VSL Sodba II Cp 793/2021

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pritožnici sami krijeta svoje pritožbene stroške.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo tožbenemu zahtevku tožnikov in ugotovilo, da sta vsak do polovice solastnika dela parc. 9, po elaboratu sodnega izvedenca A. A. rezervirana parc. 90, ki je po zemljiškoknjižnih podatkih v solasti tožencev. Delno je (proti četrti in peti toženki) o tem odločilo na podlagi pripoznave. Odločilo je tudi o stroških postopka, in sicer upoštevaje načelo uspeha.

2Zoper sodbo se pritožujeta druga in tretja toženka, nominalno iz vseh razlogov, s predlogom za spremembo oz. razveljavitev. Opredeljujeta pritožbene stroške. Najprej očitata, da sodišče ni upoštevalo, da je bila solastnica spornega dela nepremičnine tudi pok. B. B., ki je še vedno vpisana do 1/5. Ker ni bila zajeta s tožbo, gre pa za nujno sosporništvo, je sodba nezakonita. Nadalje naj bi bilo nerazumljivo, da naj bi tožnik ter prve tri toženke pristopili k dedovanju pete toženke kot solastnice do 5/1000.

Jedro pritožbene graje je usmerjeno k očitku o nedopustnem posegu v lastninsko pravico pritožnic. Poudarjata, da se je tožnik ves čas zavedal, da je zgolj solastnik zemljišča, na katerem je gradil, gradil je v slabi veri, brez soglasja solastnikov, ena od njih, njegova sestra, je bila še mladoletna. Navajata, da je tožnik tožbo vložil po 34 letih od začetka gradnje in da se neutemeljeno sklicuje na ZTLR, saj ta ne velja več. Sodišču očitata, da ni presojalo ustavne skladnosti ureditve po 25. čl. ZTLR, saj je aktualna ureditev bistveno drugačna. Treba bi bilo opraviti tehtanje pravic prizadetih, česar sodišče ni storilo. Veljavna ureditev predvideva sočasno odločanje o denarni odmeni, in to velja že 17 let.

Končno pritožnici navajata, da je tožnik pozidal 64 in 107 m2, parcelacija pa predvideva odvzem še 1944 m2 in da stavba ne potrebuje nujno toliko funkcionalnega zemljišča. Na strani vhoda bi zadoščala služnostna pot. Sodišče je te njune navedbe zavrnilo, češ da so bile prepozne, kar pa ne drži, saj sta se temu upirali že na terenu ob izvedbi meritev. Sodnica pa ogleda ni opravila. Sodišče je sprejelo pojasnilo izvedenca, da je parcelo zarisal po meji zazidljivosti, kar pa ni relevanten kriterij. Pritožnici navajata, da sta bili neupravičeno prikrajšani.

Nasprotujeta tudi odločitvi o stroških postopka; ni jasno, kako je sodišče prišlo do tako visokega zneska.

3Po pritožbi je sodišče prve stopnje s popravnim sklepom sodbo popravilo tako, da je v izrek dodalo navedbo pomotoma izpuščene solastnine (1/5) pok. B. B., po kateri so k dedovanju pristopili tožnik ter prve tri toženke in izrek ustrezno preoblikovalo (pred tem se je pomotoma glasil, da so slednji pristopili k dedovanju po peti toženki).

4Tožnika na pritožbo nista odgovorila.

5Pritožba ni utemeljena.

6Noben od uveljavljanih pritožbenih razlogov ni podan; sodišče prve stopnje ni zagrešilo napak ne pri vodenju postopka ne pri uporabi materialnega prava, pravilno pa je ugotovilo tudi sporna pravno pomembna dejstva.

7Prva dva očitka, glede nejasnosti izreka in nujnega sosporništva glede deleža, ki je vknjižen na pok. B. B., je saniralo sodišče prve stopnje s popravnim sklepom, kot je navedeno v točki 5 zgoraj, in zoper katerega ni bilo pritožbe.

8Sicer pa je treba ključni očitek zavrniti. Upoštevaje in tehtaje vseh okoliščin konkretnega primera ni šlo za nedopusten poseg v lastninsko pravico pritožnic, čeprav sta bila tožnika kot graditelja oz. vlagatelja nedobroverna, ker sta vedela, da gradita delno tudi na tujem zemljišču.

9Sodna praksa je primere, kot je obravnavani (družinske gradnje brez izrecne pravnoposlovne podlage oz. na zemljiščih, na katerih graditelji, vsaj ne vsi, niso imeli stvarnih pravic) reševala na različne načine, kot že poudarjeno, upoštevajoč vse okoliščine posameznega primera.¹ Težko je najti ustrezno pravno pravilo (normo), ki bi lahko v celoti pravično uredilo različne situacije, ki jih udeleženci v taki skupnosti predhodno sami pravno ne uredijo in pride naknadno med njimi do spora.

10Prvostopenjsko sodišče je uporabilo pravilno pravno podlago, ki je v 25. čl. Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR), po kateri lahko v primeru slabovernosti graditelja lastnik zemljišča v roku treh let po končani gradnji zahteva, naj mu pripade lastninska pravica na objektu, rušitev objekta ali plačilo prometne vrednosti zemljišča. Glede na to, da lahko lastnik zemljišča po preteku tega roka zahteva le še prometno vrednost zemljišča, pripade lastninska pravica na zemljišču graditelju.² Po ugotovitvah sodišča prve stopnje, ki pritožbeno niso izpodbijane, toženki nobene izmed možnosti po 1. odst. 25. čl. ZTLR nista izkoristili, zato ni dvoma, da sta tožnika pridobila (so)lastninsko pravico na originaren način.

