VSM Sodba I Cp 66/2025

I. Pritožba se zavrne in v izpodbijani točki I izreka potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Toženec sam krije svoje pritožbene stroške.

1Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka (v nadaljevanju: toženec) dolžna plačati tožeči stranki (v nadaljevanju: tožnici) znesek 2.833,67 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov glavnice, kot to podrobneje izhaja iz točke I izreka. V presežku glede vtoževanih zakonskih zamudnih obresti od prisojenih je tožbeni zahtevek zavrnilo (točka II izreka).

2Zoper obsodilni del sodbe (točko I izreka) se pravočasno pritožuje toženec iz pritožbenega razloga "zmotne uporabe materialnega prava." Pritožbenemu sodišču po predlaga, naj pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne. Meni, da je zmotno materialnopravno stališče sodišča prve stopnje, da bi upoštevajoč določila Uredbe o odvajanju in čiščenju komunalne odpadne vode (v nadaljevanju: Uredba) in Odloka o načinu opravljanja lokalne gospodarske javne službe odvajanja in čiščenja komunalne in padavinske odpadne vode v Mestni občini ... (v nadaljevanju: Odlok) moral toženec izvesti sanacijo kanalizacijske cevi pod javno cesto sam, ker ta cev pripada njegovemu objektu in da je, ker te sanacije ni izvedel sam, dolžan kriti vtoževane stroške. V tej zvezi se sklicuje na načelo spojenosti objekta z zemljiščem iz 8. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju: SPZ), zaradi česar bi upoštevajoč, da so kanalizacijske cevi trajno na nepremičnini, moral strošek sanacije kriti lastnik zemljišča, kjer je do okvare prišlo, ne pa on. Meni, da Uredba kot podzakonski akt ne more uvajati izjeme od citiranega 8. člena SPZ. Posledično je določba Uredbe, da je kanalizacijski priključek v lasti lastnika objekta, evidentno v nasprotju z zakonom in je upoštevaje exceptio illegalis v tem oziru neupoštevna, saj vprašanje lastninske pravice ne more biti urejeno z uredbo. Pritožba v nadaljevanju podaja definicijo pojma javne kanalizacije in v tej zvezi izpostavlja, da javno kanalizacijo zagotovi občina, kar pomeni, da je potrebno zagotoviti možnost priključitve na to kanalizacijo na način, da se omogoči priključitev interne kanalizacije (te, ki poteka po zemljišču individualnega uporabnika) na javno kanalizacijo (to, ki poteka po javnih površinah). Tožnica je v spis vložila skico, ki sicer v naravi prikazuje stanje tako, kot da je javna kanalizacija le rumena cev, ki poteka vzdolžno v smeri sever - jug pod javno cesto, kar pa ni pravilno, saj noben del cevi, ki poteka pod javno cesto, že po naravi stvari ne more predstavljati interne kanalizacije toženca. Toženec zatrjuje, da se njegova interna kanalizacija na javno kanalizacijo priključi že v točki pred javno cesto in ne šele na drugi strani ceste, kot je to napačno zaključilo sodišče prve stopnje. Nasprotno stališče bi bilo pravno nevzdržno, saj bi se od toženca zahtevalo in pričakovalo, da bi v primeru poškodbe infrastrukture, ki se nahaja pod javno površino, sam posegal v javno dobro, kar seveda ni dovoljeno. Prav zato ne gre spregledati dejstva, da je inšpektorica kot zavezanca k odpravi predmetne poškodbe opredelila tožnico kot izvajalca lokalne gospodarske javne službe in ne toženca. Priglaša pritožbene stroške.

3Tožnica v vloženem odgovoru na pritožbo izpostavljenim pritožbenim navedbam toženke nasprotuje kot neutemeljenim in kot pravilnim pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje. Kot prepozne pa prereka navedbe, v katerih toženec skuša z dodatno razlago k priloženi skici pojasnjevati, kaj predstavlja "interno kanalizacijo". Zavzema se za zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje. Stroškov ne priglaša.

4Pritožba ni utemeljena.

5Pritožbeno sodišče preizkusi sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa pazi po uradni dolžnosti na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in na pravilno uporabo materialnega prava (drugi odstavek 350. člena ZPP)

6Sodišče druge stopnje ugotavlja, da ni podana nobena izmed uradoma upoštevnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka,¹ da je sodišče prve stopnje dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa pravilno uporabilo materialno pravo, kot bo podrobneje obrazloženo v nadaljevanju.

