UPRS sodba III U 302/2014

I. Tožbi se ugodi in se odločba Agencije Republike Slovenije za okolje številka 35534-3/2013-27 z dne 20. 1. 2014 odpravi ter se zadeva vrne organu prve stopnje v ponovno odločanje.

II. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka v višini 285,00 EUR, povečane za 22% DDV, v roku 15-ih dni od vročitve te sodbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

III. Zahteva Mestne občine Koper in gospodarske družbe A. d.o.o. za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo A. izdal delno vodno dovoljenje in ji podelil vodno pravico za neposredno rabo morja za pristanišče "marina Koper" v Kopru za posebne namene - turistično pristanišče. Z odločbo je natančneje določil območje in pogoje neposredne rabe morja ter čas veljavnosti vodnega dovoljenja.

V obrazložitvi odločbe prvostopenjski organ navaja, da je A. d.o.o. sicer v svoji vlogi navedla, da želi koncesijo za turistično pristanišče, a je prvostopenjski organ štel to vlogo kot vlogo za pridobitev vodnega dovoljenja za neposredno rabo vode za pristanišče. V ugotovitvenem postopku je prvostopenjski organ ugotovil, da je v postopkih za izdajo vodnih dovoljenj, ki še niso bili zaključeni, za isto pristanišče podana tudi vloga tožeče stranke za izdajo vodnega dovoljenja. Dne 2. 8. 2013 je prvostopenjski organ prejel še vlogi B. in C. za pridobitev vodnega dovoljenja za rabo vode v pristanišču "marina Koper" za namen športnega pristanišča. Obe stranki je prvostopenjski organ obvestil o vseh do tedaj ugotovljenih dejstvih in okoliščinah, saj gre za postopka, pri katerih se prav tako odloča o podelitvi vodne pravice za rabo morja v tem pristanišču. Glede na to, da so bile v postopku reševanja štiri vloge za rabo morja v pristanišču, se je prvostopenjski organ odločil, da razpiše narok za ustno obravnavo. Nadalje prvostopenjski organ opisuje potek ustne obravnave. Po ustni obravnavi je prvostopenjski organ zaprosil tudi Mestno občino Koper kot stranskega udeleženca v postopku, da poda pisno pojasnilo glede 7. točke 4. člena Odloka o občinskih pristaniščih iz leta 2002, ki določa, da je namembnost pristanišča "marina Koper" turistično in športno pristanišče ter da poda pravno razlago, ali je možna raba pristanišča za potrebe izvajanja tako turistične kot športne dejavnosti. Mestna občina Koper je odgovorila, da lokalna skupnost še ni sprejela predpisa, ki bi urejal območje tega pristanišča in da je edini veljavni akt, ki določa upravljalca pristanišča pogodba z A. d.o.o. iz leta 1994. V naslednji vlogi je Mestna občina Koper navedla, da je v skladu z navedeno pogodbo A. d.o.o. edina, ki ima pravico upravljanja in rabe pristanišča in njegove infrastrukture, zato je smiselno, da se ji izda vodno dovoljenje.

Prvostopenjski organ se pri svoji odločitvi sklicuje na prvi odstavek 127. člena Zakona o vodah (v nadaljevanju ZV-1), ki določa, da ministrstvo izda vodno dovoljenje, če je nameravana raba skladna z merili in pogoji za podelitev vodne pravice ter načrti upravljanja z vodami in nameravana raba ne zmanjšuje, omejuje ali onemogoča izvajanja obstoječih vodnih pravic drugih upravičencev. V primeru, da je za pridobitev vodnega dovoljenja vloženih več vlog, ki se nanašajo na isto vodno telo, ministrstvo pri izdaji vodnega dovoljenja upošteva skladnost nameravane rabe s cilji upravljanja voda, razpoložljivost vodnega telesa, prednostno rabo za oskrbo s pitno vodo in namero osebe, da bo izpolnjevala strožje ukrepe varstva in rabe voda. Nadalje se sklicuje med drugim tudi na prvi odstavek 120. člena ZV-1, ki določa, da če je za izvajanje vodne pravice potrebno tudi vodno, priobalno ali drugo zemljišče, mora imetnik vodne pravice, ki sam ni lastnik tega zemljišča, pridobiti to zemljišče s pravnim poslom ali pridobiti soglasje lastnika tega zemljišča za omejitev njegove lastninske pravice oziroma pridobiti služnostno ali stavbno pravico.

