VSL Sodba I Cp 342/2025

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi tudi v 2., 3. in 4. točki tožbenega zahtevka po nasprotni tožbi (III. točka izreka izpodbijane sodbe).

II. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega, toženec pa tudi revizijskega postopka.

1Razmerje med pravdnima strankama izvira iz dveh kreditnih pogodb med banko (pravno prednico tožnice) in družbo, katere družbenica je bila toženčeva nekdanja žena A. A. Ta je bila tudi porokinja in je na nepremičnini, katere edina zemljiškoknjižna lastnica je tedaj bila, ustanovila maksimalno hipoteko. Hipoteka je bila vknjižena preden se je na podlagi sodbe (šlo je za skupno premoženje) vknjižil toženec. Banka je tožnici odstopila terjatvi iz kreditnih pogodb in nanjo prenesla tudi hipoteko. Tožnica je s hipotekarno tožbo od toženca zahtevala, da dopusti plačilo terjatve, toženec pa je z nasprotno tožbo uveljavljal ničnost pravnih poslov.

2V nadaljevanju se za pravdni stranki zaradi jasnosti uporablja poimenovanje iz osnovne (hipotekarne) tožbe.

3. Odločitev sodišča prve stopnje

4Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje:

I. odločilo da mora toženec kot hipotekarni dolžnik priznati, da je tožeča stranka upravičena zahtevati poplačilo terjatve 45.296,36 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in 12.963,25 EUR kapitaliziranih obresti ter stroškov sodnega postopka, vse do najvišjega zneska 79.500 EUR, iz solastniškega deleža 1/2 nepremičnine ID znak parcela 0000 32/2 ter dopustiti plačilo terjatve s prodajo solastniškega deleža;

II. zavrnilo, kar je tožeča stranka zahtevala več (upravičenost zahtevati poplačilo terjatve v višjem znesku),

III. zavrnilo tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi, da se ugotovi 1. ničnost sporazuma o zavarovanju terjatve, sklenjenega v notarskem zapisu pod opr. št. SV 000/13 z 31. 5. 2013, 2. ničnost cesijske pogodbe - pogodbe o potrditvi odstopa terjatev iz naslova kreditnih pogodb št.1 s 27. 9. 2012 in št. 2 z 31. 5. 2013 v delu, v katerem se nanaša na prenos maksimalne hipoteke, 3. ničnost zemljiškoknjižnega dovolila s katerim je bil izrecno in nepogojno dovoljen prenos maksimalne hipoteke na 1/2 deležu nepremičnine na tožečo stranko, 4. neveljavnost vknjižbe maksimalne hipoteke na tožečo stranko in njen izbris ter 5. neveljavnost vpisa maksimalne hipoteke upnice - pravne prednice tožeče stranke;

IV. Tožencu naložilo, da mora tožeči stranki plačati 4.893,95 EUR pravdnih stroškov.

Navedbe strank v pritožbenem postopku

5Toženec se zoper takšno sodbo pritožuje iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov in predlaga njeno razveljavitev. Izpodbija stališče sodišča prve stopnje o obstoju terjatve, torej, da je o njej pravnomočno odločeno s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani P 281/2015 z 8. 5. 2015. Učinek pravnomočnosti te sodbe sodišče prve stopnje neobrazloženo razširi na toženca, ki ni bil stranka tistega postopka, s posplošeno navedbo, da vpis hipoteke učinkuje le na pravico do poplačila terjatve, ugotovitev obstoja terjatve pa ni in ne more biti del učinka vpisa hipoteke, saj se ugotavlja v postopku zoper vsakega dolžnika. Sodišče je tako tožencu odvzelo pravico podati ugovore zoper sam obstoj terjatve oziroma sodišče njegovih ugovorov o obstoju terjatve neutemeljeno ni upoštevalo.

