VSL Sklep IV Cp 1042/2018

I. Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi v izpodbijanem delu (I.).

II. Pritožnik naj sam krije svoje pritožbene stroške.

1Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlagateljev predlog, da bi imel kot materin partner (oseba, ki je z otrokom družinsko povezana) stike z mladoletno hčerko prvih dveh nasprotnih udeležencev, dvanajstletno A. (roj. ... )(I.). Zavrnilo pa je predlog tretjega nasprotnega udeleženca, da se predlagatelju prepovedo vsakršni stiki z deklico (II.). Odločilo je še o stroških postopka, in sicer tako, da krije vsak udeleženec svoje (III.).

2Zoper sklep - obrazloženo zoper I. točko, se pritožuje predlagatelj, predlaga njegovo spremembo ali pa razveljavitev ter ponovno odločanje, opredeljuje pa tudi svoje pritožbene stroške. Bistvo pritožbe je očitek, da je izvedenec klinične psihologije B. mnenje, ki je bilo odločilno za to zadevo, podal na podlagi gradiva, ki ni dokazno gradivo v tem postopku in do katerega se predlagatelj ni mogel opredeliti. Gre namreč za upravni postopek glede odvzema mladoletne A. staršema, v katerem sam sploh ni bil stranka. V tem postopku izvedenec sploh ni opravil pogovora z nobenim od vpletenih. S tem, meni, mu je bila kršena ustavna pravica do izjave in do nepristranskega sojenja. Opozarja, da je ob odločanju o začasni odredbi to pritožbeno sodišče opozorilo, da ta okoliščina ni problematična, ker se za začasne odredbe zahteva nižji dokazni standard. Sicer pa še navaja, da je razumljivo stik za otroka na začetku stresen, da pa bi bil pod nadzorom, kakor ga predlaga, za otroka popolnoma varen in bi se počasi odnos v družini zopet vzpostavil. Očita, da mu strokovni delavci nočejo pomagati in le čakajo, da čas opravi svoje ter da se sodišče do možnosti stikov pod nadzorom sploh ni opredelilo. Opozarja, da je bil stik med njim in A. prekinjen zaradi postopka zoper oba starša, zanemarilo pa se je, da je bil prav on A. dolga leta edina očetovska figura. Če bi ga izvedenec povabil na razgovor, bi mu tudi lahko pojasnil vsebino pisem, ki sta jih pisala skupaj z materjo, in s katerimi ni mislil nič slabega.

3Nasprotni udeleženci na pritožbo niso podali odgovorov.

4Pritožba ni utemeljena.

5Izpodbijana odločitev je pravilna in zakonita.

6Ni sporno, da je mladoletna A. živela v skupnem gospodinjstvu s predlagateljem in svojo materjo pet let, dokler ni bila 16. 9. 2016 po odločbi pristojnega centra za socialno delo, ki je tudi udeleženec tega postopka, odvzeta, odpeljana od doma in nameščena v Krizni center X., kjer se nahaja še danes. Pri materi in njenem partnerju so bili namreč ugotovljeni neustrezni pogoji za zdrav razvoj otroka. Prijavo so podali sosedje, ki so opažali deklico, prepuščeno samo sebi, ter slišali vpitje iz stanovanja tudi v poznih urah. Zaslišan je predlagatelj sicer nasilje nad A. zanikal, dejal pa je, da se ga res malo boji, kar naj bi bilo normalno, saj naj bi se vsak otrok staršev malo bal.

7Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo določbo 1. odst. 106.a čl. Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR), po katerem ima otrok pravico do stikov z drugimi osebami, s katerimi je družinsko povezan in nanje osebno navezan, razen če je to v nasprotju z otrokovo koristjo. Šteje se, da so take osebe predvsem otrokovi stari starši, bratje in sestre, polbratje in polsestre, nekdanji rejniki, prejšnji ali sedanji zakonec oziroma zunajzakonski partner enega ali drugega od njegovih staršev.

8Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da stiki med predlagateljem in hčerjo njegove partnerke tej v nobeni obliki niso v korist in da bi pomenili zanjo psihično obremenitev ter ogrožali njen razvoj.

9Prvostopenjsko sodišče je pri odločanju v celoti spoštovalo tudi 5. odst. 106.a čl. ZZZDR, ki mu nalaga, da pred svojo odločitvijo v primerih, kot je ta, glede otrokove koristi pridobiti mnenje pristojnega centra za socialno delo, in, če predlagatelj ni otrok, upošteva sodišče tudi njegovo mnenje, če ga je otrok izrazil sam ali po osebi, ki ji zaupa in jo je sam izbral in če je sposoben razumeti njegov pomen in posledice.

