločbo VSC Cp 506/2016 ni utemeljeno, ker zadeva ni primerljiva z obravnavano. V obravnavani zadevi nasprotni udeleženec nima in ne bo imel še precej let možnosti dejanske prisotnosti v življenju otrok, ki nimata matere in sta prvič v svojem sicer kratkem življenju pristala v varnem in stabilnem okolju rejniške družine, kjer je zanju v celoti poskrbljeno.

24Vse preostale pritožbene navedbe v zvezi z neizvajanjem stikov na podlagi dosežene sodne poravnave so pravno neupoštevne in jih pritožbeno sodišče ni obravnavalo.

25Če bo nasprotni udeleženec glede na starost obeh otrok še pravočasno dosegel pozitivne osebnostne spremembe, bo lahko predlagal, da mu sodišče vrne roditeljsko pravico, kot ga je o tem že poučilo sodišče prve stopnje.

26Pritožbeno sodišče je presodilo, da je sodišče prve stopnje vsa pravno odločilna dejstva ugotovilo pravilno, izpodbijana odločitev pa je tudi materialnopravno pravilna. Zato je pritožba neutemeljena in jo je zavrnilo ter potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena v zvezi s 366. členom ZPP in v zvezi s 37. členom ZNP).