Prvostopenjski organ je presodil, da se lahko vodna pravica podeli le A. d.o.o., saj edina razpolaga z ustreznimi akti, ki ji dajejo pravico rabe obstoječe pristaniške infrastrukture v "marini Koper". Pri tem je prvostopenjski organ sledil dejstvom, ki izhajajo iz Pogodbe o pogojih in načinu uporabe luške infrastrukture z dne 2. 12. 1994, sklenjene med takratno Občino Koper in A. d.o.o., izhajal je tudi iz obratovalnega dovoljenja, ki ga je A. d.o.o. kot upravljalcu pristanišča izdala Uprava RS za pomorstvo, Odloka o pristaniščih ter iz mnenja Mestne občine Koper, v katerem le ta ugotavlja, da je edino smiselno, da se vodno dovoljenje izda edinemu upravljalcu pristanišča A. d.o.o. Iz pogodbe iz leta 1994 izhaja, da je območje „marine Koper“ turistično pristanišče, da je Marina Koper d.o.o. zgradila to pristanišče in vse investicije s pogodbo o brezplačnem prenosu pravice uporabe prenesla na Občino Koper, ki jih je tako dogovorno pridobila v last. Turistično pristanišče zajema zemljišče s parcelo 1/1 in 1/4 k.o. ... Iz pogodbe tudi izhaja, da A. d.o.o. pridobi pravico upravljanja, rabe in izkoriščanja turističnega pristanišča in infrastrukture tega pristanišča ter da občina izrecno dovoljuje vpis te pravice v zemljiško knjigo v korist A. d.o.o. kot breme. Pravica rabe pristanišča po tej pogodbi se prenese na A. d.o.o. za nedoločen čas do nastopa pogojev za sklenitev ustrezne koncesijske pogodbe skladno z bodočo zakonodajo. Nadalje prvostopenjski organ navaja, da iz obratovalnega dovoljenja, ki ga je izdala Uprava RS za pomorstvo, izhaja, da je A. d.o.o. upravljalec tega pristanišča, ki ga je pridobila za nedoločen čas. Obratovalno dovoljenje izda Uprava RS za pomorstvo na podlagi ugotovitve, da so bili izpolnjeni predpisani pogoji za varnost plovbe v pristanišču in varen privez plovil. Odlok o pristaniščih, ki ga je izdala Mestna občina Koper, v 52. členu določa, da se ne glede na člene tega odloka še naprej uporabljata določbi 7. točke prvega odstavka 4. člena in 10. člen Odloka o občinskih pristaniščih. V 7. točki 4. člena je določeno, da je namembnost marine Koper turistično pristanišče in športno pristanišče, v 10. členu pa je določeno, da se s tem odlokom koncesija na podlagi tretjega odstavka 32. člena Pomorskega zakonika neposredno podeli družbi A. d.o.o. S tem je Mestna občina Koper za upravljanje pristanišča koncesijo neposredno podelila A. d.o.o. Odločitev o podelitvi vodne pravice je prvostopenjski organ sprejel tudi na podlagi dejstva, da se dejavnost obeh športnih klubov in tožeče stranke dejansko izvaja na odprtem morju, sicer pa se jadrnice in drugi športni čolni hranijo na kopnem in zato ne potrebujejo stalnih privezov, kar izhaja tudi iz dopisa omenjenih strank, v katerem so navedle, da imajo na območju pristanišča neovirano možnost dostopa do vode. Prvostopenjski organ je upošteval dejstvo, da je v tehničnem poročilu za pridobitev gradbenega dovoljenja bilo določeno, da se mora klubom omogočiti dostop do morja, zato je v izreku odločbe določil pogoj, da mora A. d.o.o. dopustiti izpuščanje plovil v morje in dvigovanje plovil iz morja, ki jih pri izvajanju svoje dejavnosti potrebujejo B., C. in tožeča stranka. Vodna pravica je bila podeljena A. d.o.o., ker ima le ona pravico uporabe pristaniške infrastrukture, ki je pogoj za izvajanje predmetne vodne pravice. Razen tega iz dopisa Mestne občine Koper z dne 3. 12. 2013 kot lastnice zemljišča, na katerem akvatoriju se podeljujeta pravica, izhaja, da soglaša s podelitvijo vodne pravice le družbi A. d.o.o. Tožeča stranka, B. in C. pa ne izkazujejo pridobljene in veljavne pravice za gradnjo in uporabo pristanišča "marina Koper" na parceli številka 1/4 k.o. ..., pač pa so pridobile pravico za gradnjo in uporabo objektov na parcelah številka 7/1, 7/2, 8 in 9/1 k.o. ..., ki so na kopnem in niso predmet odločanja v postopku podelitve vodne pravice za rabo morja. Prvostopenjski organ ugotavlja, da je bilo pristanišče "marina Koper" zgrajeno v skladu s pridobljenim gradbenim in uporabnim dovoljenjem, da A. d.o.o. razpolaga z dovoljenjem za odprtje pristanišča (obratovalnim dovoljenjem) in da ima soglasje lastnika vodnega in priobalnega zemljišča, ki je potrebno za izvajanje vodne pravice ter da je A. d.o.o. upravljalec pristaniške infrastrukture, kar je pogoj za izvajanje vodne pravice. Na območju tega pristanišča ni bila podeljena vodna pravica drugim upravičencem in zato ne bo prišlo do zmanjšanja, omejevanja ali onemogočanja izvajanja obstoječih vodnih pravic drugih upravičencev. Območje obravnavanega pristanišča se nahaja na območju ekološko pomembnih območij, zato je prvostopenjski organ pridobil tudi strokovno mnenje Zavoda RS za varstvo narave, iz katerega izhaja, da dejavnost ne bo negativno vplivala na vrste in habitatne tipe.

