VSL Sodba in sklep I Cp 1197/2023

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v odločitvi o zahtevku za ugotovitev ničnosti (I./1. točka izreka) tako spremeni, da se ugotovi ničnost notarskega zapisa opr. št. SV 418/2007 z dne 7. 3. 2007 sporazuma o zavarovanju denarne terjatve po 142. členu Stvarnopravnega zakonika in kreditne pogodbe št. 000 z dne 1. 3. 2007, potrjene v citiranem notarskem zapisu, kot tudi kreditne pogodbe št. 000 z dne 1. 3. 2007 v navadni obliki, ki sta jo sklenili tožena stranka s tedanjo skrajšano firmo Banka X, d. d., in tožnica A. A.

II. V odločitvi o zavrnitvi zahtevka za plačilo 36.348,45 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 7. 2019 dalje do plačila (I./2. točka izreka), ter v odločitvi o stroških postopka (II. točka izreka) se izpodbijana sodba razveljavi in zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

III. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice na ugotovitev ničnosti notarskega sporazuma o zavarovanju denarne terjatve po 142. členu Stvarnopravnega zakonika (SPZ) in kreditne pogodbe za posojilo v švicarskih frankih (CHF) ter zahtevek na plačilo zneska 36.348,45 EUR in odločilo, da tožnica krije vse pravdne stroške toženke.

2Zoper sodbo vlaga pritožbo tožnica iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in zaradi kršitve ustavnih pravic do lastnine, enakosti pred zakonom, enakega varstva pravic ter kršitve 1. člena Protokola št. 1 k EKČP glede pravice do mirnega uživanja lastnega premoženja. Opozarja, da sodišče ni upoštevalo razvoja sodne prakse Sodišča Evropske unije (SEU) in Ustavnega sodišča, niti napotkov višjega sodišča v predhodnih odločitvah, temveč je odločalo arbitrarno in samovoljno ter ji onemogočilo uveljavljanje osnovnih procesnih pravic. Zato bo predlagala službeni nadzor nad delom razpravljajoče sodnice.

Pri ugotavljanju dejanskega stanja so razlogi sodišča protislovni, saj je ugotovilo velik vpliv tečajnih razlik na višino tožničinih mesečnih anuitet, ki so preračunano v evre porasle tudi za 34 %, nato pa je zaključilo, da je neresnično in nedokazano zatrjevanje o izjemnem porastu mesečnih obrokov. Pri tem je izven trditvene podlage strank izhajalo iz povečanja povprečne mesečne plače v RS, kar ne more biti argument za presojo ničnosti pogodbe. Kriterij razlikovanja potrošnikov glede na njihove prihodke po sodni praksi SEU ni bistvenega pomena z vidika presoje znatnega neravnotežja v medsebojnih pravicah in obveznostih strank. Odločilna je primerjava spornega pogodbenega pogoja z nacionalnimi predpisi in ugotovitev, ali je potrošnik s pogodbenim pogojem postavljen v manj ugoden položaj v času sklepanja kreditne pogodbe. Za odločanje v zadevi je zlasti bistveno, da je tožnica na račun kredita odplačala skupno 96.806,97 EUR, prejela pa je 60.458,52 EUR, pri čemer je višina neodplačanega kredita navkljub rednemu odplačevanju v aprilu 2015 znašala 47.255 EUR, do takrat pa je plačala 49.060 EUR. Pomembno je tudi, da toženka kot banka svoja valutna tveganja tekoče izravnava, kot ji nalagajo bančni predpisi, ter jo ne zadenejo posledice tečajnih sprememb v obdobju dolgoročnega kreditnega razmerja.

Nepošteni pogodbeni pogoj potrošnika ne zavezuje, zato toženki v primeru ničnosti ne more pripadati plačilo v obliki pogodbenih obresti, kar bi sodišče moralo presojati na podlagi drugega odstavka 87. člena Obligacijskega zakonika (OZ). Po sklepnih predlogih generalnega pravobranilca v zadevi C-520/21, ki se obravnava pred SEU, banka proti potrošniku ne more uveljavljati zahtevkov, ki presegajo vračilo prenesenega kreditnega kapitala in plačilo zamudnih obresti po zakonski obrestni meri od dneva vložitve zahtevka za vračilo, ker je ničnost posledica dejstva, da je banka v pogodbo vključila nepošten pogodbeni pogoj.