Izpostavlja, da sodišče prve stopnje ne pojasni, kdaj je toženec pridobil lastninsko pravico, pridobil jo je 14. 10. 2014, torej pred izdajo sodbe v zadevi P 281/2015. Hipotekarna tožba v tisti zadevi je bila zaznamovana z učinkom od 20. 5. 2015, v tej zadevi pa z učinkom od 4. 12. 2017. Solastninsko pravico je tako pridobil pred zaznambo hipotekarne tožbe. Glede vprašanja (ne)razširitve subjektivnih meja pravnomočnosti na singularnega naslednika v primeru stvarne pravice (hipoteke) na nepremičninah se sklicuje na odločbi Vrhovnega sodišča RS II Ips 1156/2008 in II Ips 326/2017 ter sodbo VSL I Cpg 178/2018.

Toženec je večkrat opozarjal, da je tožeča stranka dolžna pojasniti obstoj terjatve, pa tega ni storila. Glede na določbo 286. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) te pomanjkljivosti ne bo mogla več odpraviti, zaradi česar toženec predlaga spremembo sodbe in zavrnitev tožbenega zahtevka.

Pritožnik graja tudi zaključke sodišče prve stopnje o (ne)prenosljivosti maksimalne hipoteke in s tem v zvezi o tem, koliko terjatev do A. A. je imela pravna prednica tožeče stranke.

Nazadnje pa nasprotuje še ugotovitvam o delnem poplačilu terjatve. Ni bil stranka stečajnega postopka nad A. A., zato zanj sklep o končni razdelitvi, iz katerega izhaja, da je upnica prevzela 1/2 delež nepremičnine za prevzemno vrednost 33.000 EUR, ne učinkuje.

Ker je zastavni dolžnik, zanj veljajo določbe 200.a čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ), ki jasno določa, da se za poplačilo terjatve, če ta presega vrednost prevzete nepremičnine, terjatev upnika šteje za poplačano do višine njene ugotovljene vrednosti. Če bo tožnica s hipotekarno tožbo uspešna, bo morala terjatev uveljavljati v izvršilnem postopku, za katerega veljajo določbe ZIZ in ne Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP). Namen instituta prenosa premoženja, ki ga ni mogoče unovčiti, po 374. čl. ZFPPIPP ni v obogatitvi upnikov, pač pa v poplačilu terjatev s premoženjem, ki ga ni bilo mogoče unovčiti. Pritožnik se glede tega sklicuje na sklep VSL Cst 542/2019.

6Tožnica se v odgovoru na pritožbo sklicuje na sklep VSL II Ip 224/2022 in vztraja, da ji obstoja terjatve in višine poplačila terjatve v stečajnem postopku ni treba še enkrat dokazovati. Glede maksimalne hipoteke pa pritrjuje sodišču prve stopnje, da so bile nanjo prenesene vse zavarovane terjatve.

Predhodna odločitev tega pritožbenega sodišča in revizija VS RS

7Pritožbeno sodišče je v zadevi enkrat že odločilo, in sicer je s sodbo I Cp 836/2022 z dne 28. novembra 2023 pritožbi delno ugodilo (I.) in izpodbijano sodbo spremenilo v I. točki izreka tako, da se zavrne tožbeni zahtevek: "Toženec kot hipotekarni dolžnik je dolžan priznati, da je tožnica upravičena zahtevati poplačilo terjatve 45.296,36 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 11. 2021 in 12.963,25 EUR kapitaliziranih obresti ter stroškov sodnega postopka, vse do najvišjega zneska 79.500 EUR, iz solastniškega deleža 1/2 nepremičnine ID znak parcela 0000 32/2 ter dopustiti plačilo terjatve s prodajo solastniškega deleža, in sicer v vrstnem redu učinkovanja vknjižbe maksimalne hipoteke z ID omejitve 000"; v IV. točki izreka pa tako, da pravdni stranki krijeta vsaka svoje pravdne stroške. V preostalem delu je pritožbo zavrnilo in sodbo v nespremenjenem, a izpodbijanem delu potrdi (II.).

8Vrhovno sodišče Republike Slovenije je 7. februarja 2025 reviziji toženca ugodilo in s sklepom II Ips 43/2025 sodbo sodišča druge stopnje v delu, ki se nanaša na odločitev iz 2., 3. in 4. točke tožbenega zahtevka po nasprotni tožbi in glede stroškov pritožbenega postopka razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču druge stopnje v novo sojenje.

