VSL sklep II Cp 3482/2005

Pritožbama se ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi in zadeva vrne
sodišču prve stopnje v nov postopek.
Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da se meja

med parc. št. 512/15 vl. št. 356 k.o. V., last predlagateljice, in

parc. št. 598, vl. št. 854 k.o. V., parc. št. 599 in 600 obe vl. št.

475 k.o. V. ter parc. št. 593 vl. št. 1012 k.o. V., vse štiri last

prvega nasprotnega udeleženca (vrednost spornega prostora 150.000,00

SIT) določi kot v skici zamejničenja z naroka 19.5.2005 izvedenca

geodetske stroke M. M., izdelane 25.5.2005 in poteka v rdeči barvi od

točke A, kjer se dotika parc. št. 2315/1, cesta v splošni rabi

upravljalca Občine S., po severnem robu makadamske poti preko točk B,

C, D, E, F in se konča v točki G, kjer se dotika parc. št. 512/16,

last O. M., V. 22a, B., in O. A., B. 9b, B., da je skica zamejničenja

z izmeritvenimi podatki z naroka 19.5.2005 izvedenca M. M. (s

25.5.2005) sestavni del tega sklepa, da se meja označi v točkah A,

B, C, D, E, F z mejnimi znamenji (lesenimi količki) in se konča v

točki G, ki je plastični mejnik z železnim klinom ter da sta

predlagateljica in 1. nasprotni udeleženec dolžna povrniti stroške

postopka vsak do 1/2, v začasni višini pa vsak 96.263,15 SIT.

Zoper navedeni sklep sta se pritožila predlagateljica in prvi

nasprotni udeleženec. Predlagateljica v pritožbi pravi, da je sodišče

prve stopnje v pravnem pouku izpodbijanega sklepa napačno navedlo, da

je pritožba dopustna v roku 8 dni po prejemu. Nadalje pravi, da se z

mejo, ki jo je določilo sodišče prve stopnje ne strinja. Meni, da

sodišče prve stopnje ni postopalo po določbi 77. člena

Stvarnopravnega zakonika, saj je na dveh narokih sprejelo sklep, da

se meja določi po zadnji mirni posesti, nato pa je mejo

očitno določalo na podlagi močnejše pravice. Ker iz

izpodbijanega sklepa ni moč točno razbrati, na podlagi česa

je sodišče mejo določilo, gre za bistveno kršitev določb

postopka. Meni, da bi sodišče moralo upoštevati domnevo o

tem, da se močnejša pravica domneva po meji, ki je dokončno

urejena v katasterskem postopku, to pa je meja določena in

vrisana v kataster pred letom 1972. Sodišče je zato ravnalo

napačno, ko izvedencu M. ni naložilo, da v skico vnese tudi to

katastersko mejo, saj je ta meja bistvena za določitev meje v tem

postopku. Sodišče prve stopnje pri tem napačno tolmači dopis

izvedenca, ko zaključi, da vris katasterske meje v skico spornega

prostora ni možen. Nadalje pravi, da V.Ž. in njemu naklonjenim pričam

ne gre verjeti, saj je večkrat spreminjal svoje trditve o tem, kje

naj bi meja potekala, njegovim navedbam o zmoti glede katasterske

meje in uživalne meje pa tudi ne gre verjeti. Ker je bila šele na

predzadnjem naroku popravljena skica spornega sveta in se

dokazni postopek ni mogel voditi glede povečanega dela

spornega sveta, saj se dokazni postopek ni ponovil oziroma

dopolnil, je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe

postopka. Pravi, da sodišče prve stopnje napačno ocenjuje,

da je na skicah geodetske meritve iz leta 2001 narisana

domnevna katasterska meja, saj gre za dejansko katastersko

mejo. Iz tega razloga pa zaključki sodišča o uživanju spornega sveta

nimajo dokazne opore. Napačni so tudi zaključki o krajšem delu bivše

poti ob Železnikovi hiši do asfaltirane ceste, ti pa so tudi napačno

povezani z asfaltiranjem poti v letu 1994. V.Ž. je namreč v motenjski

pravdi povedala drugače, zato pa ni moglo priti do priposestvovanja.