Tožeča stranka se je zoper prvostopenjsko odločbo pritožila, drugostopenjski organ pa je pritožbo zavrnil, s tem da je v 7. točki dodal novo alinejo, da mora po prenehanju vodne pravice A. d.o.o. na Agencijo Republike Slovenije za okolje poslati posnetek obstoječega stanja, iz katerega morajo biti razvidni objekti in naprave, ki so bili zgrajeni za potrebe izvajanja posebne rabe morja na vodnem zemljišču s parcelo številka 1/4 k.o. ...

Tožeča stranka v tožbi navaja, da je prvostopenjski organ dejansko združil postopke vseh štirih strank in jih vodil enotno, pri čemer ni izdal posebnega sklepa v skladu s 130. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Nadalje navaja, da iz upravnega postopka ni bilo razvidno, kdo je aktivna stranka postopka in kdo stranski udeleženec. Prav tako ni jasno, ali je Mestna občina Koper sploh zahtevala vstop v postopek. Ker so bile izdane različne odločbe in pred upravnim sodiščem poteka še nekaj postopkov, tožeča stranka predlaga, naj sodišče zadeve združi v en postopek. Nadalje tožeča stranka očita, da je prvostopenjski organ tekom celotnega postopka zastopal različna stališča, sprva je menil, da bi lahko bili podeljeni dve vodni pravici, nato pa je menil, da obstaja možnost za določitev dela območja „marine Koper“ kot skupne rabe, ob zaključku postopka pa se je odločil, da je mogoča vodna pravica le za turistične namene, ker bi sicer lahko bila A. d.o.o. onemogočena pri izvajanju svoje turistično gospodarske vodne pravice. Pri izpodbijani odločbi je prvostopenjski organ samo povzel navedbe udeležencev, dejanskega stanja pa sam ni ugotavljal. Poleg tega je večinski družbenik družbe A. d.o.o. družba D. d.o.o., ki je že nekaj časa poslovno prepletena s poslovanjem Mestne občine Koper. Razen navedenega tožeči stranki ni bil poslan v opredelitev dopis Mestne občine Koper z dne 3. 12. 2013, kar je absolutna bistvena kršitev ZUP. Drugostopenjski organ je sicer poskušal to popraviti, vendar pa se v svoji odločbi ni opredelil do navedb tožeče stranke do tega dopisa. Nadalje tožeča stranka očita prvostopenjskemu organu, da je vlogo stranske udeleženke Mestne občine Koper upošteval kot izveden dokaz o obstoju dejstev. Razen tega je v predmetnem postopku šlo za izdajo vodnega dovoljenja za dodelitev vodne pravice na akvatoriju parcele številka 1/4 k.o. ..., ki v naravi predstavlja 2/3 vodnega zemljišča morja. Vodno zemljišče morja pa je v lasti države. Torej je lastnik morja le Republika Slovenija. Iz navedenega razloga mnenje Mestne občine Koper glede podelitve vodne pravice sploh nima nobenega pomena v tem postopku, ker vodni del ni njena last. Prvostopenjski organ je na 13. strani odločbe tudi zapisal, da ima enovita parcela številka 1/4 k.o. ... v celoti status morskega javnega dobra, kar pa ne drži. Ogled na kraju samem nikoli ni bil izveden. Oba upravna organ sta tudi spregledala, da je sosednja parcela številka 7/1 iste katastrske občine v bistvu priobalno zemljišče, na njej pa ima tožeča stranka obligacijsko stvarne pravice. Vodni del parcele številka 1/4 se namreč stika s severnim delom parcele številka 7/1 iste katastrske občine. Prvostopenjski organ in tožena stranka nista pravno ocenila dokazno vrednost listin, ki jih je predložila tožeča stranka. Drugostopenjski organ se tudi ni opredelil do navedb tožeče stranke v pritožbi glede pravne neveljavnosti Pogodbe o pogojih in načinu uporabe luške infrastrukture z dne 2. 12. 1994. Dejanskega stanja v tej zadevi ni mogoče ugotoviti brez ogleda nepremičnin v naravi. Tožeča stranka predlaga, naj sodišče opravi glavno obravnavo in izpodbijano odločbo organa prve stopnje ter odločbo drugostopenjskega organa odpravi ter s sodbo samo odloči o stvari, podrejeno pa, naj zadevo vrne prvostopenjskemu organu v ponovni postopek, v obeh primerih pa zahteva tudi povrnitev stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je odločitev prvostopenjskega in drugostopenjskega organa pravilna in zakonita, tožba pa neutemeljena.