Sodišče ni upoštevalo prakse SEU v zadevah C-609/19¹, C-51/17² in C-405/21³. Kreditna pogodba bi lahko imela elemente aleatornosti le v primeru, če bi bila banka izpostavljena valutnemu tveganju enako kot potrošnik. Pri presoji znatnega neravnotežja ni mogoče presojati le obveznosti, ki izhajajo iz vsebine posamezne pogodbe, temveč je treba upoštevati vse okoliščine v času sklepanja pogodbe, med njimi predvsem tiste, ki bi jih prodajalec ali ponudnik lahko poznal v trenutku sklepanja pogodbe in bi lahko vplivale na njeno poznejše izpolnjevanje. Če banka po nacionalnih predpisih ne sme prevzemati valutnega tveganja in to dejstvo obstaja v času sklepanja pogodbe, gre nedvomno za okoliščino, ki vpliva na neobstoj valutnega tveganja banke in na neenakopraven položaj med strankama. Pogodbene določbe, s katerimi se glavnica veže na CHF, že s samim sklepanjem povzročajo neravnotežje v breme potrošnikov. Pomembno je, da banka posledice razume, potrošnik pa jih ne razume in se tega ne zaveda.

Pravna ureditev varstva potrošnikov izhaja iz standarda povprečnega potrošnika, pri čemer so vsi potrošniki varovani enako, neodvisno od njihovih medsebojnih individualnih razlik, zato tožničina izobrazba ne more vplivati na obseg izpolnitve pojasnilne dolžnosti. Sodišče je relativiziralo izpovedi prič tožnice, dokumente⁴ pa interpretiralo na način, da je prezrlo bistveno vsebino in nosilni kontekst. Zaslišane priče so kot kreditojemalci, ki so v isti poslovalnici najemali enake kredite kot tožnica, potrdile načine predstavitve teh kreditov kot ugodnejših od kreditov v domači valuti ter pojasnile, da niso dobile informacij glede valutnega tveganja, ki ne bi bile zgolj splošne in popolnoma nespecifične. Sodišče je zaobšlo ključni element presoje, ki ga izpostavlja praksa SEU, da mora prodajalec ali ponudnik storitev navesti mogoča nihanja menjalnih tečajev in dolgoročna tveganja, neločljivo povezana s sklenitvijo pogodbe, vključno z dejanskim tveganjem, ki mu je potrošnik izpostavljen v celotnem pogodbenem obdobju, in sicer v primeru velikega znižanja vrednosti valute, v kateri prejema dohodke, glede na obračunsko valuto. Zgolj seznanjenost s kratkotrajnimi spremembami valutnega razmerja zato ne odraža zadostnih in natančnih podatkov za oceno valutnega tveganja v dolgoročnem kreditnem razmerju, saj potrošnik ne more razumeti potencialno resnih posledic, ki lahko izhajajo iz sklenitve kredita v tuji valuti, za njegov finančni položaj. Pomembno je stališče SEU, da mora prodajalec ali ponudnik storitev potrošnika obvestiti o ekonomskih okoliščinah, ki bi lahko vplivale na nihanja menjalnih tečajev, kar logično implicira stališče, da banka te okoliščine pozna glede na njeno znanje in izkušnje. Zato sodišče prve stopnje na podlagi dejstva, da toženka nenadnih sprememb v valutnih tečajih ni mogla zanesljivo napovedati, ni imelo pravne in dejanske podlage za zaključek, da je bila pojasnilna dolžnost izpolnjena in slaba vera ni bila podana. V tem delu je sodba v nasprotju z odločbo Ustavnega sodišča Up-14/21-30 s 13. 1. 2022. Napačno je tudi nadaljnje stališče sodišča, da se stranka ne more sklicevati na pomanjkljivo izpolnjeno pojasnilno dolžnost, če je bila z vsem potrebnim seznanjena iz drugega vira, saj iz sodbe ni razvidno, kakšne podatke naj bi tožnica prejela od prijatelja, ki ji je kredit priporočil. S tem ko je sodišče ocenilo, da komercialist toženke tožnici ni predstavil vsega, kar je treba, je ugotovilo, da pojasnilna dolžnost ni bila ustrezno opravljena, saj se tožnica ni mogla zavedati dejanskih posledic velike depreciacije domače valute. Gola hipoteza, da naj bi tožničin prijatelj tožnici povedal vsaj to, kar bi ji sicer povedali komercialisti v poslovalnici, je zgolj konstrukt in špekulacija sodišča, ki temelji na vnaprejšnji dokazni oceni.

