20. člen ZDDPO-UPB1

Ob nesporno ugotovljeni vsebini družbene pogodbe in sklepa o delitvi dobička je pravilno stališče davčnih organov, da predstavlja dohodek iz premoženja (dohodek, dosežen z udeležbo pri dobičku) le tisti del izplačila, ki prejemniku pripada v skladu z družbeno pogodbo, v presežnem delu pa izplačilo predstavlja druge osebne prejemke. Tožba je neutemeljena tudi v delu, v katerem tožeča stranka uveljavlja, da se ji kot davčno priznani odhodki upoštevajo dodatno obračunani davki in prispevki ter neto zneski izplačil, ki so po izpodbijani odločbi predmet dodatne obdavčitve, ter zahteva, da dobiček v znesku, ki je bil prekvalificiran v druge prejemke, ostane še naprej nerazporejen. Izplačilo dobička ni davčno priznan odhodek. Izplačani znesek in davčne obveznosti, ki so vezane na posamezno izplačilo dobička, lahko, ker tožeča stranka razširjenega dobička pred predstavitvijo dobička v izkazu poslovnega izida za leto 2002 skladno s SRS 15 ni izkazovala (niti za to niso bili izpolnjeni pogoji), zmanjšujejo le dobiček tega leta, ki pripada družbenikom. Delitev dobička na podlagi sklepa skupščine pa tudi ni strošek oziroma odhodek leta sprejema sklepa o razdelitvi in njegovega izpla

Izplačana nagrada se šteje kot del plače in s tem davčno priznani odhodek, če so za njeno izplačilo izpolnjeni pogoji po splošni kolektivni pogodbi. V kolikor pa so izplačane nagrade izplačane brez obračunanih in plačanih prispevkov za socialno varnost ter davka na izplačane plače, se ne priznajo kot davčno priznani odhodki.

Pri plači gre skladno s SRS 15 za strošek in s tem za davčni odhodek na podlagi 20. člena ZDDPO samo, kolikor je plača zaslužek zaposlenega za opravljeno delo – v konkretnem primeru za nadurno oziroma dodatno delo, opravljeno poleg rednega dela. Verodostojna podlaga za knjiženje stroška torej ni in ne more biti samo pogodba, skupaj s plačilnimi listami, kot to trdi tožnik, ampak pogodba skupaj z (verodostojnimi) podatki o opravljenem nadurnem in dodatnem delu. Iz vseh ugotovljenih okoliščin predvsem ni videti, razen davčnega, prav nobenega utemeljenega razloga za sklenitev Sporazuma, po katerem se prenese, in to zgolj za 10 mesecev leta 1998, na tožnika pravica uporabe blagovne znamke, ki jo tožnik že uporablja in jo je kot firmo, skladno z ZGD, tudi dolžan uporabljati, kot je vpisana v sodni register. Bistveno je, da je tožnik ob sklenitvi Sporazuma znamko že uporabljal in da jo je kot firmo ne le smel, ampak moral uporabljati, in da se zato s sklenitvijo Sporazuma njegov položaj ni v ničemer spremenil – razen v tem, da mu je nastala obveznost. To pa ne prispeva k pridobivanju njegovih prihodkov, ampak zgolj povečuje prihodke matične družbe, in torej že iz tega razlog