6. člen SZ-1

Ker ZGos ne vsebuje nikakršnih omejitev glede časa oddaje nepremičnine oziroma določb o prekinitvi trajnejšega razmerja, je sodišče pri presoji vprašanja, ali je toženec dolžan plačati odmeno za uporabo sobe tudi za dodatna dva meseca, utemeljeno uporabilo določilo 333. člena OZ, ki ureja vprašanje odpovedi trajnega dolžniškega razmerja

Namen subvencije najemnine je pomoč socialno ogroženim najemnikom, ki si primernega stanovanja ne morejo zagotoviti z lastnimi dohodki in najamejo tržno stanovanje. Tožeča stranka ima v najemu sobo s souporabo kuhinje in kopalnice, kar ustreza definiciji bivalne enote iz 6. člena SZ-1. 28. člen ZUPJS pa za bivalno enoto ne določa nobenih drugih pogojev ali omejitev. Bistven pogoj za priznanje pravice do subvencije najemnine po 28. členu ZUPJS je obstoj najemnega razmerja oziroma sklenjena najemna pogodba. ZUPJS ne daje nobene pravne podlage za presojo, ali najemna pogodba vsebuje pomanjkljivosti, npr. da nima ustrezne identifikacijske oznake.

Tožnik ni pridobil odobritve za podaljšanje bivanja v bivalni enoti, zato bivalno enoto uporablja brez pravne podlage in se je dolžan izseliti.

Namen subvencije najemnine je pomoč najemnikom, ki se znajdejo v socialni stiski, torej socialno ogroženim, ker si primernega stanovanja ne morejo zagotoviti z lastnimi dohodki in najamejo stanovanje. Tožnik ima v najemu sobo s souporabo kuhinje in kopalnice, kar ustreza definiciji bivalne enote iz 6. člena SZ-1. 28. člen ZUPJS pa za bivalno enoto ne določa nobenih drugih pogojev ali omejitev. Stanovanje je opredeljeno kot funkcionalna enota, vendar lahko lastnik odda samo njegov del, ki je za najemnika bivalna enota in ustreza definiciji iz SZ-1.

V primerih kot je ta, kjer je tožnik najemnik sobe, ki meri 45 kvadratnih metrov in skupnih prostorov kuhinje in kopalnice (par ljudi ima v souporabi skupno približno 50 kvadratnih metrov) je možno tudi ob definiciji stanovanja v funkcionalnem smislu, kakor ga določa drugi odstavek 4. člena ZS-1 oziroma drugi odstavek 6. člena ZS-1 v povezavi z 28. členom ZUPJS šteti, da gre za prostore, katerih najemniki so upravičeni do subvencionirane najemnine ob pogoju, da so izpolnjeni tudi ostali pogoji za priznanje subvencije najemnine.

V primerih kot je ta, kjer je tožnica najemnik sobe in skupnih prostorov (trije oz. štirje ljudje imajo v souporabi skupno približno 50 kvadratnih metrov), je možno tudi ob definiciji stanovanja v funkcionalnem smislu, kakor ga določa drugi odstavek 4. člena ZS-1 oziroma drugi odstavek 6. člena ZS-1 v povezavi z 28. členom ZUPJS šteti, da gre za prostore, katerih najemniki so upravičeni do subvencionirane najemnine ob pogoju, da so izpolnjeni tudi ostali pogoji za priznanje subvencije najemnine.

Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da v konkretnem primeru, ko je imela tožnica v souporabi kopalnico, ne gre za stanovanje v smislu kot je določen v SZ-1, torej ne gre za funkcionalno celoto, kar pa glede priznanja subvencije najemnine ni odločilno. Za presojo sporne zadeve je potrebno uporabiti 28. člen ZUPJS, ki v prvem odstavku določa, da je do subvencioniranja najemnine upravičen najemnik v neprofitnem stanovanju, namenskem najemnem stanovanju, bivalni enoti in tržnem najemnem ter hišniškem stanovanju. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da gre v tem primeru za souporabo stanovanja. Gre zgolj za souporabo enega prostora, in sicer kopalnice. Stanje je primerljivo z bivalnimi enotami, kajti tudi v teh primerih gre za souporabo določenih prostorov (drugi odstavek 6. člena SZ-1). Zato v takem primeru ni mogoče odreči priznanja pravice do subvencije najemnine, če so za to izpolnjeni tudi ostali z zakonom določeni pogoji. Ker tožena stranka teh pogojev ni ugotavljala, je sodišče prve stopnje izpodbijane upravne odločbe utemeljeno odpravilo in zadevo vrnilo v ponovno upravno odločanje.

Na podlagi prvega odstavka 10. člena Pravilnika o minimalnih tehničnih zahtevah za graditev stanovanjskih stavb in stanovanj je stanovanje zaključena celota, ki je sestavljena iz prostora ali dela prostora, namenjenega bivanju, spanju, pripravljanju hrane, uživanju hrane in osebni higieni. Da s strani tožnika kupljena soba nima delov prostora, namenjenega za naštete funkcije, ter da je zato ni mogoče (glede na funkcionalno naravo opredelitve stanovanja v 4. členu SZ-1) šteti za stanovanje, iz izpodbijane odločbe ne izhaja, da bi bil možen preizkus zavrnitve zahteve.

V obravnavanem primeru je sporno, ali ima tožba, ki jo je z uporabo instituta BPP tožnik želel vložiti zoper odločbo Ministrstva za okolje in prostor, v smislu 24. člena ZBPP verjetno izkazane možnosti za uspeh ali ne. Pri tem je pomembno, ali je mogoče sobo v medetaži skupaj z neizdelano kopalnico, ki predstavlja 1/10 celotne nepremičnine, šteti kot ustrezen objekt za rešitev tožnikovega stanovanjskega vprašanja, oziroma ali ga je mogoče na podlagi SZ-1 označiti kot stanovanje. Izpodbijana odločitev, po kateri da sobe z neizdelano kopalnico ni mogoče šteti za stanovanje, je najmanj preuranjena. Iz podatkov zadeve ni mogoče ugotoviti, za kakšno sobo z neizdelano kopalnico gre, kolikšna je njena kvadratura, ali je predviden samostojen vhod, ali je hiša večstanovanjska ipd. Dejstvo, da kopalnica še ni izdelana, na odločitev ne more vplivati. Že po naravi stvari pa sobe s kopalnico tudi ni mogoče avtomatično izključiti kot morebitno garsonjero in s tem stanovanje. Ob tako pomanjkljivih podatkih o nepremičnini, ki jo je kupil tožnik, ni mogoče zaključiti, da tožnik nima verjetnega izgleda za uspeh s tožbo.