VSL Sodba I Cp 1037/2024

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi delna zamudna sodba sodišča prve stopnje.

II. Druga tožena stranka je dolžna v roku 15 dni tožnici povrniti njene stroške pritožbenega postopka v višini 186,66 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila.

1Sodišče prve stopnje je z delno zamudno sodbo ugotovilo obstoj stvarne služnosti hoje in vožnje z vsemi vozili po makadamski poti minimalne širine treh metrov za potrebe gospodujočih nepremičnin z ID znaki parcel 0000 65/2, 0000 749/5 in 0000 749/6, v lasti tožnice, ki poteka po služečih nepremičninah z ID znakom parcel 0000 64/5 in 0000 750/1, v lasti druge toženke. Zahtevek na izstavitev zemljiškoknjižne listine in zahtevek na prepoved poseganja v služnostno pravico je zavrnilo in odločilo, da sta glede zahtevka zoper drugo toženko stranki dolžni kriti vsaka svoje stroške postopka.

2Zoper delno zamudno sodbo vlaga pritožbo druga toženka, predvsem zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Opozarja, da za izdajo zamudne sodbe niso bile izpolnjene procesne predpostavke. Toženca sta enotna sospornika, ker ni mogoče ugoditi zahtevku za polovico služnostne poti brez prejudica glede druge polovice. Ob upoštevanju ugovornih navedb prvega tožnika je tožba nesklepčna tudi glede druge toženke. Ignoriranje navedb prvega toženca iz odgovora na tožbo je nepravično, saj jih sodišče pozna. Prvi toženec je kot bistveno navedel, da ima tožnica pot do njene hiše drugje in jo tudi redno uporablja, zato služnostne poti ne potrebuje. Druga toženka se ni zavedala posledic opustitve odgovora na tožbo in je zmotno mislila, da bo sodišče upoštevalo vsebino odgovora prvega toženca.

Odločitev sodišča o tem, da ima tožnica polovico služnostne poti, je v nasprotju z 219. in 222. členom Stvarnopravnega zakonika (SPZ), saj bi bila uporaba polovice poti nekoristna za gospodujoče zemljišče in ne bi predstavljala načina, ki najmanj obremenjuje služeče zemljišče. Izdaja sodbe ima učinek tudi do prvega tožnika, zato sta enotna sospornika.

Ker sodišče ni upoštevalo dejstev, ki jih je v odgovoru na tožbo navedel prvi toženec, in se ni opredelilo, čemu bi služila polovica poti, poleg tega je iz drugih postopkov seznanjeno z dejstvi o vznemirjanju lastninske pravice tožencev s strani tožnice, zamudne sodbe ne bi smelo izdati. Druga toženka predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in delno zamudno sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

3Na pritožbo je odgovorila tožnica in predlagala njeno zavrnitev.

4Pritožba ni utemeljena.

5Tožnica s tožbo v korist svojih nepremičnin parc. št. 0000 65/2, 0000 749/5 in 0000 749/6 uveljavlja ugotovitev obstoja stvarne služnosti na podlagi priposestvovanja po makadamski poti, ki poteka po nepremičninah parc. št. 0000 67/13, v lasti prvega toženca, in 0000 64/5 ter 0000 750/1, v lasti druge toženke. Ker druga toženka na pravilno vročeno tožbo ni odgovorila, je sodišče z izpodbijano delno zamudno sodbo ugodilo tožbenemu zahtevku v delu obstoja služnostne poti po njenih nepremičninah.

6V skladu z ustaljeno sodno prakso lastniki služečih nepremičnin niso nujni in enotni sosporniki¹. To bi bili le, če bi bila služeča zemljišča v njihovi solasti, za kar pa v obravnavanem primeru ne gre. Ker je sodišče z izpodbijano sodbo odločilo le o priposestvovanju stvarne služnosti na parcelah druge toženke, ni poseglo v pravice prvega toženca, ki bo svoje trditve iz odgovora na tožbo izkazoval v nadaljevanju postopka. Pri tem njegov pravni položaj zaradi ugotovljene služnosti po zemljišču druge toženke ne bo poslabšan.

7Neutemeljen je pritožbeni očitek, da bi sodišče moralo v korist druge toženke kot splošno znana dejstva upoštevati okoliščine, s katerimi je bilo seznanjeno iz drugih postopkov, med drugim tudi, da druga toženka vožnjam preko njenih nepremičnin nasprotuje. Sodišče je drugi toženki pravilno vročilo tožbo in jo opozorilo na posledice, če nanjo ne bo odgovorila. Tudi če je nepremišljeno štela, da njen položaj varuje že odgovor na tožbo prvega toženca ali seznanjenost sodišča z okoliščinami glede poti iz drugih postopkov, ne gre za opravičljivo zmoto, zato mora posledice opustitve odgovora na tožbo nositi sama.

8Ne drži niti nadaljnji pritožbeni očitek o nesklepčnosti tožbe. Tožnica je v njej navedla vse bistvene okoliščine glede priposestvovanja stvarne služnosti, s katerimi utemeljuje svoj zahtevek po materialnem pravu in ki niso v nasprotju z v tožbi navedenimi dejstvi. Sklepčnost tožbe se pri izdaji zamudne sodbe ugotavlja le s presojo tožbenih navedb, zato se druga toženka ne more sklicevati na neskladnost z dejstvi, navedenimi v odgovoru na tožbo, ki ga je podal prvi toženec. Ob tem pritožbeno sodišče še dodaja, da dejstvo, da ima tožnica drug dostop do svojih nepremičnin, na priposestvovanje stvarne služnosti ne vpliva.

9Glede na pojasnjeno pritožba ni utemeljena, pritožbeno sodišče pa tudi ni ugotovilo kršitev, na katere - skladno z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) - pazi po uradni dolžnosti. Zato je pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo delno zamudno sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

10Druga toženka, ki s pritožbo ni uspela, je dolžna tožnici povrniti 186,66 EUR stroškov za odgovor na pritožbo, in sicer v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila (prvi odstavek 154. v zvezi s 165. členom ZPP).

¹ Primerjaj odločbe VSL II Cp 2024/2021, II Ips 603/96 in VSK Cp 939/2008.