21. člen ZDDPO-UPB1

Dnevnica je povračilo stroškov prehrane na službenem potovanju. Službeno potovanje pa je le tista pot, ki ne predstavlja rednega dela na sedežu delodajalca oziroma v kraju, dogovorjenim v pogodbi o zaposlitvi. Revidentkini delavci, ki so svoje delo ves čas opravljali v tujini, izven sedeža delodajalca oziroma njegovih poslovnih enot, niso bili na službeni poti, zato jim dnevnice ne pripadajo. Ker sredstva, ki so jim bila izplačana, niso dnevnice, za revidentko niso davčno upošteven odhodek (21. in 11. člen ZDDPO), pač pa so drug prejemek delavca iz delovnega razmerja zaposlenih delavcev v smislu 16. člena ZDoh, od katerega pa je treba plačati davek od osebnih prejemkov in prispevke za socialno varnost.

Delavci tožeče stranke so se vsakodnevno vozili na delo oziroma delovno mesto v tujino, kjer so opravljali delo v prostorih njenega (italijanskega) pogodbenega partnerja. V vseh primerih gre za delavce, ki so bili zaposleni prav za opravljanje storitev v tujini, oziroma za delavce, katerih kraj opravljanja dela je izven sedeža podjetja v tujini. Tožeča stranka svojih obratov ali enot, kjer bi ti delavci lahko opravljali delo, niti nima. Zato je utemeljen zaključek davčnih organov, da je bilo delovno mesto teh delavcev dejansko v tujini, pri pogodbenem partnerju tožeče stranke. Čim je tako, ti delavci niso bili (vsakodnevno) na službeni poti v tujini in torej ni podlage za izplačilo dnevnic kot povračila stroškov na službenem potovanju. Kot službeno je namreč mogoče šteti le tisto pot, ki ne predstavlja rednega opravljanja dela na sedežu delodajalca oziroma v kraju, dogovorjenem s pogodbo. Podlage pa tudi ni za upoštevanje izplačanih dnevnic ter dodatno obračunanih davkov in prispevkov kot stroškov dela in temu ustrezno zmanjšanje osnove za davek od dobička. Kot davčno opravičljiv odhodek se namreč skladno z 21. členom ZDDPO štejejo le dnevnice, ki so obračunane v skladu z zakono

Davčno olajšavo za vlaganje na demografsko ogroženih območjih po ZDDPO (1990) lahko po uveljavitvi ZDDPO (1993) do konca uveljavi le tista pravna oseba, ki jo je uveljavljala na dan začetka uporabe ZDDPO (1993).

Po presoji Vrhovnega sodišča je 64. člen ZDDPO/93 jasen in za možnost uveljavljanja olajšave do poteka dobe zahteva, da je bila davčna olajšava uveljavljana na dan uveljavitve ZDDPO/93. Olajšavo iz drugega odstavka 21. člena ZDDPO/90 je mogoče uveljavljati le za prvih pet let poslovanja. Morebitni kasnejši dobički (tudi, če bi bili ustvarjeni šele prvič od vpisa subjekta v register) ne predstavljajo podlage, da bi davčni zavezanec lahko uveljavljal davčno olajšavo.

Davčno olajšavo iz 21. člena ZDDPO (1990) so lahko glede na 64. člen ZDDPO (1993) prenašali le tisti davčni zavezanci, ki so to pravico pridobili do uveljavitve ZDDPO (1993), to je do 15.1.1994. Po načelu zakonitosti se pri obdavčitvi uporabi zakon, ki je veljal v obdobju, na katerega se nanaša davčna obveznost oziroma ko nastane davčna obveznost, če zakon ne določa drugače.

Davčno olajšavo, ki jo lahko uveljavijo zavezanci za davek od dobička pravnih oseb, ki so začeli s poslovanjem na novo, ne more uveljaviti davčni subjekt, ki je bil na novo ustanovljen zaradi opravljanja dejavnosti (iger na srečo), ki jo urejajo posebni predpisi in je od svojega ustanovitelja prevzel poleg delavcev, ki so to dejavnost že opravljali pri ustanovitelju, tudi vsa potrebna osnovna sredstva.

Med prehodnimi določbami ZDDPO je v 64. členu določeno (le to), da lahko z uveljavljanjem davčne olajšave po 21. členu ZDDPO (1990) do izteka tam določenih obdobij nadaljujejo le tisti zavezanci, ki so tako olajšavo uveljavili na podlagi ZDDPO(1990). Ker je tožeča stranka prvi dobiček izkazala šele za leto 1995, v letu 1996 ni mogla uveljaviti davčne olajšave iz 21. člena ZDDPO(1990), ker od 1.1.1994, ko je začel veljati novi ZDDPO, za novo uveljavljanje te davčne olajšave ni (bilo več) pravne podlage.

Zamudne obresti za preplačane davke začnejo teči z dnem izvršljivosti odmerne odločbe. Davčna olajšava zaradi opravljanja dejavnosti na demografsko ogroženem območju se prizna le, če se dejavnost dejansko opravlja na takem območju oziroma se na takem območju pretežno vodijo posli davčnega zavezanca.

Dejansko opravljanje dejavnosti na demografsko ogroženem območju je zakonski pogoj za davčno olajšavo po 21. členu ZDDPO/90.

Zamudne obresti začnejo teči z dnem izvršljivosti odmerne odločbe. Davčne olajšave iz 21. in 24a člena ZDDPO ni mogoče na novo začeti uveljavljati po tem, ko je z uveljavitvijo ZDDPO-1 ZDDPO nehal veljati.