Sodišče je v postopek kot stranke z interesom pritegnilo tudi A. d.o.o., B., C. in Mestno občino Koper.

Mestna občina Koper v odgovoru na tožbo pojasnjuje, zakaj je imela v upravnem postopku pravni interes udeleževati se postopka in se pri tem sklicuje na sodno prakso upravnega in vrhovnega sodišča. Nadalje še navaja, da tožeča stranka s pavšalnim sklicevanjem na pomanjkljivo obrazložitev izpodbijane odločbe ne more biti uspešna, saj bi morala pojasniti v čem je njena pomanjkljivost. Glede kršitve načela zaslišanja stranke pa navaja, da je mogoče morebitne procesne pomanjkljivosti odpraviti tudi v okviru drugostopenjskega postopka. Predlaga, naj sodišče tožbo zavrže oziroma zavrne, zahteva pa tudi povrnitev stroškov postopka.

Stranka z interesom A. d.o.o. v odgovoru na tožbo navaja, da združitev več zadev v en postopek po 130. členu ZUP ni obvezna. Neutemeljene so tudi navedbe o pomanjkljivi obrazložitvi odločb, neprimerne pa so navedbe glede domnevne povezanosti večinskega lastnika A. d.o.o., družbe D. d.o.o. in Mestne občine Koper. Družba D. d.o.o. posluje z Mestno občino Koper, vendar gre le za postopke javnega naročanja in ne gre za nobeno povezavo, ki bi bila tudi sicer relevantna za predmetni postopek. Kršitev zaradi nevročitve mnenja Mestne občine Koper z dne 3. 12. 2013 je skladno z 251. členom ZUP odpravil drugostopenjski organ. Mnenje Mestne občine Koper je bilo obravnavano predvsem v smislu soglasja lastnika vodnega in priobalnega zemljišča, da lahko A. d.o.o. ta zemljišča uporablja. Glede lastništva parc. št. 1/4 k.o. ... sta tako prvostopenjski kot drugostopenjski organ upoštevala zemljiškoknjižno stanje te parcele, ki izkazuje lastništvo Mestne občine Koper, saj velja načelo zaupanja v zemljiško knjigo, upravni organ pa mora v vsakem primeru upoštevati stanje v zemljiški knjigi tudi ob upoštevanju, da je dejanski lastnik res Republika Slovenija, sicer je v nasprotnem primeru načelo pravne varnosti povsem povoženo. Predlaganega dokaza z ogledom nepremičnin prvostopenjski organ ni izvedel, ker je zaključil, da je bilo možno o vseh pravno relevantnih dejstvih odločati že na podlagi dokumentacije v spisu. Dvoma o veljavnosti in zakonitosti pogodbe iz leta 1994 ni bilo, ne glede na to pa lahko upravni organ skladno s 147. členom ZUP tudi sam obravnava predhodno vprašanje. Stranka z interesom predlaga, naj sodišče tožbeni zahtevek zavrne, zahteva pa tudi povrnitev stroškov postopka.

