UPRS sodba I U 1799/2014

I. Tožba se zavrne.
II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Toženka je tožnici izdala delno vodno dovoljenje za odvzem vode za tehnološke namene, med drugim iz reke Ljubljanice v količini največ 3.400 l/s in letno skupno največ do 80.000.000 m3 na lokaciji, določeni s tam navedenimi Gauss-Krügrejevimi koordinatami (1. točka izreka). Z izpodbijano 5. točko izreka je odločeno, da mora biti v času odvzema vode v naravni strugi vodotoka Ljubljanica dolvodno od mesta odvzema zagotovljen ekološko sprejemljiv pretok Qes = 5,28 m3/s, v obdobju nizkih voda, ko je dejanski pretok vode v vodotoku nižji od Qes, pa odvzem vode ni dovoljen. Tožnica mora po 6. točki izreka zagotoviti ustrezno spremljanje pretokov oz. parametrov, na podlagi katerih lahko ugotovi, da so bile v vsakem trenutku izpolnjene zahteve glede ekološko sprejemljivega pretoka in da odvzema vode ni bilo v času, ko je bil pretok nižji. Zvezno spremljanje pretokov mora tožnica zagotavljati dokler ne bo oblikovala naprave oziroma sistema naprav za odvzem vode iz 7. točke izreka (za katerega mora pridobiti vodno soglasje) na način, ki odvzema vode ne bo omogočal, kadar bo pretok zmanjšan pod določen ekološko sprejemljiv pretok. Z isto točko izreka je odločeno še, da mora tožnica v primeru, da tako oblikovanje objekta ali naprave oziroma sistema naprav ni izvedljivo, spremljanje ekološko sprejemljivega pretoka zagotoviti s projektno rešitvijo, h kateri je izdano vodno soglasje. Z 9. točko izreka pa je odločeno, da mora tožnica, če odvzem vode ni kontinuiran čez celo leto, o predvidenem enkratnem večjem odvzemu vode v sušnem obdobju, ki bi lahko vplival na ohranjanje rib, njihove pestrosti, starostne strukture in številčnosti (19. člen Zakona o sladkovodnem ribištvu – ZSRib), pravočasno obvestiti Ribiško družino Vevče in da mora biti mesto odvzema urejeno in zaščiteno na način, da ne prihaja do vsesavanja rib.

Iz obrazložitve je razvidno, da je ekološko sprejemljiv pretok 5,28 m3/s določen na podlagi 7. člena Uredbe o kriterijih za določitev ter načinu spremljanja in poročanja ekološko sprejemljivega pretoka (v nadaljevanju Uredba o Qes). Prvostopenjski upravni organ je ob upoštevanju hidroloških izhodišč med drugim ugotovil, da gre v obravnavanem primeru za povraten odvzem vode, saj se bo voda po uporabi vrnila v isti vodotok na razdalji 56 m, da je vodotok Ljubljanica v Prilogi 2 Uredbe o Qes uvrščen v ekološki tip vodotoka št. 4, da razmerje med srednjim pretokom in srednjim malim pretokom znaša 7,23, in da temu po preglednici 2 ustreza faktor 0,7. Način spremljanja ekološko sprejemljivega pretoka je oprl na 12. člen Uredbe o Qes, pogoje iz 9. točke izreka pa je oprl na 9. člen Uredbe o Qes.

Drugostopenjski upravni organ je tožničino pritožbo zavrnil. Kot neutemeljeno je zavrnil razlogovanje, da gre v obravnavanem primeru za „točkovni odvzem“ in ne za „kratek odvzem“, ki je bil upoštevan pri izračunu ekološko sprejemljivega pretoka. S sklicevanjem na načelo zakonitosti je zavrnil tožničin predlog, naj se namesto prepovedi odvzema vode iz 6. točke izreka predpišejo omilitveni ukrepi. Navedbe v zvezi s 7. točko izreka je opredelil kot nedovoljene pritožbene novote in pojasnil, da je za zagotavljanje Qes odgovorna imetnica vodne pravice sama in da te odgovornosti ne more prelagati na druge osebe. Glede na 150. člen Zakona o vodah (v nadaljevanju ZV-1) naj bi bila upravičena tudi zahteva organa, da je treba za tehnično rešitev zagotavljanja Qes pridobiti vodno soglasje. Kot neutemeljene je zavrnil tožničin ugovor o brezpredmetnosti pogojev iz 9. točke.

