27.a člen ZVPot-UPB1

Tudi če bi sodišče prve stopnje pri odločitvi upoštevalo prepozno predložene dokaze (cenik in opomine), bi s tem storilo le relativno kršitev iz 286. člena v zvezi s prvim odstavkom 339. člena ZPP, ki ni dopusten pritožbeni razlog.

Zaradi načela stroge formalne legalitete izvršilno sodišče v ugovornem postopku ni dolžno opraviti preizkusa skladnosti izvršilnega naslova s prisilnimi predpisi in moralo ter ni dolžno opraviti presoje prava EU glede vprašanja, ali gre za nedopusten pogodbeni pogoj. Izvršilni postopek ni namenjen ukinjanju izvršilnega naslova oziroma ugotovitvi ničnosti (neveljavnosti) pogodbe, ki je zapisana v obliki izvršilnega naslova, zato izvršilno sodišče ni pristojno presojati njegove materialnopravne pravilnosti in upniku na tej podlagi z učinkom pravnomočnosti trajno odreči pravico do izvršbe na podlagi neposredno izvršljivega notarskega zapisa. Ugovorni razlog v izvršilnem postopku predstavlja šele razveljavitev ali ugotovitev ničnosti pravnega posla iz notarskega zapisa z odločbo, ugotavljanju le-tega pa je namenjena tožba na neveljavnost pravnega posla iz neposredno izvršljivega notarskega zapisa. Tudi odločba Sodišča Evropske unije (SEU) v zadevi C-407/18 Aleš Kuhar in Jožef Kuhar proti Addiko Bank d.d. z dne 26. 6. 1019 ne terja uradnega preizkusa skladnosti izvršilnega naslova s prisilnimi predpisi že v okviru odločitve o ugovoru, temveč zahteva le učinkovito možnost odloga

Tožeča stranka je potrošnikom v primeru nepravilnega parkiranja poleg same kazni zaračunavala še celoten strošek odvetniških storitev. Prevalitev celotnega stroška odvetniških storitev na potrošnika predstavlja nepošten pogodbeni pogoj po vseh štirih alinejah prvega odstavka 24. člena ZVPot. Tožeča stranka je dolžna potrošnika z višino stroškov opomina seznaniti v splošnih pogojih in veljavnem ceniku.

Tožnica je zaradi neizpolnjevanja pogodbenih obveznosti iz sklenjenih pogodb za gotovinski kredit potrošnikom zaračunavala strošek v višini od 14,00 do 70,00 EUR, odvisno od višine kredita, ki po višini bistveno presega znesek zakonsko predpisanih zamudnih obresti, po presoji sodišča zadoščajo za ugotovitev, da je bilo poslovanje tožnice v nasprotju z 8. členom ZVPNPP, ker je tožnica nedopustno vplivala in v škodo potrošnikov zmanjšala ali bi utegnila bistveno zmanjšati svobodo izbire ali ravnanja povprečnega potrošnika ter s tem povzročila ali utegnila povzročiti, da potrošnik sprejme odločitev o poslu, ki je sicer ne bi sprejel.

Zaračunavanje stroška upravljanja zapadlega neplačanega dolga in premije za prevzem tveganja neplačila kredita, v primeru nepravočasnega plačila kredita v znesku, ki bistveno presega znesek zamudnih obresti, predstavlja poskus obida 27.a člena ZVPot.

Upravnik večstanovanjske stavbe ni materialno pravni zavezanec za plačilo stroškov rednega obratovanja in vzdrževanja stavbe, zato tudi ni upravičenec za povračilo. Upravnik mora dokazati temelj neupravičene obogatitve etažnega lastnika in višino svojega prikrajšanja. Upravnik ni zmogel dokaznega bremena zgolj z navedbo, da se storitev upravljanja obračunava od osnove vrednosti stanovanja, ki se upošteva za neprofitno najemnino, ne da bi pojasnil merila za matematični izračun.

V kaznovalnem pravu (področje kaznivih dejanj in prekrškov) je ključno spoštovanje načela zakonitosti in s tem določenosti tudi v prekrškovnem materialnem pravu, katerega namen je preprečiti samovoljno in arbitrarno uporabo državnega sankcioniranja v primerih, ki ne bi bili vnaprej točno opredeljeni, kajti v primeru, če se storilcu očita storitev prekrška, ki ne izpolnjuje katerega od zakonskih znakov prekrška, ki je opredeljen v materialnem predpisu, je na ta način prekršeno načelo zakonitosti iz prvega odstavka člena 28 Ustave RS, to načelo pa se tudi na področju prekrškovnega prava izraža z večkrat v sodni praksi obrazloženo zahtevo po konkretizaciji zakonskih znakov v opisu protipredpisnega ravnanja odločbe prekrškovnega organa oziroma sodišča, ki odloča v prekrškovni zadevi. Odločba prekrškovnega organa mora poleg abstraktne pravne norme, vsebovati tudi opis dejanja, s katerim je prekršek storjen, torej kraj in čas storitve, način storitve ter odločilne okoliščine, ki se nanašajo na storitev prekrška, kajti le tako v izreku natančno navedena dejstva in okoliščine, ki so znaki prekrška in tiste, od katerih je odvisna uporaba posamezne prekrškovne norme omogoča posamezn

Sodišče je toženki, ker ni bilo znano njeno prebivališče, postavilo začasno zastopnico, zato predlaganega dokaza z zaslišanjem toženke ni moglo izvesti.

Prvi odstavek 24. člena ZVPot določa generalno klavzulo o tem, kaj se šteje za nepošten pogodbeni pogoj, tretji odstavek omenjenega člena pa primeroma določa, kaj se zlasti šteje za nepošten pogodbeni pogoj. Glede trditve, da gre v danem primeru pri plačilu stroškov opomina oziroma spornem strošku upravljanja s terjatvami za dva povsem ločena instituta in posledično za spoštovanje 27.a člena ZVPot, sodišče pripominja naslednje: Strošek izvensodne poravnave oziroma morebitnega vlaganja elektronskih izvršb (kar naj bi strošek upravljanja s terjatvami po navedbah tožeče stranke predstavljal), je samostojen strošek izvensodnega postopka oziroma postopka sodne izterjave, kolikor do takega postopka sploh pride. Zaračunavanje stroška, ki dejansko še ni nastal in ki se ga zato zaračunava še v okviru opomina, predstavlja nedovoljen poskus izigravanja določbe 27.a člena ZVPot. Zato ga v tej fazi postopka lahko opredelimo zgolj kot strošek opomina.