11Drži, da ZTLR ne velja več, vendar ga je za razmerja, nastala v času njegove veljavnosti, še vedno treba uporabiti (po 1. odst. 274. čl. Stvarnopravnega zakonika se je ZTLR prenehal uporabljati z dnem njegove uveljavitve, to je 1. 1. 2003). Sodišče je ugotovilo, da je bila gradnja zaključena najkasneje v letu 1996 (tč. 21 in 22 obrazložitve izpodbijane sodbe), čemur pritožba ne oporeka.

12Tudi ne drži, da bi bil 25. čl. ZTLR neustaven. Ustavno sodišče RS je že presojalo njegovo skladnost z Ustavo in v odločbi U-I-224/00 z dne 9. 5. 2002 izreklo, da ni v neskladju z njo, če se ga razlaga tako, kot je navedeno v tej odločbi. Navedeno pa je, da se glede na določbe Zakona o stavbnih zemljiščih 25. čl. ZTLR ne sme uporabljati kot podlaga za razlastitev v primeru javne infrastrukture in da javni interes ne sme preveč posegati v civilnopravna razmerja. Za (starejša) medsebojna civilnopravna razmerja pa se mora torej 25. čl. ZTLR še vedno uporabiti.

13Sodišče navedenega ni prezrlo, prav nasprotno, skrbno je ocenilo vse pravne in dejanske vidike tega primera in izhajalo iz tega, da sta tožnika gradila vedoč, da je prvi tožnik le solastnik nepremičnine (tč. 29 obrazložitve). Pritožbeni očitek, ki to poudarja, je zato brezpredmeten. Ključno v navedeni zadevi je dejstvo, da se solastnici, ki sta za gradnjo (sicer slabovernega graditelja) vedeli, tej nista uprli, in da tudi v triletnem roku po končani gradnji nista izkoristili nobene od možnosti, ki sta jih po zakonu imeli kot lastnici. Zahteve po izplačilu, čeprav jo ves čas omenjata, nista pravno izoblikovali in je zoper graditelja nista naperili. Svojo solastninsko pravico pa sta s svojo pasivnostjo izgubili v trenutku, ko sta jo pridobila graditelja, in to po samem zakonu, kot to navaja sodišče prve stopnje v tč. 32 obrazložitve izpodbijane sodbe.

14Tudi glede obsega nepremičnine, na kateri je bila z gradnjo na tujem pridobljena lastninska pravica, pritožbeno sodišče pritrjuje odločitvi sodišča prve stopnje. Sodišče je v postopek pritegnilo izvedenca geodetske stroke in mu naročilo, naj odmeri del nepremičnine, na katerem stojita zgrajena objekta. Potrebe, da sodišče tudi samo opravi ogled kraja, zato ni bilo, saj je to storil izvedenec, ki je strokovni pomočnik sodišča. Izvedenec je nalogo sodišča izvedel na način, kot je v skladu s pravili svoje stroke najbolje presodil, in sicer je nepremičnino odmeril, kot teče meja zazidljivosti po občinskih prostorskih planih. Res je v oziru velikostnega reda novo nastale parcele možnih več pristopov, na kar je opozoril tudi izvedenec sam, pri čemer pa formalno ni nobene obligatorne podlage za to, za kar se zavzema pritožba, da bi se določilo le minimalno zemljišče, praktično le stavbišče. Pritožnici sta bili (tako kot druge stranke postopka) pozvani, da lahko podata pripombe na izvedensko mnenje in sta to tudi storili. Vendar pa v njunem odzivu na mnenje oz. predlog izvedenca ni prav nikjer zaslediti tega, kar sedaj pravita v pritožbi, da je namreč za novo nastalo parcelo odmerjeno preveliko zemljišče. Njune navedbe so se nanašale na vprašanje zapuščine in tožnikovega izplačila ter na splošno nasprotovanje nastali novi parceli oz. pridobitvi lastninske pravice na njej. Izvedensko mnenje je bilo izdelano 12. 3. 2019, pritožnici pa sta se nanj odzvali 28. 3. 2019. Šele 3. 10. 2019, tik pred zaključkom glavne obravnave, sta na sodišče naslovili ugovor prevelike parcele, ki ga sedaj ponavljata v pritožbi. Elaborat je bil na podlagi izvedenskega mnenja tedaj že izdelan, zato je pravilna ocena sodišča prve stopnje, da bi upoštevanje novih, tako poznih navedb preveč zavleklo postopek in da pritožnici nista nič navedli, zakaj tega brez svoje krivde nista mogli ugovarjati že prej. Zato je sodišče ravnalo pravilno, ko teh navedb ni upoštevalo, za kar je imelo podlago v 5. odst. 286.a čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP).

15Odločitev o stroških postopka ni neobrazložena. Sodišče prve stopnje je v 35. tč. obrazložitve navedlo, katere stroške je priznalo tožnikoma kot potrebne, pri tem pa se je ustrezno sklicevalo na specificiran stroškovnik njunega pooblaščenega odvetnika (nahaja se v pravdnem spisu na l. št. 267), tako da je odmera v celoti preverljiva.

16Pritožbeni očitki se tako izkažejo za neutemeljene. Ker tudi v okviru preizkusa po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP) pritožbeno sodišče v izpodbijani sodbi ni našlo nobenih napak, jo je potrdilo, pritožbo pa zavrnilo (353. čl. ZPP).

17Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 1. odst. 165. čl. ZPP; pritožnici morata sami kriti stroške svoje neuspešne pritožbe (1. odst. 154. čl. ZPP).

¹ Prim. sodbo in sklep VS RS II Ips 118/2014 (VSL I Cp 1451/2013) in mnoge druge.
² Prim. načelno pravno mnenje občne seje VSS z dne 21. in 22. 12. 1987 in zadeve VS RS II Ips 436/95, II Ips 120/99 in II Ips 304/2005.