Tožnica se z navedeno odločitvijo, torej s 5., 6., 7. in 9. točko izreka izpodbijane odločbe, ne strinja. V tožbi navaja, da je drugostopenjski organ o pritožbi odločil po dveh letih od njene vložitve, zato šteje, da je bilo pritožbi ugodeno. Ker je odločbo podpisala sekretarka in ne ministrica za okolje in prostor naj bi odločbo izdala nepooblaščena oseba. Kot dokaz predlaga zaslišanje zakonitega zastopnika ter A.A.

Navaja, da je v postopku predlagala, naj se v skladu s 4. členom Uredbe o Qes upošteva točkovni odvzem vode iz 8. točke 4. člena Uredbe o Qes in posledično faktor 0,3 iz Preglednice 2 Priloge 1 Uredbe o Qes. V tem primeru bi bil ekološko sprejemljiv pretok 2,265 m3/s. Meni, da omenjena uredba nima točne definicije o tem, kdaj gre za točkovni oziroma za kratek odvzem. Poudarja, da je v obravnavanem primeru razdalja med odvzemom in izpustom samo 55 m, merjeno po liniji vodotoka, za kratek odvzem pa je predvideno 500 m (druga alineja 9. točke 4. člena Uredbe o Qes). Razlika naj bi bila skoraj 90 % in naj ne bi bila logična. Šlo naj bi za pravno praznino, ki naj ne bi smela biti v tožničino škodo.

Navaja tudi, da ne poslabšuje stanja voda oziroma ne preprečuje njegovega izboljšanja ter da ohranja zgradbo in delovanje vodnega in obvodnega sistema. Odločitev, da gre za kratek in ne za točkovni sistem, naj bi bila nesprejemljiva tudi z vidika okoljske zakonodaje, saj naj bi bila v času nedoseganja zahtev ekološko sprejemljivega pretoka prisiljena za hlajenje uporabljati pitno vodo iz vodnjakov V – 1 in V – 2. Poudarja, da se je zavezala uskladiti mejne vrednosti emisij do 1. 7. 2020 in se sklicuje na Prehodni nacionalni načrt z dne 17. 1. 2014. Neutemeljeno naj bi bilo stališče obeh upravnih organov, da težave pri postavitvi hladilnih stolpov, zaustavitvi proizvodnje in glede poslovne škode (tako tožničine kot škode, ki bi nastala prebivalcem Mestne občine Ljubljana) niso pravno odločilne. Spregledane naj bi bile njene navedbe o ciljih Direktive evropskega parlamenta in Sveta 2000/60/ES z dne 23. oktobra 2000 in spremembi direktiv 2000/60/ES in 2008/105/ES. V obeh direktivah naj bi bil poudarek na kakovosti voda, v primeru hladilnega pretočnega sistema pa se voda samo toplotno onesnaži. Izpodbijana odločitev naj bi bila administrativna. Navaja, da je v postopku predlagala omilitvene ukrepe za boljše in hitrejše redčenje in s tem manjšo toplotno obremenitev vodotoka, pa se upravna organa do teh navedb nista opredelila. Neutemeljena naj bi bila ugotovitev toženke, da nima ustrezno oblikovanega objekta oziroma naprave za odvzem vode oziroma urejene tehnične rešitve zagotovitve spremljanja tega odvzema. Zatrjuje, da v zaprosilu z dne 22. 5. 2012 ni bila opozorjena, da v kasnejših postopkih ne bo mogla navajati dejstev in predlagati dokazov. Točki 7 izreka izpodbijane odločbe nasprotuje, ker je postavitev hladilnih stolpov praktično neizvedljiva zaradi okoljske, prostorske in finančne problematike. V zvezi s tem se sklicuje še na Referenčni dokument BREF za hladilni sistem, ki naj bi ga upravna organa prezrla. Kot dokaz poleg nekaterih listin upravnega spisa predlaga še fotografijo odvzema in vračanja vode v reko Ljubljanico ter redni izpis iz zemljiške knjige za ID 4768845 in ID 2081161. Sodišču predlaga, naj razveljavi (pravilno odpravi – op. sodišča) 5., 6., 7. in 9. točko izreka prvostopenjske odločbe in vrne zadevo organu prve stopnje v ponovno odločanje, podrejeno pa, naj navedene točke izreka „v celoti odpravi oziroma razveljavi“. Uveljavlja tudi povrnitev stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Toženka na tožbo po vsebini ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