Z vidika nemoralnosti toženke je bistvena vsebina Poročila o finančni stabilnosti Banke Slovenije iz junija 2005, v katerem je opozorjeno na veliko izpostavljenost valutnemu tveganju za komitente, majhno občutljivost bank za spremembo deviznega tečaja in relativno nizko raven tečaja CHF ter pričakovano apreciacijo. Pomembni sta tudi opozorili Banke Slovenije iz leta 2006 in 2007 glede celovitosti informacijske dolžnosti bank ter primarne ponudbe kredita v EUR, na podlagi katerega naj se računa kreditna sposobnost. Ti dokazi kažejo, da so bila vodstva bank pravočasno informirana o visoki volatilnosti CHF in njenih trendih naraščanja ter posledično visokih in nesorazmernih tveganjih za komitente. Drugačna dokazna ocena sodišča predstavlja primer arbitrarnega in samovoljnega sojenja in je v nasprotju s sodno prakso SEU ter Ustavnega sodišča.

Primerjava tveganj na strani tožnice in toženke kaže na neprimerljivo obremenitev: na eni strani neomejeno valutno in kreditno tveganje tožnice z edinim dohodkom v obliki mesečne plače v domači valuti, ki ni zavarovano, na drugi strani pa hipotekarno zavarovano kreditno tveganje toženke kot banke brez valutnega tveganja, ki je bilo preneseno na tožnico. Takšen pogodbeni pogoj preprečuje, da bi toženka utrpela prikrajšanje iz pogodbenega razmerja na račun valutnega tveganja, zato je podano znatno neravnotežje med pravicami in obveznostmi pogodbenih strank v času sklenitve pogodbe.

3Na pritožbo je odgovorila toženka in predlagala njeno zavrnitev.

4Pritožba je utemeljena.

5Sodišče prve stopnje je ob tretjem sojenju ponovno zavrnilo tožbeni zahtevek na ničnost kreditne pogodbe, sklenjene v CHF. Ocenilo je, da tožnica ni izkazala izjemnega porasta mesečnih obrokov, temveč so se ti, preračunano v EUR, v večjem delu obdobja odplačevanja povečali le srednje, za 15 % do 20 %, ob tem, da se je v enakem obdobju za 20 % povečala tudi tožničina plača. Zato zanjo znatne ekonomske posledice pogodbe niso nastopile. Ker je tožnica v začetnem obdobju odplačevala tudi obresti, ni mogoče trditi, da bi bili pogodbeni pogoji nepošteni do potrošnika ali da bi v njegovo škodo povzročili znatno neravnovesje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank v smislu 23. člena ZVPot.