Stranka z interesom B. v odgovoru na tožbo predlaga združitev ostalih upravnih sporov v isti zadevi v en postopek. Meni, da bi bilo potrebno o vseh štirih vlogah v upravnem postopku odločiti z enotno odločbo. Nadalje še navaja, da se ni upoštevalo, da je imela tožeča stranka dovoljenje luške kapitanije z dne 27. 5. 1987, kar je bilo pred pogodbo z Mestno občino Koper iz leta 1994 z A. d.o.o. Nadalje še navaja, da se ni upoštevalo tega, da imajo lastninsko pravico na parceli številka 8 in 7/2 k.o. ... Mestna občina Koper se tudi ni izrekla do skupne pobude vseh treh športnih klubov, upoštevati pa je treba tudi, da Mestna občina Koper ni lastnik akvatorija „marine Koper“, ampak je to Republika Slovenija. Stranka z interesom B. predlaga, naj se izpodbijana odločba odpravi.

K točki I izreka:

Tožba je utemeljena.

Sodišče najprej glede tožbenih očitkov, da naj bi prvostopenjski organ v resnici združil vse postopke in jih vodil enotno, pri čemer pa naj ne bi uporabil določilo 130. člena ZUP, pojasnjuje, da iz prvega odstavka 130. člena ZUP nedvoumno izhaja, da organ ni dolžan združiti zadev v en postopek, tudi če se pravice ali obveznosti strank opirajo na isto ali podobno dejansko stanje in isto pravno podlago, saj iz besedila tega člena izhaja, da organ zgolj lahko začne in vodi en sam postopek. Ker so bile izdane različne odločbe, tudi sodišče ne bo združilo zadev v en postopek, saj je pregledneje, če se zaradi različnih tožb zoper različne odločbe vodi za vsako poseben upravni spor.

Glede tožbenega očitka, da iz upravnega postopka ni jasno razvidno, v kakšni vlogi nastopajo različne stranke, ali kot aktivne stranke ali kot stranski udeleženci, sodišče ugotavlja, da je iz ravnanj prvostopenjskega organa mogoče povsem nedvoumno sklepati, da je prvostopenjski organ kot stranko v postopku obravnaval A. d.o.o., ostale stranke pa kot stranske udeležence. Povsem jasno je tudi razvidno, da je Mestna občina Koper nastopala kot stranski udeleženec, saj v predmetnem postopku odločba vpliva tudi na njene pravice ali pravne koristi, ker prvi odstavek 120. člena ZV-1 določa, da če je za izvajanje vodne pravice potrebno vodno, priobalno ali drugo zemljišče, je potrebno pridobiti soglasje lastnika tega zemljišča, Mestna občina Koper pa je vpisana kot lastnica zemljišča s parc. št. 1/4 k.o. ...

Izpodbijana odločba sicer temelji na 127. členu ZV-1, ki določa, da se vodno dovoljenje izda, če je nameravana gradnja skladna z merili in pogoji za podelitev vodne pravice ter načrti upravljanja z vodami in če nameravana raba ne zmanjšuje, omejuje ali onemogoča izvajanja obstoječih vodnih pravic drugih upravičencev. Drugi odstavek 127. člena ZV-1 določa, da v primeru, da je za pridobitve vodnega dovoljenja vloženih več vlog, ki se nanašajo na isto vodno telo, ministrstvo pri izdaji vodnega dovoljenja upošteva skladnost nameravane rabe s cilji upravljanja voda, razpoložljivost vodnega telesa, prednostno rabo za oskrbo s pitno vodo in namero osebe, da bo izpolnjevala strožje ukrepe varstva in rabe voda. Nadalje se prvostopenjski organ pri določitvi sklicuje tudi na določilo prvega odstavka 120. člena ZV-1, ki določa, da mora imetnik vodne pravice, ki sam ni lastnik zemljišča, pridobiti to zemljišče s pravnim poslom ali pridobiti soglasje lastnika tega zemljišča za omejitev njegove lastninske pravice oziroma pridobiti služnostno ali stavbno pravico, če je za izvajanje vodne pravice potrebno tudi vodno, priobalno ali drugo zemljišče.