10Ključna v tej zadevi je izrecna in nedvoumna izjava mladoletne A., da nikakor ne želi imeti stikov s predlagateljem. Ker se je sodišče prve stopnje prepričalo, da je ta njena izjava pristna, podana obrazloženo preko zagovornice otroka, in ker je sodišče očitno ocenilo, da je glede na svojo starost in vse druge okoliščine A. sposobna razumeti pomen te svoje izjave, čemur pritožba niti ne oporeka, je ravnalo popolnoma pravilno, da jo je upoštevalo in odločilo v skladu z njo. Otrokova volja je v primeru, ko tretja oseba uveljavlja pravice do stikov z otrokom, še toliko bolj pomembna, kajti po 106.a čl. ZZZDR gre samo za pravico otroka, in ne tudi za pravico tretje osebe, drugače kot v primeru staršev, ko gre tudi za njihovo pravico. Na čem vse natančno ta otrokova volja temelji, ni predmet dokazovanja v tem postopku, zato so pritožbeni očitki predlagatelja, da bi izvedencu lahko pojasnil pisma, ki jih je pisal A., ki jih je sama označila za neumna in lažniva, izvedenec pa za neprimerna, brezpredmetni. Je pa A. zagovornici otroka opisovala tudi predlagateljeva dejanja, ki posegajo v njeno spolno nedotakljivost (govor o seksu - „da si ga gre drkat“, zahteve po poljubljanju na usta, po masaži, da ne nosi spodnjih hlačk...), zato niti najmanj ne gre dvomiti, da je izražena volja A. tudi v skladu z njenimi koristmi, da torej stiki med njo in predlagateljem, in to nobeni, zanjo niso v korist, kar je bilo tudi mnenje izvedenca B.

11Pritožbeno sodišče nima nobenih pomislekov v pravilnost ravnanja sodišča prve stopnje, ko je za mnenje o stikih med predlagateljem in mladoletno A. v tej zadevi določilo stalnega sodnega izvedenca klinično psihološke stroke B., ki je mnenje podal že v postopku glede odvzema otroka staršem. Ni namreč v korist otroka, če je prevečkrat izpostavljen različnim pregledom, zato je smotrno, da mnenje poda isti izvedenec, ki je že obravnaval družinsko problematiko otroka in ki je že opravil klinično psihološki pregled deklice in predlagatelja. Prvostopenjsko sodišče je ravnalo povsem primerno in pravilno, ko je izvedencu prepustilo, da presodi, ali oz. kateri pregled mora ponovno opraviti. Izvedenec se za ponovne preglede ni odločil in je to prepričljivo in razumno obrazložil. Sodišče prve stopnje v tč. 13. obrazložitve izpodbijanega sklepa natančno in korektno povzema ta izvedenčeva pojasnila, da je opravil kompleksne klinično psihološke preglede tako matere kot tudi predlagatelja in to le en mesec pred tem, ko je dobil nalogo, da poda mnenje v tej zadevi, A. pa je pregledal približno pol leta pred tem. Ponovni pregledi bi bili po izvedenčevem mnenju strokovno kontraindicirani. Zato nikakor ne drži očitek o kršitvi ustavnih procesni jamstev predlagatelja v tem postopku, češ da predlagatelj ni imel možnosti izrekati se o dokaznem gradivu. V tem današnjem postopku je imel vso možnost (in jo je tudi izkoristil), ustrezno pa je, da je bilo izvedencu prepuščeno, ali z istimi osebami opravi ponovne preglede, čeprav jih je opravil pravkar v nekem drugem postopku. Ker je ocenil, da to strokovno ne bi bilo ustrezno, tudi pritožbeno sodišče nima podlage za dvom v to oceno in ga tudi pritožba ne zbudi zgolj s formalističnim sklicevanjem na ustavna procesna jamstva.

12Glede na vse povedano tudi ni storjena kršitev (po 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP), ki naj bi bil v tem, da se sodišče ni opredelilo do predlaganih stikov pod nadzorom, ki da bi bili za A. varni. Ne gre za vprašanje zagotavljanja varnosti na stikih, pač pa zato, da jih A. noče, in to z razlogom. Če stiki sploh niso koristni in če so odklonjeni s strani otroka, ki razume pomen te volje, je v tem zaobseženo tudi, da niso koristni niti stiki pod nadzorom.

13Pritožbeno sodišče zato pritožbo zavrnilo, s stroškovno zahtevo vret, in sklep v izpodbijanem delu potrdilo (2. tč. 365. čl. ZPP).