6Glede pojasnilne dolžnosti je sodišče ugotovilo, da je morala tožnica zaradi jasnega zapisa pogodbenih določil razumeti in vedeti, da bo morala za odplačilo kredita vsak mesec zagotoviti ustrezen znesek za plačilo mesečne anuitete v CHF v evrski protivrednosti. Upoštevalo je, da tožnica ni povprečna potrošnica, saj je doktorirala v tujini ter dela kot predavateljica in raziskovalka na Fakulteti za družbene vede, kjer predava politično zgodovinske predmete. Ker je pred sklenitvijo pogodbe že imela kredit v domači valuti, ki je bil z obravnavanim posojilom tudi dokončno poplačan, je zaključilo, da od banke ne bi bilo razumno pričakovati, da bi tožnici predstavljala različne vrste kreditov, tudi evrskega, ki ga je že imela. Kot bistveno je sodišče nadalje upoštevalo, da je tožnica o kreditu v CHF že pridobila informacije od dolgoletnega prijatelja, ki ga je kot bančnik svetoval za najugodnejšega. Preko njega je stopila v stik z direktorjem pravne prednice toženke, ta pa je nato podal navodila referentu, da pripravi ponudbo kredita v CHF. Obsega konkretne pojasnilne dolžnosti sodišče ni moglo zanesljivo ugotoviti, temveč je na obseg pojasnil sklepalo na podlagi navodila banke komercialistom iz leta 2004, po katerem je priporočljivo komitentu predstaviti nekaj statističnih podatkov o gibanju obrestne mere in tečaja v zadnjih petih letih. Ob tem je dopustilo možnost, da tožnici glede na predhodni dogovor z direktorjem ni bilo predstavljeno niti to. Kljub temu je ocenilo, da ji je bilo omogočeno ovrednotenje prevzetega tveganja in da se je z vsem potrebnim kljub morebitno pomanjkljivo izpolnjeni pojasnilni dolžnosti seznanila v pogovoru s prijateljem bančnikom. Ker banka ni mogla predvideti gibanja tečaja v prihodnosti, o tem tudi ni mogla seznaniti tožnice, skozi prizmo tedanjega trenutka pa bi bile zahteve po prikazu gibanja tečaja za daljše preteklo obdobje (15 let) pretirano formalistične. Sodišče je nadalje zaključilo, da pogodba ne glede na pomanjkljivo opravljeno pojasnilno dolžnost ne more biti neveljavna, saj se vrednost mesečnih obrokov ni tako močno spremenila, da bi to bistveno vplivalo na njeno življenje.

7V okviru nepoštenosti pogodbenega pogoja je sodišče analiziralo dokumente Banke Slovenije ter ocenilo, da na njihovi podlagi toženki ni mogoče očitati, da bi lahko pričakovala veliko spremembo valutnega razmerja CHF/EUR v prihodnje, kar bi bila dolžna razkriti potrošniku. Zato slabe vere toženke ob sklepanju kreditne pogodbe ni ugotovilo. Prav tako tudi ni ugotovilo znatnega neravnotežja v obveznostih strank kreditne pogodbe, saj sta obe sprejeli obrestno in valutno tveganje. Ocenilo je, da na valutno tveganje toženke ne vpliva dejstvo, da se je pred njim zaščitila z izravnavo svoje bilance po določilu 85. člena takrat veljavnega Zakona o bančništvu (ZBan). Gre za aleatorno pogodbo, ki jo pravni red dovoljuje.

8Sodišče prve stopnje je svojo odločitev sprejelo na podlagi sodne prakse, ki se je oblikovala pred odločitvami Ustavnega sodišča o ustavnopravnih vidikih, povezanih z ničnostjo pogodb⁵. Ker so odločbe ustavnega sodišča obvezne, zavezujejo pa tudi razlogi, je po izdaji izpodbijane sodbe prišlo do bistveno spremenjene sodne prakse Vrhovnega sodišča RS⁶, nanjo pa je vplivala tudi nadgradnja stališč SEU⁷ glede razlage Direktive Sveta 93/13/EGS s 5. 4. 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah (v nadaljevanju Direktiva). Ob upoštevanju stališč SEU in ustavnega sodišča ter novejše sodne prakse vrhovnega sodišča so materialnopravni zaključki v izpodbijani sodbi v več vidikih zmotni.