Mestna občina Koper je v zemljiški knjigi vpisana kot lastnica zemljišča s parc. št. 1/4 k.o. ..., ki je v enem delu priobalno zemljišče. Prvostopenjski organ je sicer ravnal pravilno, ko je upošteval, da mora Mestna občina Koper soglašati s tem, da vodno pravico dobi A. d.o.o., vendar pa se sodišče tudi strinja s tožečo stranko, da je treba upoštevati, da je del zemljišča s parc. št. 1/4 katastrske občine Koper vodno zemljišče, saj tudi iz izreka izpodbijane odločbe izhaja, da se vodna pravica podeli na območju akvatorija in da ta akvatorij predstavlja morje površine 8340,52 m2. Ne glede na to, da je v zemljiški knjigi Mestna občina Koper vpisana kot lastnica zemljišča s parc. št. 1/4 k.o. ..., pa je vendarle potrebno upoštevati, da skladno s prvim odstavkom 182. člena ZV-1 preidejo zemljišča, ki so na dan uveljavitve tega zakona vpisana v zemljiško knjigo kot vodna zemljišča, voda, vodotok, jezero, reka, potok in podobno in so javno dobro, splošno ljudsko premoženje, družbena last ali imajo na njih pravne osebe pravico uporabe, z dnem uveljavitve tega zakona v last Republike Slovenije. Torej ne glede na to, da del zemljišča s parc. št. 1/4 k.o. ..., to je njegov vodni del, v zemljiško knjigo trenutno ni vpisan kot last Republike Slovenije, pa bo ta vpis takrat, ko bo izveden, le deklaratornega značaja, v resnici pa je že z dnem uveljavitve ZV-1 ta del zemljišča postal last Republike Slovenije po samem zakonu. Iz navedenega razloga bi moral prvostopenjski organ skladno s prvim odstavkom 120. člena ZV-1 upoštevati ne samo to, ali obstaja soglasje lastnika priobalnega dela zemljišča s parc. št. 1/4 k.o. ... za izvajanje vodne pravice, ampak bi bilo potrebno ugotavljati tudi, ali obstaja soglasje Republike Slovenije kot lastnika vodnega zemljišča po samem zakonu za izvajanje te pravice. Prvostopenjski organ ne bi smel izhajati iz stališča, da je zgolj Mestna občina Koper lastnik tega zemljišča, pa čeprav je tako vpisano v zemljiški knjigi, ampak bi moral izhajati tudi iz določila prvega odstavka 182. člena, ki kot lastnika vodnega zemljišča določa Republiko Slovenijo. Zaradi navedenega razloga je bilo materialno pravo napačno uporabljeno, posledično temu pa tudi dejansko stanje ni bilo popolno ugotovljeno, ker se ni ugotavljalo, ali s podelitvijo vodnega soglasje soglaša Republike Slovenija.

Iz zgoraj navedenih razlogov je sodišče na podlagi 4. in 2. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) prvostopenjsko odločbo odpravilo in vrnilo zadevo v ponovno odločanje prvostopenjskemu organu. Ker je sodišče odločbo odpravilo zaradi kršitve materialnega prava in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, se do vseh navedb strank v postopku ni opredeljevalo.

Sodišče v navedeni zadevi ni razpisalo glavne obravnave, katero je v tožbenem zahtevku predlagala tožeča stranka le za primer, če bi se sodišče odločilo, da bo odločilo v sporu polne jurisdikcije. Sodišče namreč ni odločilo o vodni pravici, ampak je odločbo odpravilo in vrnilo zadevo v ponovno odločanje prvostopenjskemu organu, kar je bil podrejeni zahtevek. Pri tem je ocenilo, da bo dejansko stanje lažje dodatno ugotavljal prvostopenjski organ v upravnem postopku.

K točki II izreka:

Ker je bila zadeva rešena na seji, tožeča stranka pa je v času vložitve tožbe v postopku imela za pooblaščenca odvetniško družbo, pripada tožeči stranki skladno s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 pavšalni znesek povračila stroškov upravnega spora v skladu z drugim odstavkom 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu, ki v takem primeru določa, da se mu priznajo stroški v višini 285,00 EUR.

K točki III izreka:

Sodišče strankama z interesom Mestni občini Koper in A. d.o.o. ni priznalo stroškov postopka, ki sta jih zahtevali, ker skladno s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 pripada povračilo stroškov tožeči stranki, kadar sodišče tožbi ugodi in v upravnem sporu izpodbijani upravni akt odpravi ali ugotovi nezakonitost izpodbijanega upravnega akta, skladno z 154. členom Zakona o pravdnem postopku v zvezi z 22. členom ZUS-1 pa stranki z interesom v tem postopku tudi nista uspeli, ker sta predlagali zavrnitev tožbe.