Pravi, da sodišče prve stopnje ne pojasni, na kakšen način naj bi

Železnik pridobil lastninsko pravico oziroma kako dolgo bi moralo

biti uživanje v ta namen podano. Ne drži niti, da naj bi pot urejal

Ž., sploh pa ne pred letom 2001. Pravi tudi, da Ž. v drugi pravdi pri

istem sodišču vtožuje služnostno pot, sodišče prve stopnje pa zato

napačno zaključi, da naj bi uporaba poti pomenila takšno uživanje, ki

ima za posledico lahko le pridobitev lastninske pravice. Meni, da

sama vožnja po tujem svetu še zdaleč ne pripelje do tega, lahko pa

pride do pridobitve služnosti. Poudarja, da vožnja in morebitno

nasipavanje poti še ne pomeni pridobitev lastninske pravice. Po

takšni logiki sodišča bi morali tudi O. in drugi, ki vozijo po tej

poti, že zdavnaj postati lastniki te poti. Pravi, da pa sama s tem,

ko je občasno dopustila te vožnje, ni opustila svoje lastninske

pravice na sporni poti. Napačni so zaključki tudi glede orehov, saj

niti sam Ž. ne trdi, da bi te orehe užival oziroma na kakšni podlagi,

naj bi postali njegovi. Pravi, da sodišče tudi ne omeni njene navedbe

o tem, da ima Ž. po gradbenem dovoljenju dostop do svojega objekta iz

glavne ceste, ne pa po sporni poti, po drugi strani pa je napačen

zaključek, da lahko predlagateljica pride na svoj travnik tudi

direktno iz javne poti oziroma da to še ne pomeni, da po sporni poti

ni vozila. Tudi to, da ozek pas severno od mreže ne uživa

predlagateljica, še ne pomeni, da je izkazano uživanje tega dela za

Ž.. Na neresničnost trditev Ž. kaže tudi njegov poskus, da odkupi

sporni del zemljišča, za katerega sedaj trdi, da je njegov. Ker je

pravilna meja le katasterska meja, določena pred letom 1972,

pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep razveljavi in

zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje pred drugim

sodnikom.

Prvi nasprotni udeleženec v pritožbi navaja, da se ne strinja z mejo

določeno med točkami B, C, D, E, saj je meja v tem delu postavljena

preveč proti njegovim nepremičninam. Predlagateljica je po uvedbi

predmetnega postopka samovoljno in brez vsakršne osnove nasipavala

zemljo in jo nato zatravila tudi do 2 m v njegov svet. Pot se je zato

kasneje avtomatično pomaknila proti njegovi hiši, navedeno pa so

potrdile tudi priče v motenjski tožbi. Tudi iz avio posnetka iz leta

1985 izhaja, da je pot potekala povsem zravnano. Pravi, da pot

poteka tako kot jo je označil sodni izvedenec v svoji skici z dne

5.5.2005 med točkama 80 in 82, sodišče pa bi zato moralo določiti

mejo brez vmesnih točk B, C, D E. Pritožbenemu sodišču predlaga, da

pritožbi ugodi in v izpodbijanem delu sklep spremeni ter v celoti

ugodi njegovemu predlogu oziroma da sklep razveljavi v izpodbijanem

delu in v tem delu zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Pritožbi sta utemeljeni.

Predlagateljica v pritožbi utemeljeno navaja, da je sodišče prve

stopnje v pravnem pouku navedlo napačen pritožbeni rok. Ta ne znaša

le 8 dni od prejema sklepa, ampak znaša glede na določbo 3. odst. 31.

člena ZNP (Zakon o nepravdnem postopku, Uradni list SRS, št. 30/1986)

15 dni od prejema sklepa. Pritožba predlagateljice je zato kljub

temu, da je vložena en dan po izteku v pravem pouku napačno

navedenega 8-dnevnega pritožbenega roka, pravočasna, saj je vložena v

zakonsko določenem 15-dnevnem pritožbenem roku. Po ugotovitvah

pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje ob ugotovitvi, da

vrednost spornega ozemlja ne presega 150.000,00 SIT, v skladu z

določbo 1. odst. 77. člena SPZ (Stvarnopravni zakonik, Uradni list RS

št. 87/2002) pravilno odločilo, da se sporna meja določi na podlagi

močnejše pravice. Pravilno je tudi ugotovilo, da sporna meja v

katastrskem postopku še ni bila dokončno urejena in da zato ni podana

domneva iz 2. odst. 77. člena SPZ, po kateri se močnejša pravica

domneva po meji, ki je dokončno urejena v katastrskem

postopku. Neutemeljene so pritožbene navedbe o tem, da bi

moralo sodišče mejo urediti tako kot je bila ta v katastru

narisana pred letom 1972 in da je sodišče prve stopnje

bistveno kršilo določbe pravdnega postopka, ker izvedencu

geodetske ni naložilo, da to mejo nariše v skico

zamejničenja. Po določbi 1. odst. 11. člena ZENDMPE (Zakon o

evidentiranju nepremičnin, državne meje in prostorskih enot, Uradni

list RS, št. 52/2000) je dokončna meja tista meja parcele, ki je

urejena oziroma določena z dokončno upravno ali pravnomočno sodno

odločbo in ki ima s predpisano natančnostjo določene koordinate

zemljiškokatastrskih točk v državnem koordinatnem sistemu. Po 1.

odst. 100. člena tega zakona se štejejo za dokončne tudi meje, ki so

bile urejene v mejnem ugotovitvenem postopku po Zakonu o zemljiškem

katastru (Uradni list SRS, št. 16/74 in 42/86), če so določene s

koordinatami zemljiškokatastrskih točk, ki so določene s predpisano

natančnostjo, in če iz zapisnikov jasno izhaja, da so se lastniki

strinjali s potekom mej, kot so bile v postopku označene z

mejniki. Ker naj bi bila sporna meja v kataster narisana še

pred uveljavitvijo Zakona o zemljiškem katastru leta 1974,

se ta meja ne more šteti za dokončno, ampak je za ureditev

te meje - tudi glede na določbo 3. odst. 100 člena ZENDMPE -

potreben ponoven postopek ureditve meje po ZENDMPE.

