171.b člen ZP-1

Prvoten plačilni nalog prekrškovnega organa je bil odpravljen, zato ne gre za podvajanje postopkov oziroma za dvakratno sojenje.

Prekrškovni organ je ob ugotovitvi, da je bil stvarno nepristojen za izvedbo hitrega postopka, postopal pravilno in v skladu z določbo prvega odstavka 171.b člena ZP-1, ko je po uradni dolžnosti podal pristojnemu okrajnemu sodišču predlog za odpravo ali spremembo odločbe (plačilnega naloga); po odločitvi sodišča pa je pravilno in v skladu z določbo prvega odstavka 171.č člena ZP-1 vložil obdolžilni predlog pri pristojnem sodišču. Zaradi pravilnega postopanja prekrškovnega organa in sodišča so tako neutemeljene in v nasprotju z določili ZP-1 pritožbene navedbe, da predlagatelj ne bi smel vložiti obdolžilnega predloga za navedeni prekršek, prav tako pritožba neutemeljeno uveljavlja, da je bilo z izpodbijano sodbo prekršeno načelo ne bis in idem.

Določba 6. alineje drugega odstavka 52. člena ZP-1 predpisuje, da hitri postopek ni dovoljen za prekrške zoper varnost cestnega prometa, za katere je predpisana stranska sankcija kazenskih točk v številu, zaradi katerega se po zakonu storilcu izreče prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja. Ta zakonska določba je vezana na storitev posamičnega prekrška (in torej ne prekrškov v steku) s predpisanim takšnim številom kazenskih točk, zaradi katerega se storilcu po zakonu izreče prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja, kar pomeni izrečenih osemnajst kazenskih točk za storjeni prekršek (tretji odstavek 22. člena ZP-1) oziroma sedem ali več kazenskih točk za storjeni prekršek voznika začetnika (četrti odstavek 22. člena ZP-1), nikakor pa določba 6. alineje drugega odstavka 52. člena ZP-1 ni vezana na storitev hujšega prekrška kot okoliščine, zaradi katere se odložitev prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja prekliče. Storitev tovrstnega prekrška z na novo doseženimi tremi ali večimi kazenskimi točkami ne pomeni okoliščine, zaradi katere bi bilo po zakonu storilcu izrečeno prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja, saj je v tovrstnih postopkih prenehanje veljavnosti voz

Odločba, ki se izpodbija z zahtevo za varstvo zakonitosti, mora obstajati v pravnem smislu, torej da sama zase ali v zvezi z drugimi odločbami, izdanimi v postopku o prekršku, odloča o določeni stvari oziroma ureja pravno pomembna razmerja konkretnega primera. Odločba prve in druge stopnje skupaj predstavljata pravnomočno sodno odločbo. Če je pravno sredstvo na drugi stopnji zavrnjeno, niti ena niti druga odločba v tem primeru ne obstajata samostojno.

Pravno sredstvo zoper sklep sodišča o predlogu za odpravo ali spremembo odločbe ni dovoljeno.

Zmotna navedba v pravnem pouku sklepa glede pravice do pritožbe stranki (v tem primeru prekrškovnemu organu) ne more dati pravice, ki je po zakonu nima. Odprava ali sprememba odločbe je urejena v 171.a do 171.č členih ZP-1 in v drugem odstavku 171.b člena izrecno določa, da sodišče o predlogu (za odpravo ali spremembo odločbe) odloči s sklepom, zoper katerega ni pravnega sredstva.

Storilec prekrška, ki mu je bila izrečena sankcija, ne more neposredno na sodišče vložiti predloga za odpravo ali spremembo odločbe prekrškovnega organa, temveč lahko prekrškovnemu organu poda le pisno pobudo, naj na pristojno sodišče vloži tak predlog. Prekrškovni organ o pobudi osebe, ki ji je bila izrečena sankcija, odloči tako, da na njeni podlagi pri pristojnemu sodišču vloži predlog za odpravo ali spremembo odločbe, ali pa predloga ne vloži in o tem obvesti pobudnike.