7Čeprav toženec navaja, da se pritožuje iz pritožbenega "razloga zmotne uporabe materialnega prava," dejansko tudi izpodbija dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, ko v pritožbi podaja lastno (drugačno) dokazno oceno v spis predložene skice (priloga A3 spisa), iz katere izhajajo podatki o javni kanalizaciji in o nahajališču internega priključka toženca. Vendar je toženec s tovrstnimi dejanskimi navedbami prepozen in jih pritožbeno sodišče v skladu z določbo 337. člena ZPP² ne sme upoštevati, ker jih toženec v postopku na prvi stopnji ni uveljavljal (ni podajal nobenih konkretnih navedb o tem, kaj naj bi glede na konkretno skico še predstavljalo del njegovega internega priključka oz. o tem, da se njegova kanalizacija oziroma kanalizacijska cev zaključi v glavnem jašku, ki se nahaja neposredno ob predmetni cesti). Glede na pojasnjeno in glede na to, da drugih pritožbenih navedb, ki bi se nanašale na ugotovljeno dejansko stanje pred sodiščem prve stopnje, toženec v pritožbi ni podal, sodišče druge stopnje pritožbenega razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni preverjalo.

8Pregled zadeve pokaže, da v obravnavani pravdni zadevi tožnica kot izvajalka gospodarske javne službe od toženca zahteva plačilo za opravljene storitve intervencije, ker je pod javno cesto izvedla popravilo toženčeve interne kanalizacijske cevi, ki je priključena na javno kanalizacijsko omrežje. Toženec je tožbenemu zahtevku nasprotoval v bistvenem s trditvami, da so se zatrjevana dela tožnice izvajala na kanalizacijskem omrežju, ki se nahaja pod javno cesto, ne pa na njegovem dvorišču. K navedenemu je še dodal, da so se na mestu, kjer je bila počena kanalizacijska cev, izvajala določena gradbena dela s težko mehanizacijo in da je kanalizacijska cev (najverjetneje) počila v posledici teh del, kar pomeni, da toženec ni povzročil škode na internem kanalizacijskem omrežju, zaradi česar stroškov ni dolžan poravnati.

9Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja: (1) da je tožnica kot izvajalka gospodarske javne službe izvedla intervencijska in sanacijska dela na podlagi naročila toženca, (2) da je tožnica s strani inšpektorice dobila navodilo, da mora izvesti črpanje revizijskega jaška, (3) da je tožnica na podlagi ogleda ugotovila, da je bil poškodovan del internega kanalizacijskega voda, speljan na javno kanalizacijo iz naslova toženca in (4) da je leta 2023 tožnica predlagala tožencu, naj počeno cev popravi sam, slednji pa je to zavrnil z razlago, da je do poškodbe cevi prišlo pod javno cesto. Ob sklicevanju na določbe Uredbe in Odloka je sodišče prve stopnje štelo, da kanalizacijski priključek, na katerem je prišlo do poškodbe, pripada toženčevemu objektu, v katerem nastaja komunalna, padavinska ali industrijska odpadna voda. Dolžnost vzdrževanja interne kanalizacije, z vsemi objekti in napravami, pa je skladno z določili Odloka na uporabnikih. Posledično je sodišče prve stopnje presodilo, da za odločitev o zadevi ni relevantno dejstvo, da se interno kanalizacijsko omrežje nahaja v predelu, ki ni v lasti toženca oziroma da je prišlo do poškodbe kanalizacijskega omrežja na mestu pod javno cesto.

10Z navedenimi zaključki in presojo v celoti soglaša tudi pritožbeno sodišče, ki v izogib ponavljanju kot pravilne povzema prepričljive in izkustveno sprejemljive razloge izpodbijane sodbe, ki sprejeto odločitev utemeljujejo (predvsem v točkah 5 do vključno 14 obrazložitve). Glede na izrecne pritožbene ugovore pa dodaja oz. izpostavlja naslednje:

11Pritožba neutemeljeno problematizira definicijo internega kanalizacijskega priključka in pojma javne kanalizacije, saj je sodišče prve stopnje v točkah 6 in 7 obrazložitve izpodbijane sodbe navedeno definicijo pravilno povzelo po določbah Uredbe.

