13. člen ZDSS-1

Delodajalec se lahko odloči za reorganizacijo tudi ob dobrih poslovnih rezultatih, zato niso bistvene pritožbene navedbe o višjih prihodkih v letu 2022. Gre za legitimno poslovno odločitev toženke, posledica katere je bila tudi dodelitev v pritožbi izpostavljenih dodatnih pooblastil A. A., ki jih ta prej ni imel. Spremembe v organizaciji poslovanja se niso nanašale le na tožnika, predvsem pa niso bile izvedene z namenom njegovega trpinčenja. Večina predloženih elektronskih sporočil je brez konteksta, nekatera pa sploh niso bila naslovljena na tožnika in tako že pojmovno ne morejo predstavljati trpinčenja tožnika; sporočila pa se nanašajo na delo oziroma gre za kritiko dela in objektivno gledano niso graje vredna ali očitno negativna in žaljiva. Četudi toženkin način komunikacije (npr. v pritožbi izpostavljeno pošiljanje jeznih in žalostnih čustvenčkov) morda ni najbolj običajen v poslovnem svetu, pa ta še ne predstavlja trpinčenja. Kot že obrazloženo, se je pri toženki zamenjal lastnik in vodstvo, ki je imelo druge prioritete in drug način dela kot prejšnje in je ob ugotovljenih slabših poslovnih rezultatih s tovrstno komunikacijo želelo vzpodbuditi (tudi) tožnika k boljše

Pri nepravi spremembi tožbe je enotno tudi stališče sodne prakse, da se zastaranje kasneje zvišanega zahtevka pretrga z vložitvijo osnovnega zahtevka. Spremenjen oziroma obruten del tožbenega zahtevka tako ni zastaran, saj je bilo s pravočasno vložitvijo tožbe zastaranje pretrgano tudi zanj (365. člen OZ). Upoštevaje navedeno je toženka neutemeljeno ugovarjala tudi zastaranje zahtevka za plačilo zakonskih zamudnih obresti od s spremembo tožbe povečanih glavnic, pri čemer pa je ta ugovor neutemeljen že zato, ker je tožnik plačilo zakonskih zamudnih obresti ves čas, torej tudi s spremembo tožbe zahteval zgolj od neto zneskov.

Sodišče se zaradi specifičnih okoliščin lahko odloči in narok razpiše tudi na sedežu sodišča. Pooblaščenec tožnika pred sodiščem, pred katerim je tekel postopek, res ni zatrjeval posebnih okoliščin, česar pa mu nenazadnje sodišče niti ne očita. Vendar glede na specialno ureditev v ZDSS-1 to ne pomeni, da stroškov tožnikovega pooblaščenca ni mogoče naložiti v plačilo tožencu. Po oceni pritožbenega sodišča je glede na določilo 3. odstavka 13. člena v povezavi s 64. členom ZDSS-1 priglašene sporne stroške šteti za potrebne (1. odstavek 155. člena ZPP). S prednostjo pravici tožnika do svobodne izbire odvetnika se ravnovesje v položaju strank postopka ni porušilo.

Tako kraj sedeža pooblaščencev tožnic kot kraj razpravljajočega sodišča sta znotraj okrožja istega sodišča, zato je sodišče prve stopnje tožnicama kot potrebne stroške utemeljeno priznalo stroške za odsotnost iz pisarne v času potovanja pooblaščencev ter njune potne stroške. Za odvetniške storitve, opravljene v času do 6. 4. 2019, je sodišče prve stopnje tožnicama pravilno priznalo število odvetniških točk z upoštevanjem vrednosti odvetniške točke 0,459 EUR, ki velja v času, ko je bilo delo opravljeno, in tako dobljeno število točk pomnožilo z vrednostjo odvetniške točke, veljavne v času izdaje izpodbijanega sklepa (v času odločanja sodišča), to je v vrednosti 0,60 EUR. Za odvetniške storitve, opravljene od 6. 4. 2019 dalje, pa je pravilno priznalo število odvetniških točk z upoštevanjem vrednosti odvetniške točke 0,60 EUR, in tako dobljeno število točk pomnožilo s sedaj veljavno vrednostjo odvetniške točke v vrednosti 0,60 EUR.

Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo, da v izvedenih dokazih ni podlage za zaključek, da je tožnica storila v izpodbijanem sklepu očitano disciplinsko kršitev. Na podlagi skladnih izpovedb tožnice ter prič B.B. in C.C., ki sta bila v času obravnavanega dogodka v pisarni, ki je blizu pisarne komandirja, je ugotovilo, da tožnica ni kričala na komandirja ali se do njega kako drugače nedostojno ali neprimerno vedla.