Ponovno odločanje pritožbenega sodišča

9Pritožbeni postopek se torej sedaj ponavlja (le) v delu glede vprašanja veljavnosti prenosa maksimalne hipoteke.

10Pritožba (v tem delu) ni utemeljena.

Materialnopravno izhodišče za presojo¹

11Maksimalna hipoteka (kot podvrsta hipoteke) je urejena v prvem odstavku 146. čl. Stvarnopravnega zakonika SPZ, ki jo določa kot hipoteko, s katero se določi najvišji znesek, do katerega za zavarovane terjatve jamči nepremičnina. Z maksimalno hipoteko se lahko zavaruje posamezna terjatev ali terjatve, ki izvirajo iz določenega pravnega razmerja, katerih višina v trenutku ustanovitve hipoteke ni določena (2. odst. 146. čl. SPZ). Maksimalna hipoteka je po svoji vsebini torej oblika knjižne zastavne pravice, ki omogoča zastavnemu upniku, da si zagotovi tudi zavarovanje terjatev, ki bodo šele nastale in ob ustanovitvi zavarovanja (po višini) še niso znane. Zavarovanje je omogočeno tako, da se v zemljiški knjigi vpiše najvišji znesek, do katerega hipoteka še nudi realno jamstvo.²

12SPZ v 4. odst. 146. čl. izrecno določa, da je v primeru odstopa terjatve, zavarovane z maksimalno hipoteko, prenos hipoteke izključen. Ker gre pri maksimalni hipoteki za t. i. "odprtost" zavarovanja, je bil zakonodajalčev namen te določbe izključitev konkurence upnikov v istem vrstnem redu, do katere bi lahko prišlo ob prenosu posamezne terjatve. To pomeni, da ko nastane posamezna terjatev iz poslovnega razmerja, zavarovanega z maksimalno hipoteko, ne nastane posamezna navadna hipoteka (znotraj maksimalne hipoteke). Vrhovno sodišče je v svojem sklepu v tč. 13 zavrnilo drugačno stališče novejše teorija.³ Če bi ob nastanku vsake nove terjatve samodejno nastala tudi nova navadna hipoteka, bi to lahko privedlo do konkurence med prvotnim in novim upnikom. Prav to je zakonodajalec želel preprečiti s 4. odst. 146. čl. SPZ. Pri maksimalni hipoteki torej ni akcesornosti med posamezno terjatvijo in hipoteko, temveč obstaja akcesornost med poslovnim razmerjem in maksimalno hipoteko.⁴ Če preneha posamezna terjatev znotraj maksimalne hipoteke, ne preneha tudi maksimalna hipoteka. Če se cedira terjatev, ki je zavarovana z maksimalno hipoteko, pa se hipoteka ne prenese na novega upnika niti delno.

13To je bistveno sporočilo 4. odst. 146. čl. SPZ.17 Gre za izjemo (lex specialis) od splošnega pravila 148. čl. SPZ, v skladu s katerim (navadna) hipoteka - če ni dogovorjeno drugače - sledi terjatvi.

14Nadaljnje vprašanje je, ali je maksimalno hipoteko mogoče cedirati s posebno pogodbo. Tega 4. odst. 146. čl. SPZ izrecno ne prepoveduje, vendar omejitve narekujejo notranje značilnosti maksimalne hipoteke. Maksimalna hipoteka se ne sme cepiti, saj bi cepitev zaobšla zgoraj opisani namen pravila iz 4. odst. 146. čl. SPZ. Drugi učinek, ki se mu moramo nujno izogniti, je, da bi prenesena maksimalna hipoteka služila zavarovanju novo nastalih terjatev v razmerju med hipotekarnim dolžnikom in novim hipotekarnim upnikom. Na takšno zavarovanje namreč hipotekarni dolžnik ni nikoli pristal.

15Maksimalna hipoteka se torej lahko prenese le, če novi upnik z dolžnikovim soglasjem prevzame celotno pravno razmerje, ki je podlaga za nastanek terjatve.

