VSL sklep I Cp 3895/2011

I. Pritožbama se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločitev.

1Po odločitvi sodišča prve stopnje je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 25.534,13 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 09. 2008 dalje do plačila, ter 84,59 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 05. 12. 2008 dalje do plačila. V presežku (za znesek 5.965,87 EUR) pa je tožbeni zahtevek zavrnilo. Toženi stranki je naložilo še, da tožeči stranki povrne njene pravdne stroške v višini 4.562,25 EUR.

2Zoper takšno odločitev se pritožujeta obe pravdni stranki. Pritožbenemu sodišču predlagata spremembo sodbe v svojo korist oziroma razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3Tožeča stranka napada zavrnilni del odločitve zaradi napačno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Strinja se s priznano škodo zaradi menjave ostrešja v višini 31.044,13 EUR, nasprotuje pa ugotovljenemu obsegu in načinu menjave ostalih elementov na hiši, kot izhajajo iz izvedenskega mnenja. Pritožba meni, da bo potrebno zamenjati vse pločevinaste obrobe in ne le polovico, saj se ob menjavi strehe te poškodujejo tako, da niso več uporabne. Poškodovanih simsov tudi ni mogoče odpraviti na način, kot je predlagala izvedenka. Kar se tiče komarnikov, pa so nepoškodovani ostali le trije od štirinajstih, zato ne drži, da jih bo potrebno zamenjati le 60%. Nadalje se ne strinja z zaključkom, da je ograja razpadla zaradi neustrezne gradnje. Izvedenka ni bila upravičena ocenjevati napake v smislu gradbene pogodbe, temveč le nastalo škodo. Vse to je tožnik grajal že tekom postopka in tudi predlagal novega izvedenca, česar pa sodišče ni storilo.

4Tožena stranka uveljavlja vse pritožbene razloge po 1. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Graja odločitev sodišča, da tožena stranka ni dokazala podzavarovanja. Pojasnjuje, da je bila zavarovalna vsota v pogodbi določena na podlagi minimalnih smernic zavarovalnice. Če je tožnik menil, da je hiša vredna več, bi moral zahtevati višjo zavarovalno vsoto. Tega pa ni storil, temveč je pristal na navedeno vsoto, s tem pa tudi na riziko podzavarovanja. Da gre v obravnavanem primeru za podzavarovanje, izhaja tudi iz izvedenskega mnenja M. M. ter mnenja cenilca B. M.. Pritožba v nadaljevanju napada ugotovitev sodišča, da je škodo na strehi mogoče odpraviti le z menjavo celotne strehe. Cenilec K. in izvedenka M. sta namreč ugotovila, da je mogoče zamenjati le del strehe. Sodišče samo od sebe ne bi smelo sprejeti drugačnega zaključka, saj za kaj takega nima potrebnega strokovnega znanja. Če je štelo, da je tožnik argumentirano nasprotoval izvedenskemu mnenju, bi moralo pač postaviti novega izvedenca. Višino škode bi lahko ugotovila le izvedenka, saj je bila zato postavljena, ne pa, da je sodišče o tem sklepalo na podlagi predračuna. V predračunu so tudi sicer zajete postavke, ki jih je izvedenka pri oceni skupne škode že upoštevala, zaradi česar prihaja do podvajanja. Ker sodišče ni pojasnilo, zakaj pri strehi ni uporabilo enake metode ugotavljanja škode, t.j. v odstotku od vrednosti hiše, sodbe ni mogoče preizkusiti. Po tej metodi znaša škoda le 16.033,50 EUR in ne 31.044,13 EUR, kot jih je sodišče prisodilo na podlagi predračuna. Napačna pa je tudi odločitev o teku zakonskih zamudnih obrestih. Tožena stranka je mnenje cenilca prejela 12. 09. 2008, zavarovalnino pa je plačala 23. 09. 2008, torej znotraj 14 dnevnega roka.

5Pritožbi sta bili vročeni nasprotni stranki. Odgovor na pritožbo je vložila tožeča stranka, ki predlaga zavrnitev pritožbe tožene stranke ter priglaša stroške postopka.

6Pritožbi sta utemeljeni.

7Tožnik vtožuje zavarovalnino na podlagi sklenjenega premoženjskega zavarovanja za stanovanjsko hišo na naslovu R., ki je bila 15. 08. 2008 poškodovana zaradi toče (zavarovalna polica 196741 v prilogi A3). Med strankama je bil in je tudi v pritožbi še vedno sporen predvsem način odprave škode na strehi, ter nadalje, ali je tožnik glede na zatrjevano podzavarovanje upravičen do povrnitve nastale škode v celoti ali le do sorazmernega dela.

8Podzavarovanje je podano, če se ugotovi, da je bila ob začetku zavarovanja vrednost zavarovane stvari večja od zavarovalne vsote. V takšnem primeru se zavarovalnina sorazmerno zmanjša, razen če je v pogodbi dogovorjeno drugače (1. odst. 960. čl. Obligacijskega zakonika, OZ). Dokazno breme o tem je na toženi stranki, ki takšen ugovor uveljavlja (7. in 212. čl. Zakona o pravdnem postopku, ZPP). Za obstoj podzavarovanja tako ni odločilno, da je bila zavarovalna vsota med pravdnima strankama določena sporazumno, kot to navaja sodišče v razlogih na strani 7 in 8 sodbe. Brez pomena je tudi, ali je do tega prišlo hote ali nehote. Bistveno je le, da je bila vrednost hiše v času sklepanja zavarovanja dejansko višja od tiste, ki je navedena v pogodbi.