Glede na tožbene navedbe sodišče uvodoma pojasnjuje, da v obravnavanem primeru tožba ni bila vložena zaradi molka drugostopenjskega organa, saj je bilo pred vložitvijo tožbe o tožničini pritožbi odločeno. Pritožbeni organ je tožničino pritožbo zavrnil, dejstvo, da je odločal dve leti, pa ne pomeni, da je bilo pritožbi ugodeno. Prav tako zgolj dejstvo, da odločbe upravnega organa druge stopnje ni podpisala ministrica, ne pomeni, da je ni izdala za odločanje pooblaščena oseba. Tožnica sicer v tem delu tožbe kot dokaz predlaga zaslišanje njenega zakonitega zastopnika in A.A., vendar ne navaja, katero zatrjevano dejstvo želi dokazovati z zaslišanjem navedenih oseb. Funkcija dokaznega postopka je namreč v potrditvi ali ovrženju trditve o obstoju določenega dejstva in ne more nadomestiti trditvenega bremena strank. Šele če iz zatrjevanih dejstev izhaja uveljavljana pravna posledica, je sodišče dolžno izvesti dokaze, predlagane v zvezi z njimi (tako tudi Vrhovno sodišče npr. v sodbi II Ips 355/2007 z dne 25. 2. 2010).

Z izpodbijano 5. točko izreka prvostopenjske odločbe je določen ekološko sprejemljivi pretok na podlagi hidroloških izhodišč, kot jih opredeljuje 7. člen Uredbe o Qes. Za izračun Qes se uporablja vrednosti faktorja, ki so določene v preglednicah v Prilogi 1, med drugim tudi glede na dolžino povratnega odvzema vode. Preglednica 2 Priloge 1 se nanaša na povratni odvzem in določa različne vrednosti faktorja glede na velikost prispevne površine in glede na to, ali gre za točkovni, kratek ali dolg odvzem.

Med strankama ni sporno, da je prispevna površina Ljubljanice 1.775 km2 in da je uvrščena v ekološki tip vodotoka 4. Prav tako ni sporno, da gre za povratni odvzem vode (7. točka 4. člena Uredbe o Qes), sporno je predvsem, ali gre pri razdalji 55 m oz. 56 m med mestom odvzema in mestom, na katerem se odvzeta voda vrača v vodotok, za točkovni ali za kratek odvzem vode.

Uredba o Qes v 8. točki 4. člena točkovni odvzem vode opredeljuje kot povraten odvzem, pri katerem se odvzeta voda vrača v vodotok tik pod odvzemom oziroma jezom. Kratek odvzem vode pa je po 9. točki 4. člena opredeljen kot povraten odvzem, pri katerem se odvzeta voda vrača v vodotok na razdalji, merjeni po liniji vodotoka v digitalnem podatkovnem sloju za raven merila 1 : 5000, in sicer krajši ali enaki 100 m, če gre za odvzem na vodotoku s prispevno površino manjšo od 100 km2 (prva alineja) in krajši ali enaki 500 m, če gre za vodotok s prispevno površino, večjo od 100 km2.

Po presoji sodišča take opredelitve ne dopuščajo razlage, po kateri bi šlo za točkovni odvzem vode tudi v primeru, ko se voda v vodotok ne vrača tik pod odvzemom, temveč na razdalji 55 m oz. 56 m, merjeni po liniji vodotoka. Ker torej obstaja razdalja med mestom odvzema vode in mestom njenega vračanja, pa gre lahko le za kratek odvzem vode. Na drugačno stališče ne more vplivati niti dejstvo, da lahko ta razdalja po opredelitvi kratkega odvzema vode iz druge alineje znaša do vključno 500 m.

Neutemeljeni so tudi posplošeni očitki o neupoštevanju tožničinih navedb glede zagotavljanja kakovosti vode in ciljev direktiv Evropske unije. Direktiva 2010/75/EU Evropskega parlamenta in Sveta o industrijskih emisijah oziroma njen 32. člen, na katerega se nanaša notifikacija prehodnega nacionalnega načrta za kurilne naprave, se na določitev Qes ne nanaša. Cilji, ki jih določata 18. in 19. člen Direktive Evropskega parlamenta in Sveta 2000/60/ES z dne 23. oktobra 2000 o določitvi okvira za ukrepe skupnosti na področju vodne politike, pa sami po sebi tudi niso podlaga za drugačno odločitev.