9Po 23. členu ZVPot so nepošteni pogodbeni pogoji nični, nepošteni pa so v skladu s 24. členom ZVPot pogoji, (1) če v škodo potrošnika povzročijo znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih, (2) če povzročijo, da je izpolnitev pogodbe neutemeljeno v škodo potrošniku, ali (3) da je izpolnitev znatno drugačna od tistega, kar je potrošnik utemeljeno pričakoval, ali (4) če nasprotujejo načelu vestnosti in poštenja. Že eden od alternativno naštetih primerov zadostuje, da je pogodbeni pogoj ničen, kar daje potrošniku širše varstvo, kot je zagotovljeno s 3. členom Direktive. Preglednost pogodbenega pogoja je sestavni del presoje, ali je s pogojem povzročeno znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih, pa tudi presoje, ali je pogoj skladen z načelom vestnosti in poštenja.

10Neločljiv sestavni del kreditne pogodbe, v kateri je obveznost vračila določena v drugi valuti od valute, v kateri potrošnik prejema dohodke, ali obračunsko vezana na tako valuto, je valutno tveganje. Pritožba utemeljeno graja zaključek sodišča prve stopnje, da je bilo to porazdeljeno med obe pogodbeni stranki. Toženka je namreč zaradi zakonodajalčeve zahteve po kapitalski ustreznosti bank morala imeti zaprte devizne pozicije, zato je bilo tveganje, ki se je odražalo dolgoročno, v celoti preneseno na tožnico kot potrošnico. Zgolj navedeno pa še ne predstavlja znatnega neravnotežja v pogodbenih pravicah in obveznostih, če je kreditojemalec takšno tveganje zavestno sprejel⁸. V primeru skrbno opravljene pojasnilne dolžnosti, ko ni mogoče govoriti o informacijski asimetriji med pogodbenima strankama, o nepoštenosti ni mogoče govoriti. Zato je v obravnavani zadevi bistveno vprašanje, ali je toženka svojo pojasnilno dolžnost ustrezno izpolnila, torej ali je pogoj in posledično tveganja celovito predstavila. Ob tem je vrhovno sodišče, upoštevajoč prakso SEU, v zadevi II Ips 54/2023 izrecno izpostavilo, da je pri zapolnjevanju vsebine pojasnilne dolžnosti treba izhajati iz standarda povprečnega potrošnika, ki je normalno obveščen ter razumno pozoren in preudaren. To pa pomeni, da mora biti pojasnilna dolžnost standardizirana in objektivizirana ter neodvisna od izobrazbe stranke, saj potrošnik ni v informacijsko enakovrednem položaju z banko, ki se vsakodnevno in sistematično ukvarja z denarnim poslovanjem ter poseduje akumulirano znanje številnih bančnikov, finančnikov in drugih ekspertov s področja bančništva, ki tvorijo njeno zaposlitveno strukturo⁹. Razlogom sodišča prve stopnje, ki je obseg pojasnilne dolžnosti presojalo skozi prizmo toženkine visoke izobraženosti, zato ni mogoče slediti.

11Dolžnost celovitega pojasnila o bistvenih lastnostih kredita je na kreditodajalki in ni odvisna od morebitnih predhodno pridobljenih informacij kreditojemalca pri tretjih osebah. Zato dejstvo, da se je tožnica o možnih vrstah kredita predhodno pozanimala pri prijatelju bančniku in se po njegovem nasvetu odločila prav za kredit v CHF, banke ne razreši obveznosti, da tožnici kot potrošnici predstavi obseg valutnega tveganja. In sicer tako, da bo jasno seznanjena, da so valutna razmerja povsem nestabilna, da so nihanja lahko zelo visoka, da ima to lahko bistven vpliv na višino njene obveznosti in da se to lahko v dolgoročnem razmerju zgodi kadarkoli. Ob tem ni bistveno, da banka ne more z gotovostjo napovedati prihodnjega gibanja tečaja, saj je prav ta nenapovedljivost in možnost velikega nihanja ključen element tveganja, ki je banki znan, medtem ko se povprečen potrošnik dejanskega obsega valutnega tveganja ne zaveda¹⁰.

