33. člen SZ-1

Na podlagi jezikovne, sistematične in namenske metode lahko ugotovimo, da so predpostavke veljavnosti Pogodbe (podpoglavje III.2 "Pogodba o medsebojnih razmerjih") in drugih načinov odločanja etažnih lastnikov (III. 3 "Zbor lastnikov in nadzorni odbor") ločene in različno urejene. Za veljavnost Pogodbe ni določen noben poseben rok, temveč je predpisan le kvorum, ta pa je lahko dosežen kadarkoli in nanj je vezan tudi pričetek veljavnosti Pogodbe - ko jo podpišejo etažni lastniki, ki imajo več kakor tri četrtine solastniških deležev, prične Pogodba veljati, njena sklenitev pa je obvezna (kogentna). Za odločitev v tej zadevi je zato bistveno, da so v Pogodbi etažni lastniki uredili tudi način uporabe navedene nepremičnine in sicer so ga delno namenili za parkiranje (skupno 20 parkirnih mest; prvi stavek drugega odstavka 9a. člena). Temeljno pravilo v pravdnem postopku je, da sodba učinkuje med strankami postopka, učinkovanje na osebo, ki ni stranka postopka je izjema in zato je potrebna restriktivna razlaga, saj takšni učinki pomenijo tudi poseg v ustavno (in konvencijsko) pravico do izjave. Posebnost v tem primeru pa je, da gre za Pogodbo o medsebojnih razmerjih, ki mo

Izvršitev sprejetih sklepov z učinkom zoper vse etažne lastnike je namreč v domeni upravnika, ki mora pri tem spoštovati tudi zakonske in podzakonske predpise, s čimer se zagotavlja varstvo pravic vseh etažnih lastnikov, etažni lastniki sami pa lahko to pravico uresničujejo le v primerih, ko ustanovijo skupnost lastnikov kot pravno osebo ali pa se v pogodbi o medsebojnih razmerjih posebej dogovorijo o njihovem nastopanju v pravnem prometu.

Tožbeni zahtevek ni utemeljen ne glede na to, ali neplačani stroški spadajo med stroške upravljanja v ožjem pomenu ali med stroške obratovanja in vzdrževanja objekta. Ker tožeča stranka ni upravičena do plačila stroškov iz nobenega od obeh sklopov, dejstvo, katerih stroškov tožena stranka ni plačala, ni relevantno.

V razmerju do najemnikov je podana aktivna legitimacija upravnika, če lastniki nanj prenesejo svoje materialnopravno upravičenje.

Če je odločitev v nepravdnem postopku, v katerem bi sodišče moralo odločati po pravilih pravdnega postopka, obremenjena z bistveno kršitvijo postopka, se nepravdni postopek ustavi in postopek nadaljuje po pravilih pravdnega postopka pred prisojnim sodiščem. Ker od vložitve vloge z dne 12. 03. 2010 dalje predlagatelji ne zahtevajo več oblikovanja pravnega razmerja, ampak odločitev v sporu o obstoju civilnopravnega razmerja, je o zadevi treba odločiti po pravilih pravdnega postopka.

Prvostopenjsko sodišče z uporabo spremenjenega Stanovanjskega zakona (SZ-1A) ni kršilo prepovedi retroaktivne veljavnosti, kljub temu da je svojo odločitev oprlo na določbe zakona, ki je začel veljati šele v času po vložitvi predloga. Gre za primer dopustne neprave retroaktivnosti, o kateri govorimo v primeru nezaključenih dejanskih stanj. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da so pogoji po novem zakonu za sklenitev pogodbe na podlagi 2. odstavka 32. člena SZ-1 izpolnjeni, zato je pravilno presodilo, da predlagatelji nimajo več pravnega interesa za izdajo ugotovitvene odločbe v tem delu.

25. 6. 2008 uveljavljeni SZ-1A je pogodbo o medsebojnih razmerjih opredelil kot poseben tip pogodbe in za njeno veljavnost določi tričetrtinski kvorum, pri čemer je njene učinke omejil na izvajanje stanovanjskega zakona. Ker je sporazum med predlagatelji, ki imajo več kot tri četrtine solastniških deležev, dosežen, nimajo pravnega interesa za nepravdni postopek, v katerem terjajo manjkajoče soglasje za oblikovanje pravnega razmerja – sklenitev pogodbe o medsebojnih razmerjih.