VSL Sodba I Cpg 192/2022

I. Pritožba se zavrne in se sodba v izpodbijanem delu potrdi.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 15 dni od vročitve prvostopenjske odločbe plačati 477,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 5. 2017 dalje, v presežku, to je za znesek glavnice 4.472,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi pa je tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka). Odločilo je, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka (III. točka izreka). V delu zaradi plačila glavnice 3.537,00 EUR je bil postopek s sklepom ustavljen (I. točka izreka).

2Zoper zavrnilni in stroškovni del sodbe (II. in III. točka izreka) se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožila tožeča stranka ter pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbi ugodi, sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi ter toženi stranki naloži v plačilo stroške tožeče stranke, podrejeno pa, da pritožbi ugodi, sodbo v izpodbijanem delu razveljavi ter vrne prvostopenjskemu sodišču v ponovno odločanje.

3Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

4Pritožba ni utemeljena.

5Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je 24. 4. 2017 prišlo do poškodovanja priklopnega vozila tožeče stranke, za katerega je bila za obdobje med 21. 7. 2016 in 21. 7. 2017 pri toženi stranki sklenjena polica avtomobilskega zavarovanja, vključno s prostovoljnim kasko zavarovanjem. Že v predpravdnem postopku je tožena stranka priznala temelj odgovornosti, med strankama pa je ostala sporna višina zavarovalnine. Tožena stranka je zatrjevala, da je bilo vozilo skladno s sklenjeno polico podzavarovano za 90 %, tožeča stranka pa je ugovor podzavarovanja zavračala in vztrajala, da je vozilo želela zavarovati po nabavni vrednosti novega vozila, da pa je napačno zavarovano vrednost vozila v polico neskrbno vnesla zavarovalna zastopnica tožene stranke, ki tožeče stranke tudi ni opozorila na dejstvo, da je vozilo podzavarovano, in posledice le-tega. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku presodilo, da je bilo 90 % podzavarovanje med pravdnima strankama izrecno dogovorjeno, zaradi česar je tožbeni zahtevek v pretežni meri zavrnilo.

6Tožeča stranka v pritoži graja dokazno oceno sodišča prve stopnje in navaja, da je zavarovalna zastopnica tožene stranke mimo vseh pisnih dokazov kot priča izpovedala, da ste se z zaposleno pri tožeči stranki A. A. (ki je preminila in je sodišče v postopku ni moglo zaslišati) po telefonu dogovarjali glede sklenitve zavarovanja za obravnavano vozilo na zavarovano vrednost 5.000,00 EUR, čemur je sodišče nekritično sledilo, čeprav tožena stranka v zvezi s tem ni predložila nobenega dokaza in tudi iz logičnega sosledja elektronskih sporočil izhaja, da je celotno dogovarjanje v zvezi z zavarovanjem vozila potekalo po elektronski poti, brez vmesnih telefonskih pogovorov. Navaja še, da ni logične in življenjske razlage, zakaj bi se udeleženi ravno glede zavarovalne vsote (kot enega najbolj pomembnih delov zavarovalne pogodbe) dogovarjali po telefonu, vse ostalo pa po elektronski pošti. Poudarja, da je zakoniti zastopnik tožeče stranke izpovedal, da zaposlena pri tožeči stranki ne bi nikoli sklenila tovrstne police, česar sodišče ni upoštevalo, ter da je sodišče nekritično presodilo, da so bili ob sklenitvi zavarovalne pogodbe tožeči stranki izročeni splošni pogoji, čeprav tožena stranka tega ni z ničemer izkazala. Po zaključku pritožbe je tudi popolnoma nelogičen zaključek, da bi tožeča stranka svoje vozilo podzavarovala za 90 %, saj bi to pomenilo, da bo za premijo, ki jo je plačala v višini 150,00 EUR ali 200,00 EUR, v primeru realizacije škodnega dogodka iztržila največ 450,00 EUR, kar je povsem neekonomično. Razlika v plačilu premije za zavarovanje obravnavanega vozila na nabavno vrednost bi bila 150,00 EUR več, pri čemer se tožeča stranka ne strinja z oceno sodišča prve stopnje, da bi to za tožečo stranko - ker ima veliko stroškov za zavarovanje svojih vozil - pomenilo občutno razliko v odhodku podjetja, saj 150,00 EUR ni omembe vreden znesek za podjetje s 60 tovornimi vozili.

