941. člen OZ

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje s tem, ko je za podlago svoje odločitve uporabilo navedeno določbo splošnih pogojev, zmotno uporabilo materialno pravo, saj je spregledalo določbo 942. člena OZ. Ta določa, da so nična pogodbena določila, po katerih bi zavarovanec izgubil pravico do odškodnine ali zavarovalne vsote, če po nastanku zavarovalnega primera ne bi izpolnil katere od predpisanih ali dogovorjenih obveznosti.

Zavarovalnico je o nastanku zavarovalnega primera v roku treh dni dolžan obvestiti zavarovalec in ne oškodovanec. Ker je sankcija za neizpolnitev te obveznosti zavarovalca zgolj odškodninska, če zavarovalnici nastane škoda zaradi ugotavljanja temelja in višine njene obveznosti, ne pa izguba pravic iz sklenjene zavarovalne pogodbe, vprašanje pravočasnosti obvestitve zavarovalca o nastalem zavarovalnem primeru v tem sporu ni relevantno, saj je to dejstvo odločilno le v razmerju zavarovalnice in zavarovalca, ne pa v razmerju zavarovalnice do oškodovanca.

Tožniku sta postala postala znana obstoj in višina materialne škode najpozneje z vročitvijo sodbe sodišča prve stopnje, ko mu je posatalo znano, da sodišče ni prejelo ugovora o pobotanju pred pravdo in da njegov zagovornik ni uveljavljal pobotanja v pravdi in ni vložil nasprotne tožbe. V izreku te sodbe je navedeno, da mora plačati glavnico 676.616 tolarjev z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 2. 1993 do plačila in pravdne stroške 478.508 tolarjev. Tedaj je bila premoženjska škoda znana, znan je bil tudi povzročitelj, kateremu je toženec odpovedal pooblastilo za zastopanje in tedaj bi tožnik lahko zahteval odškodnino.

Dejanje izmikanja preizkusu alkoholiziranosti mora biti hoteno na strani tistega, ki s tem izgubi zavarovalne pravice. Torej mora ta določeno dejanje storiti ali ga opustiti prav z namenom izogniti se preizkusu alkoholiziranosti.

Sodišče prve stopnje ni imelo upravičenega razloga za zavrnitev predloga tožnika, naj izvedenec izvedensko mnenje dopolni in pojasni nejasnost, na katero je tožnik opozoril med postopkom pred sodiščem prve stopnje. Tožnik je namreč opozoril, da ni nelogična ugotovitev izvedenca, da je bila vrednost novega vozila ob izdelavi izvedenskega mnenja bistveno manjša od vrednosti novega vozila na sam dan škodnega dogodka. Tožnik je na podlagi sklenjene pogodbe o zavarovanju avtomobilske odgovornosti upravičen do povrnitve škode, ki jo je imel z najemom nadomestnega vozila. Upoštevajoč načelno pravno mnenje iz leta 2002, dolžnik ne more priti v zamudo z denarno obveznostjo šele, ko sodišče s sodbo odmeri denarno odškodnino.

1. Sodišče prve stopnje je določilo 1. člena Splošnih pogojev, ki določa, da so pomožni čolni, čolni za reševanje, dodatni izvenkrmni motorji, prikolica za prevoz plovila in osebni predmeti zavarovani le, če je to posebej dogovorjeno in je plačana zavarovalna premija ter določilo, da morajo biti tehnična in nautična oprema, kakor tudi osebni predmeti posebej prijavljeni v zavarovanje in da morajo biti vsi predmeti, ki niso serijsko del plovila, navedeni v seznamu, ki je sestavni del zavarovalne pogodbe, razumelo pravilno, ko ga je razlagalo tako, da citirana določba splošnih pogojev lahko pomeni le, da v kolikor neserijski deli plovila niso navedeni v seznamu, niso predmet zavarovanja. 2. Sodišče prve stopnje je zaključek, da zavarovalni primer sploh ni nastal, zgradilo na dejstvu, da tožnik ni ponudil niti enega dokaza o tem, da je v času škodnega dogodka propelerje na plovilu imel ter o njihovi kvaliteti in vrsti, čeprav je tožena stranka dvom v obstoj zavarovalnega primera izrazila že v odgovoru na tožbo.

Tudi v primeru AO plus zavarovanje lahko zavarovalno kritje obsega tudi odvetniške stroške, nastale v zvezi s sestavo odškodninskega zahtevka v postopku pred zavarovalnico. Obvestitev zavarovalnice o škodnem (zavarovalnem) primeru ni pogoj za uveljavljanje takšnih stroškov.