16Poseben položaj nastopi, če se upniško-dolžniško razmerje skrči na eno samo (ali nekaj) terjatev in se temeljno razmerje med zastavnim upnikom in glavnim dolžnikom konča ter je vsem udeležencem jasno, da nove terjatve iz tega razmerja več ne bodo nastale - v tem primeru se maksimalna hipoteka zameji na preostalo terjatev. V vseh drugih primerih je prenos maksimalne hipoteke izključen.

17Vrhovno sodišče je pritožbenemu sodišču naložilo, da ugotoviti, koliko maksimalnih hipotek je bilo ustanovljenih na predmetni nepremičnini (parcela 0000 32/2), za katero razmerje je bila posamezna od njih ustanovljena ter iz katerega razmerja izvira posamezna terjatev, nato pa preveriti s pritožbo izpodbijani zaključek sodišča prve stopnje, da so bile v zvezi s sporno hipoteko prenesene vse terjatve, ki so bile zavarovane z njo.⁵ V prvem pritožbenem postopku pritožbeno sodišče tega namreč tega ni ugotavljalo, ker je zavzelo materialnopravno zmotno stališče, da ni izključeno splošno pravilo, po katerem s prenosom terjatve na novega upnika lahko preide posamična hipoteka, ki je nastala (znotraj in poleg maksimalne hipoteke) v zavarovanje te terjatve.

Ugotovitve in zaključek

18Nesporno dejansko stanje (glede maksimalne hipoteke):

- pravna prednica tožnice Banke B., d. d. je z družbo C., d. o. o., kot kreditojemalko in A. A. kot solidarno porokinjo 27. 9. 2012 sklenila kreditno pogodbo 001, na podlagi katere je pravna prednica tožnice kot kreditodajalka kreditojemalki dala revolving kredit v višini 60.000 EUR, na podlagi katerega je kreditojemalka v okviru navedenega zneska opravila poljubno število delnih oziroma vnovičnih črpanj kredita, kreditojemalka in solidarna porokinja pa sta se zavezali navedeni kredit, skupaj z vsemi stroški in obresti vrniti najkasneje do 1. 10. 2013;

- dne 31. 5. 2013 so iste stranke v isti funkciji sklenile še kreditno pogodbo 002 za kredit za reprogram 30.000 EUR za delno poplačilo zgoraj navedenega kredita, s programom vračanja mesečnih obrokov od 1. 7. 2013 do 1. 6. 2016.

− pravna prednica tožnice, kreditojemalka in solidarna porokinja so 29. 5. 2013 sklenile dodatek št. 1 k prvi kreditni pogodbi, s katerim so znesek revolving kredita znižale na 45.000 EUR in podaljšale rok vračila do 1. 7. 2014. S tem dodatkom so se tudi dogovorile, da je tožničina terjatev po kreditni pogodbi in dodatku zavarovana z maksimalno hipoteko v znesku 112.500 EUR. Maksimalna hipoteka je bila v korist pravne prednice tožnice ustanovljena na podlagi notarskega zapisa SV 000/13 z dne 31. 5. 2013 na nepremičnini, parcela 0000 32/2, in je v zemljiško knjigo vpisana z ID pravice 000. Navedena hipoteka je v zemljiško knjigo vpisana z učinkom od 31. 5. 2013 dalje;

- iz pogodbe o potrditvi odstopa, ki sta jo sklenili pravna prednica tožnice in tožnica, izhaja, da je pravna prednica tožnice prenesla na tožnico terjatvi iz naslova kreditne pogodbe št. 001 z dne 27. 9. 2012 in kreditne pogodbe št. 002 z dne 31. 5. 2013.