Zakonodajalec je v prvi alineji prvega odstavka 48. člena ZŠtip kot razlog za mirovanje štipendijskega razmerja določil ponavljanje letnika, pri čemer je izvzel primere, ko štipendist letnika ni izdelal zaradi dokazanih opravičljivih zdravstvenih razlogov ali zaradi starševstva (2. odst. 48. čl. ZŠtip). Če je podana takšna situacija, torej da štipendist ponavlja letnik, ker iz dokazanih opravičljivih zdravstvenih razlogov letnika ni izdelal, se štipendija izplačuje. V obravnavanem primeru dejanski stan po prvi alineji prvega odstavka 48. člena ZŠtip ni podan. Podan pa tudi ni kakšen drug primer, ki ga za mirovanje štipendijskega razmerja predvideva 1. odst. 48. čl. ZŠtip. Tožnica zaradi dokazanih opravičljivih razlogov letnika sicer res ni izdelala, vendar pa letnika ni ponavljala (kar je pogoj za mirovanje po 1. alineji 1. odst. 48. čl. ZŠtip), temveč se je pogojno vpisala v višji letnik. Ker torej noben od taksativno naštetih razlogov za mirovanje štipendije v konkretnem primeru ni podan, je tožena stranka dolžna tožnici štipendijo izplačevati tudi v spornem šolskem letu.

Tožnik je lahko izbiral, ali bo tožbo vložil pri Delovnem in socialnem sodišču v Ljubljani, na območju, na katerem se je delo opravljalo, ali pri Delovnem sodišču v Mariboru, Oddelek na Ptuju, kot splošno krajevnem pristojnem sodišču za toženo stranko oziroma sodišču, na območju katerega je bilo sklenjeno delovno razmerje (8. člen ZDSS-1). Tožnik je vložil tožbo na Delovno sodišče v Mariboru. Glede na določbo 3. točke 3. odstavka 13. člena ZDSS-1, bi tožnik tožbo sicer moral vložiti na zunanjem oddelku Delovnega sodišča v Mariboru, saj Delovno sodišče v Mariboru na tem zunanjem oddelku odloča v zadevah z območja sodnih okrajev Ormož in Ptuj. Vendar pa okoliščina, da je tožnik vložil tožbo na sedežu Delovnega sodišča v Mariboru namesto na zunanjem oddelku tega sodišča, ne pomeni, da ne bi moral zunanji oddelek na Ptuju odstopljeno tožbo zavreči kot prepozno, češ da je potrebno šteti, da je tožbo tožnik vložil šele takrat, ko jo je prejel oddelek na Ptuju. Prenos krajevne pristojnosti od sedeža na zunanji oddelek ne more spremeniti dejstva, da je bila tožba vložena pravočasno. Delodajalec ima možnost odpovedati pogodbo o zaposlitvi tudi zaradi kršitev, ki jih je delavec stor

Mnenje komisije je po že ustaljeni sodni praksi zgolj procesna predpostavka v postopku odpovedi pogodbe o zaposlitvi invalidu, pri čemer je pravilnost ugotovitev komisije podvržena sodni presoji v okviru individualnega delovnega spora za ugotovitev nezakonitosti odpovedi, ki ga sproži delavec invalid.

Izbirna pristojnost je določena v korist delavca, kar pomeni, da ima delavec možnost vložiti tožbo pri sodišču splošne pristojnosti ali pri sodišču posebne pristojnosti. Skladno s tem je tožnica lahko izbirala, ali bo tožbo vložila pri Delovnem in socialnem sodišču v Ljubljani (splošno krajevno pristojnem sodišču za toženo stranko) ali pri sodišču, na območju katerega je bilo sklenjeno delovno razmerje, ali pa pri Delovnem sodišču v Mariboru, Oddelek na Ptuju, na območju katerega se je delo opravljalo.

Za vtoževano obdobje je tožnik upravičen do obračuna bruto plače, skladno s sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, prav tako pa je upravičen tudi do provizije, saj je bil sklenjen tak ustni dogovor med strankama, in sicer v višini, kot izhaja iz opravljenega obračuna s strani tožene stranke.

V socialnih sporih se lahko skladno s 64. členom ZDSS-1 naroke opravlja poleg na sedežu sodišča tudi na zunanjih oddelkih, ali na sedežu ali zunanjih oddelkih delovnih sodišč, če ima zavarovanec stalno oz. začasno prebivališče na tem območju. Diskrecijska odločitev sodišča, da glavne obravnave ne razpiše izven svojega sedeža mora biti obrazložena. Dejstvo, da je socialno sodišče organizirano za območje cele Slovenije in da ni posebej razdelana krajevna pristojnost, še ne pomeni, da bi bilo dopustno postopati tako, da bi bil drugače kot v ostalih sporih (kazenskih, civilnih in delovnih) strankam otežen dostop do sodišča. Zato je potrebno oceniti, ali so zatrjevani razlogi na strank tožnika (bolezen, invalidnost, ekonomski status) takšni, da mu bistveno otežujejo prihod na narok na sedež sodišča v Ljubljani in s tem onemogočajo uresničitev pravice do sodnega varstva in ali so torej podani pogoji za razpis glavne obravnave v kraju stalnega prebivališča tožnika. Ker je pritožbeno sodišče razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, ni mogoče uporabiti določb v zvezi z izostankom stran