12Opustitev pojasnila o bistvenih lastnostih kredita v tuji valuti utemeljuje tudi sklep o kreditodajalkinem nedobrovernem ravnanju. V obravnavani zadevi toženka ni izkazala, da bi tožnici celovito predstavila obseg valutnega tveganja. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bilo tožnici morebiti dano le splošno pojasnilo o obrestnem in valutnem tveganju s predstavitvijo podatkov za zadnjih pet let, ali pa še to ne, ker je odločitev o kreditu v tuji valuti sprejela že pred podpisom pogodbe na podlagi priporočil prijatelja bančnika. Ob tem je brez podlage v izvedenih dokazih podalo hipotetično oceno, da so bila obvestila te tretje osebe vsebinsko najmanj takšna, kot bi jih tožnici morala predstaviti toženka, kar pritožba utemeljeno graja. Sodišče je nadalje pri oceni ustreznosti pojasnilne dolžnosti zmotno izhajalo iz tožničine nadpovprečne izobraženosti, kar naj bi v konkretnih okoliščinah ob pridobljenih informacijah iz drugih virov zadoščalo za informirano privolitev v valutno tveganje, zaradi česar banki ni bilo treba posredovati širšega obsega pojasnil. Takšnemu stališču glede na že navedeno, upoštevajoč prakso SEU in novejšo domačo sodno prakso¹¹, ni mogoče slediti. Prav tako ustreznosti izpolnitve pojasnilne dolžnosti, ki mora biti podana ob sklenitvi pogodbe, ni mogoče utemeljevati na dejstvih, nastalih med pogodbenim razmerjem. Ni torej bistveno, da zaradi dviga tožničine plače obrok kredita, kljub znatnemu povišanju, ni vplival na njeno eksistenčno ogroženost, temveč, ali je bila z realno možnostjo visokega nihanja in vpliva na zmožnost odplačevanja dejansko seznanjena pred podpisom pogodbe.

13Ker toženka ni izkazala, da bi z ravnanjem v konkretnem primeru ustrezno izpolnila svojo pojasnilno dolžnost, je kršila zahtevo dobre vere oziroma načelo vestnosti in poštenja, kar zadostuje za ugotovitev o nepoštenosti pogodbenega pogoja. Ker brez njega nadaljnji obstoj kreditne pogodbe ni mogoč, je pogodba nična.

14Posledice ničnosti ureja 87. člen OZ, ki določa, da mora pogodbena stranka drugi vrniti vse, kar je prejela na podlagi nične pogodbe. Obe stranki imata druga nasproti drugi torej obogatitveni zahtevek, pri čemer pri vzajemnih obveznostih po teoriji salda sodišče odloči le o razliki med obema izpolnitvama. Takšen način poračuna je v zahtevku upoštevala tudi tožnica, ki od toženke terja zgolj razliko med poravnano pogodbeno obveznostjo v EUR in prejetim posojilom. Pri tem pa ne upošteva koristi, ki jo je imela zaradi takojšnjega črpanja posojila, za katerega bi sicer takrat morala plačati običajno tržno ceno za uporabo primerljive vsote denarja.

15Sodišče prve stopnje se zaradi napačnega materialnopravnega stališča o ničnosti pogodbe ni ukvarjalo s posledicami ničnosti ter v tej smeri dejansko stanje še ni bilo raziskano, zato je pritožbeno sodišče v tem delu sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje (prvi odstavek 355. člena ZPP). Ker je po izdaji izpodbijane sodbe prišlo do pomembnega obrata v sodni praksi glede (ne)poštenosti pogodbenega pogoja, mora biti strankama dana možnost, da se do kondikcijskih zahtevkov iz pogodbe podrobneje opredelita. Zato po oceni pritožbenega sodišča pogoj, da bi zgolj na podlagi dosedanjih trditev pritožbeno sodišče o posledici nične pogodbe odločilo samo, ni izpolnjen.