9Sodišče prve stopnje pa je zmotno štelo, da tožena stranka tega ni uspela dokazati. Mnenja cenilca B. M. (B7) iz razlogov, kot jih je navedlo že nižje sodišče, resda ni mogoče upoštevati kot dokaz, zato pritožbeno sklicevanje nanj ne more biti uspešno. Tožena stranka pa v pritožbi utemeljeno opozarja na mnenje izvedenke gradbene stroke M. M., ki jo je sodišče postavilo tudi z namenom, da oceni vrednost hiše. Po njenih ugotovitvah je bila avgusta 2008 gradbena vrednost objekta 334.100,00 EUR (točka 2.14. mnenja na list. št. 46). To pa je nedvomno več, kot znaša zavarovalna vsota po pogodbi (254.500,00 EUR), ki je bila sklenjena kratek čas pred tem (oktobra 2007). Zakaj sodišče prve stopnje izvedenskega mnenja v tem delu ni upoštevalo, iz obrazložitve sodbe ni razvidno. Če je menilo, da dokaz nima nobene teže zato, ker je izvedenko predlagal tožnik in ne tožena stranka, je takšno stališče napačno. Podlago sodbe namreč predstavljajo vsa dejstva, ki jih sodišče ugotovi na podlagi izvedenega dokaznega postopka, ne glede na to, kateri oziroma čigavi dokazi vodijo do takšnih ugotovitev. Glede na to, da nobena od strank pripomb zoper ta del mnenja ni podala, sodišče očitno ni imelo pomislekov glede izračuna izvedenke. Če je tako, pa bi moralo podzavarovanje upoštevati, ter toženi stranki naložiti le ustrezno zmanjšani znesek zavarovalnine.

10Pritožba tožene stranke upravičeno napada tudi zaključek, da je strešno kritino mogoče zamenjati le v celoti. Iz mnenja izvedenke M. M. izhaja, da kvalitetno sanacijo strehe omogoča menjava zgolj 40% kritine. Sodišče prve stopnje tega dela mnenja ni sprejelo zato, ker je ocenilo, da ob zaslišanju na naroku (zapisnik na list. št. 140 in naslednje) ni bila prepričljiva. Pritožbeno sodišče pa opozarja, da bi moralo v primeru, če je dvomilo v pravilnost izvedenskega mnenja in tega ni moglo odpraviti niti z zaslišanjem, postaviti drugega izvedenca, tako kot to predvideva 3. odst. 254. čl. ZPP. Sodišče namreč ne more prevzeti njegove vloge in samo brez ustreznega strokovnega znanja ugotavljati, v kakšen obsegu je potrebno zamenjati kritino. Ravno zato, ker nima znanja s področja gradbeništva, je bilo treba v postopek pritegniti izvedenca (243. čl. ZPP). Navsezadnje pa je pri drugem izvedencu vztrajal tudi tožnik, ki je zatrjeval, da delna zamenjava kritine sploh ni izvedljiva. Sodišče prve stopnje je torej kršilo določbe, ki urejajo dokazovanje z izvedencem. S tem je zagrešilo relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ki je vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe (1. odst. 339. čl. ZPP).

11Pritožbeno sodišče ocenjuje, da so pomanjkljivosti izvedenega postopka takšne, da jih ne more samo odpraviti, ne da bi s tem strankam okrnilo pravico do pritožbe. Pritožbi tožene stranke je zato ugodilo in izpodbijano sodbo v obsodilnem delu razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (1. odst. 354. čl. ZPP).

12Glede na to, da so nekatere postavke (npr. kleparska dela pri menjavi obrob), ki jih v pritožbi napada tožnik, vezane na obseg menjave strehe, je hkrati ugodilo tudi njegovi pritožbi in sodbo razveljavilo tudi v zavrnilnem delu. Pritožbeno sodišče sicer nima pomislekov, koliko komarnikov je bilo uničenih v neurju. Gre namreč za ugotovitve izvedenke, do katerih je prišla z lastnim opažanjem ob ogledu, medtem ko tožnik za svoje nasprotne trditve ni ponudil nobenega dokaza. Ne dvomi tudi, da se bodo poškodovani simsi okrog oken dali popraviti tako, kot je predlagala izvedenka, ter da je poškodovana balkonska ograja le deloma posledica neurja.

13V ponovljenem postopku bo moralo sodišče postaviti novega izvedenca glede vprašanja, v kakšnem obsegu je potrebno zamenjati kritino. Pri ocenjevanju škode naj izhaja iz mnenja izvedenke; nobenega razloga namreč ni, da ne bi tudi v tem delu sprejelo metode, po kateri je izvedenka ugotavljala škodo na preostalem delu hiše in jo je sodišče načeloma sprejelo. Predračun – ponudba 93/2008 z dne 22. 09. 2008 (priloga A12), na katerega se je oprlo sodišče, namreč ni ustrezen dokaz za ugotavljanje škode. Poleg tega pa predračun zajema postavke, ki so že upoštevane pri ostalih poškodbah hiše (npr. demontaža in odvoz materiala na deponijo) in material, katerega menjava sploh ni potrebna (npr. snegolovi). Celotno škodo pa bo treba, kot že rečeno, znižati na račun podzavarovanja. Glede teka zakonskih zamudnih obresti od plačanega nespornega dela 21.500,00 EUR naj sodišče upošteva tudi pomisleke, ki jih navaja tožena stranka v pritožbi.

14Odločitev o stroških postopka temelji na določbi 3. odst. 165. čl. ZPP.