19Sodišče prve stopnje je glede prenosa maksimalne hipoteke ugotovilo, da iz točke 2 pogodbe o potrditvi odstopa izhaja, da je pravna prednica tožnice izrecno izjavila, da so bile vse terjatve, ki so zavarovane z maksimalno hipoteko, prenesene na tožnico in nobena druga terjatev ni zavarovana s to hipoteko. Ker toženec ni izkazal, da je situacija drugačna, kot izhaja iz pogodbe o potrditvi odstopa, in tega tudi v pritožbi ne trdi, to pomeni, da sta bili z maksimalno hipoteko zavarovani samo terjatvi po kreditnih pogodbah 001 z dne 27. 9. 2012 in 002 z dne 31. 5. 2013.⁶ Ker sta bili s pravne prednice tožnice na tožnico preneseni obe terjatvi, ki sta bili zavarovani z maksimalno hipoteko, in med njima ni drugih terjatev, ki bi bile zavarovane s to maksimalno hipoteko, je glede na zgoraj prikazano materialnopravno izhodišče prenos maksimalne hipoteke izjemoma veljaven. Obravnavani primer je namreč ravno tak, kot je opisano v tč. 16. zgoraj. Pogodba o potrditvi prenosa terjatev torej ni nična. Zato tudi ni nično zemljiškoknjižno dovolilo Banke B., d. d., overjeno 22. 3. 2018, s katerim je ta izrecno in brezpogojno dovolila prenos maksimalne hipoteke v korist tožnice na nepremični ID znak: parcela 0000 32/2 pod ID pravice 000.

20Pritožbeni očitki se tako v še spornem obsegu izkažejo za neutemeljene. Ker tudi v okviru preizkusa po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP) pritožbeno sodišče v izpodbijani sodbi ni našlo relevantnih napak, jo je v preostalem delu - 2., 3. in 4. točki tožbenega zahtevka po nasprotni tožbi (III. točka izreka izpodbijane sodbe) potrdilo, pritožbo pa zavrnilo (353. čl. ZPP).

Stroški pritožbenega in revizijskega postopka

21Ponovno je bilo treba odločiti tudi o stroških pritožbenega postopka, pa tudi toženčevi revizijski stroški so bili pridržani za končno odločitev. Ta je enaka kot je bila s sodbo I Cp 836/2022, le da iz drugih razlogov. Po spremembi sodbe sodišča prve stopnje sta obe pravdni stranki uspeli v svoji obrambni vlogi in nista uspeli s tožbenimi zahtevki. Njun uspeh je torej delen, kar v skladu z 2. odst. 154. čl. ZPP omogoča odločitev, da krijeta vsaka svoje stroške postopka. Ker je za odločitev o pravdnih stroških odločilen končni uspeh v pravdi, ne pa uspešnost posameznih procesnih dejanj, velja takšna odločitev tudi za stroške pritožbenega in revizijskega postopka.

¹ Pritožbeno sodišče ga povzema po sklepu VS RS II Ips 43/2025 v tej zadevi (tč. 12. do 17.)
² VS RS III Ips 39/2017 z dne 13. 3. 2018.
³ Plavšak N.: Prenos hipoteke ali maksimalne hipoteke ob prenosu (cesiji) terjatve. Dnevi insolvenčnega prava. Ljubljana: Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani, Planet GV (2016).
⁴ Keresteš, T.: Stvarnopravni zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 663. Glej tudi Vrenčur R., zgoraj navedeno delo.
⁵ V drugem odstavku 5. strani pritožbe pritožnik v resnici ne osporava številu maksimalnih hipotek, pač pa problematizira višino terjatve, ki je z njo zavarovana. Iz naslednjega odstavka pritožbe tudi jasno izhaja, da pritožnik osporava zaključek sodišča o tem, da sta bila z maksimalno hipoteko zavarovana "samo dva kredita" iz razloga, da je bil kasneje sklenjen še dodatek; a ta se je nanašal na isto kreditno razmerje. Več glej razloge v 18. in 19. tč. te obrazložitve spodaj.
⁶ Že sodišče prve stopnje je v tč. 21 obrazložitve svoje sodbe korektno poudarilo eno od temeljnih načel našega pravdnega postopka, da mora vsaka stranka navesti dejstva, na katera opira svoj zahtevek, in predlagati dokaze, s katerimi ta dejstva dokazuje (7. in 212. čl. ZPP).