16V novem sojenju se bo moralo sodišče opredeliti do (sicer pavšalnega) ugovora toženke iz 12. pripravljalne vloge, da tožnica v okviru zahtevka ni upoštevala koristi, ki jih je imela z uporabo denarja. Ob tem pa bo moralo pri presoji izhajati tudi iz odločbe SEU v zadevi C-520/21¹², v kateri je sodišče posebej izpostavilo pomembnost odvračalnega učinka Direktive, da prispeva k odvračanju prodajalcev in ponudnikov od vključitve nepoštenih pogodbenih pogojev v potrošniške pogodbe. Opozorilo je, da morajo praktične posledice ničnosti pogodbe o hipotekarnem kreditu zaradi obstoja nepoštenih pogojev omogočati vzpostavitev pravnega in dejanskega položaja potrošnika, v katerem bi bil, če ne bi bilo pogodbe, in ne ogrožati odvračalnega učinka, ki mu sledi Direktiva.

17Pritožbeno sodišče je glede na navedeno pritožbi tožnice ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbenemu zahtevku na ugotovitev ničnosti kreditne pogodbe ugodilo, dajatveni zahtevek in odločitev o plačilu stroškov postopka pa razveljavilo in v tem obsegu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Pri tem se ni opredeljevalo do vseh pritožbenih navedb, ki grajajo dokazno oceno sodišča prve stopnje, saj glede na zavzeta materialnopravna stališča to ni bilo potrebno.

18Odločitev o stroških pritožbenega postopka je pritožbeno sodišče pridržalo za končno odločbo (3. odstavek 165. člena ZPP).

¹ BNP Paribas Personal Finance SA, ki obravnava položaj potrošnika glede pogodb, vezanih na gibanje terminskih menjalnih tečajev, in se opredeljuje do zahteve po preglednosti in kriterija presoje z vidika dobre vere.
² OTP Bank in OTP Faktoring, v kateri je izrecno zavzeto stališče, da tipičen pogodbeni pogoj, ki se nanaša na valutno tveganje v zvezi s pogodbo o hipotekarnem kreditu, dogovorjeno v tuji valuti, ni izključen iz področja uporabe Direktive o nedovoljenih pogojih, tudi če nacionalno pravo vsebuje obvezne določbe o mehanizmu pretvorbe valut.
³ FV proti Novi kreditni banki Maribor, v kateri je zavzeto stališče, da slovenska ureditev po 24. členu Zakona o varstvu potrošnikov (ZVPot), po kateri se pri presoji nepoštenosti pogodbenega pogoja ni treba ukvarjati s presojo zahteve dobre vere iz člena 3(1) Direktive, ne nasprotuje pravu EU.
⁴ Pritožba obravnava dokumente: Pazljivo pri posojilih v švicarskih frankih, Obvestilo JP/11-2004, letak Stanovanje ali stanovanjska hiša so sanje vsakega Slovenca.
⁵ Odločbe US RS Up-317/21 z 9. 9. 2021, Up-14/21 s 13. 1. 2022 in Up-54/19 s 6. 7. 2023, slednja je bila izdana po izpodbijani sodbi.
⁶ Odločbe VS RS II Ips 8/2022 z 19. 4. 2023, II Ips 54/2023 z 20. 9. 2023, II Ips 49/2023 z 18. 10. 2023, II Ips 56/2023 z 18. 10. 2023, II Ips 52/2023 s 16. 11. 2023, II Ips 72/2023 z 22. 11. 2023.
⁷ Gre za zadeve, na katere se sklicuje tožnica in so že povzete v predhodnih opombah.
⁸ Primerjaj razloge sodbe VS RS II Ips 8/2022 z 19. 4. 2023, točka 39.
⁹ Primerjaj 16. točko obrazložitve odločbe II Ips 54/2023 z 20. 9. 2023.
¹⁰ Tako SEU v sodbah C-186/16 in C-609/19.
¹¹ Primerjaj npr. razloge sodbe II Ips 8/22, tč. 66-70.
¹² Zadeva Arkadiusz Szczesniak proti Bank MSA s 15. 6. 2023.