7Pritožbeno sodišče pritožbenim navedbam ne more slediti in pritrjuje dokazni oceni sodišča prve stopnje. Iz samega konteksta elektronske korespondence brez dvoma izhaja, da do sklenitve zavarovalne pogodbe med pravdnima strankama ni prišlo zgolj na podlagi izmenjanih elektronskih sporočil. Kot to izpostavlja že sodišče prve stopnje, je bistveno in odločilno dejstvo, da je zavarovalna zastopnica na splošno povpraševanje zaposlene pri tožeči stranki za obvezno in kasko zavarovanje obravnavanega vozila odgovorila s povratnim elektronskim sporočilom na način: "Če damo vrednost prikolice na 5.000,00 EUR …". Gre za vprašanje specifičnega določanja višine zavarovalne vsote, ki se ob splošnem sklepanju kasko zavarovanja ne pojavlja, kakor je to pojasnilo že sodišče prve stopnje. Zaradi tega ne more biti dvoma, da je vsebina citiranega elektronskega odgovora vezana na predhodno obstoječo komunikacijo, ki presega začetno splošno povpraševanje. O slednji je na zaslišanju kot priča izpovedala zavarovalna zastopnica, ki je povedala, da ji je zaposlena pri tožeči stranki po telefonu pojasnila, da želi skleniti polico za zavarovalno vsoto 5.000,00 EUR, kar se ujema z vsebino izmenjanih elektronskih sporočil. Upoštevaje navedeno tako ne morejo držati pritožbene navedbe o tem, da iz sosledja elektronskih sporočil izhaja, da je celotno dogovarjanje okoli sklenitve zavarovanja potekalo (izključno) po elektronski poti ter da je zavarovalna zastopnica izpovedovala mimo vseh pisnih dokazov. Drži sicer, da sodišče prve stopnje v dokaznem postopku ni moglo zaslišati preminule zaposlene pri tožeči stranki, pri čemer pa dokazna teža objektivne vsebine elektronske komunikacije, ki je še dodatno podprta z ujemajočimi se izpovedbami zavarovalne zastopnice toženke, ne pušča dvomov o tem, da je bila zavarovana vrednost vozila v znesku 5.000,00 EUR (oziroma 90 % podzavarovanje) med strankama izrecno dogovorjena. Tudi življenjsko logično je, da sta se zavarovalna zastopnica in zaposlena pri tožeči stranki o vprašanju višine zavarovane vrednosti vozila dogovarjali po telefonu, saj gre za odstop od ustaljene prakse, v zvezi s čimer je pojasnila gotovo lažje podajati v telefonskem pogovoru kot pa z izmenjavo elektronskih sporočil. Hkrati pa je bila zaposlena pri tožeči stranki z elektronskim sporočilom naknadno tudi še enkrat izrecno opozorjena, da znaša zavarovana vrednost 5.000,00 EUR, pri čemer je takšno ponudbo z elektronskim odgovorom nedvoumno tudi potrdila.

8Ob upoštevanju dejstva, da je tožeča stranka gospodarski subjekt, ki se ukvarja z logistiko in transportom, ne more vzdržati pritožbeno stališče, da se zaposlena pri tožeči stranki ob sklenitvi zavarovalne police na zavarovano vrednost 5.000,00 EUR ni zavedala, da je približno 50.000,00 EUR vredno vozilo podzavarovano. Zavarovalna zastopnica je sicer izpovedala, da je zaposleno pri tožeči stranki v telefonskem pogovoru tudi na to dejstvo posebej opozorila, v dokaznem postopku pa je bilo ugotovljeno tudi, da so bili tožeči stranki ob podpisu zavarovalne police izročeni splošni pogoji, ki definirajo pojem podzavarovanja in njegove posledice. Tožeča stranka v pritožbi sicer navaja, da tožena stranka izročitve splošnih pogojev ni z ničemer izkazala, pri čemer pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je o navedenem na zaslišanju izpovedala zavarovalna zastopnica. Skladno z izpovedbo je zavarovalno pogodbo osebno odnesla v podpis B. B., drugi zaposleni pri tožeči stranki (navedeno izhaja tudi iz elektronske korespondence), kateri je skupaj s polico izročila tudi splošne pogoje. Na ta način je tožena stranka izkazala svoje trditve, pri čemer ne gre prezreti dejstva, da tožeča stranka na drugi strani v zvezi z navedenim ni predlagala niti zaslišanja zaposlene B. B., ki je podpisala in prejela zavarovalno polico. Sodišče prve stopnje tako ni imelo razlogov, da tudi v tem delu ne bi sledilo izpovedbi zavarovalne zastopnice tožene stranke, zaradi česar je dokazna ocena prvostopenjskega sodišča tudi v tem delu pravilna.

9Na navedeno tudi ne more vplivati izpovedba zakonitega zastopnika tožeče stranke o tem, da zaposlena pri tožeči stranki tovrstne police ne bi nikoli sklenila, saj je bilo v dokaznem postopku ugotovljeno, da zakoniti zastopnik tožeče stranke pri sklepanju konkretne zavarovalne police ni bil neposredno udeležen. Tudi navedbe tožeče stranke o neekonomičnosti takšne zavarovalne police ne prepričajo. Četudi tožeča stranka zatrjuje, da 150,00 EUR za podjetje s 60 tovornimi vozili ne predstavlja bistvenega zneska, pomeni sklenitev tovrstnih polic (podzavarovanja) za vsa tovorna vozila zmanjšanje stroškov zavarovanja v skupni višini 9.000,00 EUR (150,00 EUR x 60), kar nikakor ni zanemarljiva vsota. Razumeti gre sicer logiko, ki jo vezano na razmerje med plačano premijo in potencialno zavarovalnino izpostavlja tožeče stranke, vendar to ne izključuje možnosti sklenitve takšnega podzavarovanja. V konkretnem primeru je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenega dokaznega postopka kot celote pravilno zaključilo, da je bil takšen zavarovalni dogovor med pravdnima strankama ustrezno in pravilno sklenjen, teh zaključkov pa pritožbene navedbe niso uspele izpodbiti.

10Ob upoštevanju navedenega gre pritrditi tudi stroškovni odločitvi sodišča prve stopnje. Četudi so tožeči stranki v postopku nastali višji stroški, kakor to navaja v pritožbi, ostaja dejstvo, da je s tožbenim zahtevkom uspela v izrazito majhnem delu. Prvostopenjsko sodišče je skladno z navedenim zato pravilno uporabilo določbo drugega odstavka 154. člena ZPP in odločilo, da vsaka stranka sama nosi svoje stroške postopka na prvi stopnji.

11Pritožbeno sodišče ugotavlja, da pritožbeni razlogi niso podani in tudi ne razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), zaradi česar je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12Izrek o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, glede na načelo uspeha v pravdi sama nosi pritožbene stroške.