VSK sklep II Cp 958/2005

Pritožba se zavrne in se p o t r d i sklep sodišča prve stopnje.

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo upnikov predlog za izvršbo z rubežem in vnovčenjem dolžnikove dosmrtne pravice služnosti užitka na parcelah št. 316/11, 316/12, 316/13, 316/14 in 316/16 in 192/2, vseh vpisanih v vl. št. 1266 k.o. V. V obrazložitvi je pojasnilo, da so sicer pravice lahko predmet izvršbe, vendar samo tiste, ki jih je mogoče prenesti na drugo osebo. Ker po 3. odst. 230. čl. Stvarnopravnega zakonika ni mogoče prenašati užitka, ki daje pravice uporabljati in uživati tujo stvar, tudi ni mogoče predlagati izvršbo z rubežem in vnovčenjem dolžnikove dosmrtne pravice služnosti užitka, saj te dolžnikove pravice ni mogoče prodati in prenesti na drugo osebo.

Zoper ta sklep je vložil upnik pritožbo iz pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi opozarja na določbo 3. odst. 230. čl. SPZ, ki določa, da užitkar sam svoje pravice ne more prenesti in iz te določbe upnik sklepa, da pa je lahko ta pravica v izvršilnem postopku zarubljena s strani sodišča in vnovčena za poplačilo upnikove terjatve. Gre za pravico, ki dolžniku prinaša ekonomsko korist, zato je ta lahko predmet izvršbe, kar pomeni, da se ekonomske koristi lahko vnovčijo na trgu. Gotovo se bo našlo kupca, ki bo pripravljen to ekonomsko korist plačati in iz tega se bo poplačal upnik. Tudi v primeru, če se kupca ne bi našlo, se po določbah ZIZ lahko izvrševanje užitka prenese na upnika.

Pritožba ni utemeljena.

Upnik je v predlogu za nadaljevanje izvršbe z novim izvršilnim sredstvom predlagal rubež in vnovčenje dosmrtne pravice služnosti užitka s pravico do obdelovanja, pobiranja plodov, prodaje izdelkov na določenih nepremičninah. Tako oblikovani predlog za izvršbo pa tudi po mnenju pritožbenega sodišča ni bil utemeljen, saj je glede pravice užitka sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo določila Stvarnopravnega zakonika, po katerih je užitek osebna služnost. Osebna služnost pa je strogo vezana na osebo imetnika služnosti in ni prenosljiva. Če gre za pravico, ki ni prenosljiva, takšna pravica tudi ne more biti predmet izvršbe. Predmet izvršbe so lahko samo pravice, ki jih je mogoče prenesti na tretjega ali nanj prenesti njihovo izvrševanje. Iz določbe 3. odst. 230. čl. SPZ izhaja zgolj slednje, da se namreč lahko prenese izvrševanje užitka na tretjo osebo. S tem, ko se prenese izvrševanje užitka na tretjo osebo, pa se ne prenese sama stvarna pravica, ampak le obligacijska pravica uporabe tuje stvari. Samo v tem obsegu bi bil užitek lahko predmet izvršbe. Ker pa upnik svojega predloga za izvršbo ni oblikoval tako, je odločitev sodišča prve stopnje pravilna, pritožba pa neutemeljena in jo je zato pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo v izpodbijanem delu sklep sodišča prve stopnje (2. odst. 365. čl. ZPP v zvezi s čl. 15 ZIZ).