Kateri so pravno odločilni elementi za določitev ekološko sprejemljivega pretoka na podlagi hidroloških izhodišč, določa 7. člen Uredbe o Qes in med njimi ni dejstev in okoliščin, na katere se tožnica sklicuje (poslovna škoda, izpolnjevanje zahtev okoljevarstvenega dovoljenja ter skrb za čiščenje Ljubljanice). Iz istega razloga tudi ni mogoče določiti predlaganih „omilitvenih ukrepov“ namesto prepovedi odvzema v primeru pretoka, manjšega od določenega Qes (6. točka izreka). Ker dejstva, ki so glede na navedeno določbo Uredbe o Qes pravno odločilna, niso sporna, je po presoji sodišča izpodbijana odločitev pravilna in zakonita, zato se sodišče sklicuje na razloge odločbe organa prve stopnje, dopolnjene z razlogi organa druge stopnje (drugi odstavek 71. člena ZUS-1).

V zvezi s tožbenimi navedbami sodišče pojasnjuje le, da 8. člen Uredbe o Qes sicer predvideva določitev ekološko sprejemljivega pretoka tudi na podlagi študije, vendar tožnica ne zatrjuje, da bi tako študijo vlogi za izdajo vodnega dovoljenja priložila. To pomeni, da bi tožnica nižji ekološko sprejemljiv pretok od pretoka, izračunanega na podlagi hidroloških izhodišč iz 7. člena Uredbe o Qes, lahko dosegla, če bi tak nižji pretok utemeljevala s študijo, ki bi izpolnjevala minimalne zahteve za njeno izdelavo, določene v Prilogi 3. Brez predložitve take študije pa drugačnega načina izračuna ekološko sprejemljivega pretoka, kot to izhaja iz predvidenih hidroloških izhodišč, ni mogoče zahtevati.

Neutemeljeni so tudi tožbeni ugovori v zvezi z zahtevami, ki se nanašajo na spremljanje pretokov in izpolnjevanje zahteve glede Qes. Tožnica ne zanika ugotovitve, da v postopku pred izdajo izpodbijane odločbe ni navajala dejstev in okoliščin, iz katerih bi izhajalo, da ima tehnične rešitve, ki zagotavljajo spremljanje parametrov, na podlagi katerih se lahko ugotovi izpolnjevanje zahtev zagotavljanja Qes. Iz „zaprosila“ za opredelitev do ugotovljenih dejstev v postopku izdaje vodnega dovoljenja z dne 22. 5. 2012 pa je razvidno, da je upravni organ med drugim tožnico seznanil tudi z ugotovitvijo, da tožnica nima ustrezno oblikovanega objekta ali naprave oziroma sistema naprav za odvzem vode, zaradi česar mora zagotoviti spremljanje parametrov, na podlagi katerih se lahko ugotovi, da spoštuje zahteve po zagotavljanju Qes. Tožnica je torej v postopku imela možnost, izjaviti se o ugotovitvah upravnega organa.

Tožničino pričakovanje, da bi jo moral prvostopenjski upravni organ opozoriti na nemožnost uveljavljanja novih dejstev in dokazov v pritožbenem postopku, nima pravne podlage. Nova dejstva bi tožnica v pritožbenem postopku sicer lahko navajala in zanje predlagala dokaze, vendar le, če bi pojasnila, zakaj jih ni navedla že v postopku pred izdajo izpodbijane odločbe (tretji odstavek 238. člena Zakona o splošnem upravnem postopku), česar pa ni storila. V tožbi sicer omenja kratek rok za opredelitev do ugotovljenih dejstev, vendar je ta ugovor tako posplošen, da ne omogoča nadaljnjega preizkusa, poleg tega pa iz upravnih spisov ne izhaja, da bi tožnica predlagala podaljšanje tega roka.

Neutemeljene pa so tudi tožbene navedbe, s katerimi ugovarja 7. točki izreka prvostopenjske odločbe, saj temeljijo na zmotnem stališču, da se zahteve za oblikovanje objekta ali naprave oziroma sistema naprav za odvzem vode nanašajo na postavitev hladilnih stolpov. Taka zahteva iz te točke izreka ne izhaja, saj se nanaša na objekt, napravo oziroma sistem naprav, ki bo onemogočal odvzem vode iz vodotoka, kadar se pretok na mestu odvzema zmanjša pod Qes in ne na gradnjo hladilnih stolpov. Tožnica tudi ne navaja razlogov, zaradi katerih meni, da je nezakonita 9. točka izreka prvostopenjske odločbe, zato preizkus utemeljenosti tožbe v tem delu ni mogoč.

Ker je sodišče ugotovilo, da tožba ni utemeljena, jo je v skladu s prvim odstavkom 63. člena ZUS-1 zavrnilo. Odločitev je sprejelo na seji, saj v tožbi niso navedena nobena nova dejstva ali dokazi, ki bi lahko vplivali na odločitev v zadevi (druga alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

Kadar sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1).