Nenazadnje novega postopka ureditve meje po ZENDMPE - v

kolikor bi bila sporna meja, kot je narisana v katastru, že dokončna

- glede na določbo 34. člena ZENDMPE sploh ne bilo mogoče uvesti.

Sodišče prve stopnje je zato pravilno zaključilo, da sporna meja v

upravnem postopku ni dokončna, da zato domneva iz 2. odst. 77 člena

SPZ ne pride v poštev ter da zato tudi ni bilo potrebe po izrisu

katastrske meje v skici zamejničenja s strani izvedenca geodetske

stroke.

Utemeljene pa so pritožbene navedbe predlagateljice o tem, da je

sodišče prve stopnje napačno zaključilo, da ima že sama uporaba poti

oziroma spornega zemljišča za posledico pridobitev lastninske

pravice. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je sodišče

prve stopnje mejo uredilo na podlagi močnejše pravice, to je

lastninske pravice, ki pa se izraža ravno z uživanjem oziroma

posestjo nepremičnin (na 10. strani obrazložitve) oziroma da se je

meja določila po tem, kakor sta stranki, ki sta izključni lastnici

spornih parcel, zemljišče uživali (na koncu 15. strani obrazložitve).

Takšno stališče je po ugotovitvah pritožbenega sodišča

materialnopravno zmotno. Lastninska pravica na nepremičnini se lahko

na podlagi priposestvovanja pridobi tudi z uživanjem oziroma s

posestjo, vendar le ob pogojih, ki jih za to določa zakon. Po 2. in

4odst. 28. člena ZTLR (Zakon o temeljnih lastninskopravnih

razmerjih Uradni list SFRJ, št. 6/1980) je bila za pridobitev

lastninske pravice na nepremičnini s priposestvovanjem potrebna

kvalificirana posest, to je dobroverna, zakonita in določen čas

trajajoča posesti. Podobne pogoje za priposestvovanje določa v 2. in

3odst. 43. člena tudi sedaj veljavni SPZ. Sodišče prve stopnje pa v

izpodbijanem sklepu izpolnjenosti teh pogojev ni ugotavljalo, saj je

štelo, da je lastnik spornih delov parcel tisti udeleženec, ki te

dele uporablja, ne glede na to ali jih je po zakonskih kriterijih

priposestvoval. S tem je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo

materialno pravo, zaradi tega pa je ostalo dejansko stanje nepopolno

ugotovljeno. Pritožbeno sodišče je zato na podlagi določbe 3. točke

365člena ZPP (Zakon o pravdnem postopku, Uradno prečiščeno

besedilo, Uradni list RS št. 36/2004) v zvezi s 355. členom ZPP in

37členom ZNP pritožbama ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo in

zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek. Pritožbeno sodišče

ni sledilo predlogu predlagateljice, da se zadeva vrne v odločanje

sodišču prve stopnje po drugem sodniku, saj zato ni navedla nobenih

utemeljenih razlogov. Sodišče prve stopnje bo moralo v ponovnem

postopku ugotoviti, kateri od udeležencev ima na spornem zemljišču

močnejšo pravico. Močnejšo pravico ima tisti udeleženec, za katerega

bo izkazano, da je na spornem zemljišču pridobil lastninsko pravico

na podlagi katerega od pravnoveljavnih načinov pridobitve lastninske

pravice na nepremičnini (ne le na podlagi priposestvovanja).

Če lastninska pravica nobenega izmed udeležencev postopka ne

bo izkazana, lahko udeleženci svojo močnejšo pravico

dokazujejo tudi v obliki bonitarne lastnine po 98. členu SPZ

oziroma po 41. členu ZTLR. Šele če močnejša pravica enega

ali drugega udeleženca ne bo dokazana, bo lahko sodišče prve

stopnje mejo uredilo po zadnji mirni posesti (4. odst. 77.

člena SPZ), če pa tudi te ne bo mogoče ugotoviti, bo

potrebno sporni prostor razdeliti po pravični oceni (5. odst. 77.

člena SPZ).

Na podlagi določbe 1. odst. 165. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP

je pritožbeno sodišče odločitev o pritožbenih stroških pridržalo za

končno odločbo.