12Neutemeljeno je tudi pritožbeno sklicevanje na načelo povezanosti objekta in zemljišča, v skladu s katerim je lastnik zemljišča tudi lastnik vseh sestavin, ki so po namenu trajno spojene ali so trajno na nepremičnini (superficies solo cedit, 8. člena SPZ), saj v obravnavani zadevi ne gre za lastninskopravni spor, temveč za spor o tem, kdo je dolžan plačati stroške vzdrževanja internega kanalizacijskega priključka. Vprašanje lastništva ceste, pod katero je prišlo do poškodbe na toženčevi interni kanalizacijski cevi, je torej v obravnavani zadevi pravno nerelevantno, kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje. Tudi sicer pa je to pritožbeno naziranje zmotno, saj je sodna praksa že zavzela stališče, da za javna omrežja ne velja pravilo o povezanosti zemljišča in objekta iz 8. člena SPZ.³

13Pritožbeno sodišče v tej zvezi pojasnjuje, da je sodna praksa ob sklicevanju na 22. člen Uredbe že pritrdila pravilnosti presoje, da je kanalizacijski priključek na javno kanalizacijo v lasti lastnika oziroma uporabnika objekta, ki je zadolžen tudi za njegovo vzdrževanje in odpravljanje morebitnih poškodb.⁴ Prav tako se je že izrekla o tem, kaj je javna kanalizacija in kaj kanalizacijski priključek; in sicer je javna kanalizacija omrežje s pripadajočimi objekti in napravami, kanalizacijski priključek pa je cevovod s pripadajočo opremo, ki poteka od posameznega objekta do zadnjega jaška pred objektom, ki je priključen na javno kanalizacijsko omrežje in s tem v lasti ter upravljanju lastnika objekta. To pomeni, da je izvajalka gospodarske javne službe dolžna zagotavljati vzdrževanje javne kanalizacije, medtem ko je vzdrževanje posameznega internega kanalizacijskega voda obveznost, ki bremeni lastnika objekta, iz katerega je ta vod speljan do javne kanalizacije (v skladu s soglasjem izvajalca javne službe). Zato gre pri obveznosti popraviti porušen del internega kanalizacijskega voda, speljanega v javno kanalizacijo iz zgradbe, za obveznost lastnikov zgradbe, ne pa za obveznost izvajalke gospodarske javne službe.⁵ Nasprotna pritožbena izvajanja so neutemeljena.

14Nazadnje pa toženec tudi ne more biti uspešen s pritožbenim izvajanjem, da je inšpektorica kot zavezanca k odpravi predmetne poškodbe opredelila tožnico kot izvajalca lokalne gospodarske javne službe odvajanja in čiščenja komunalne in padavinske odpadne vode v Mestni občini ... in ne toženca. Kot je namreč jasno razvidno iz elektronske pošte vodje medobčinske inšpekcije tožnici (priloga A1 spisa), je bilo tožnici naloženo črpanje revizijskega jaška iz razloga, ker je prišlo do iztekanja odpadne vode na javno prometno površino (5. točka obrazložitve izpodbijane sdobe). Inšpektorica se torej z vprašanjem lastništva priključka oziroma dela cevi, na katerem je prišlo do poškodb, sploh ni ukvarjala, ampak je svojo odločitev sprejela zgolj zaradi okoliščine, da je prišlo do izteka na javno površino. Ta okoliščina tako v nobenem primeru ne more prejudicirati odgovora na vprašanje, kdo je v konkretnem primeru dolžan v končni fazi kriti stroške opravljene sanacije.

15Glede na obrazloženo je sodišče prve stopnje postavljenemu tožbenemu zahtevku materialnopravno pravilno ugodilo (pritožba odločitve ne graja po višini, uradni pritožbeni preizkus pravilne uporabe materialnega prava glede odločanja o višini tožbenega zahtevka pa tudi ni pokazal nepravilnosti).

16Pritožbeno sodišče je zato pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

17Ker toženec s pritožbo ni uspel, sam krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Tožnica pritožbenih stroškov ni priglasila, zato je odločitev o njih odpadla.

¹ Toženec se v pritožbi ne sklicuje na procesne kršitve, zato je sodišče druge stopnje opravilo zgolj preizkus uradoma upoštevnih procesnih kršitev, ki pa nepravilnosti ni pokazal.
² V skladu z navedeno določbo sme pritožnik v pritožbi navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze le, če izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti oziroma predložiti do prvega naroka za glavno obravnavo oziroma do konca glavne obravnave, če so izpolnjeni pogoji iz četrtega odstavka 286. člena ZPP.
³ Glej VSC sklep II Ip 72/2016 z dne 31. 3. 2016, kjer je sodišče primeroma zavzelo stališče, da telekomunikacijski vodi kot kabelska kanalizacija niso sestavine nepremičnine po načelu "superficies solo cedit" in da ohranjajo svojo samostojnost kot premične stvari.
⁴ VSL sodba II Cp 1188/2019 z dne 4. 12. 2019, VSL Sodba I Cpg 285/2018 z dne 18.06.2019.
⁵ UPRS sklep in sodba II U 347/2018-10 z dne 12. 6. 2020.