VSL Sodba III Cp 712/2020

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnica mora v petnajstih dneh od vročitve te sodbe toženki povrniti 559,98 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za plačilo.

1Sodišče prve stopnje z obravnavano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice, da ji mora toženka plačati 25.002,15 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 5. 2017 do plačila. Odločilo je, da tožnica v celoti nosi stroške postopka.

2Tožnica se pritožuje zoper sodbo zaradi napačne ugotovitve dejanskega stanja, bistvenih kršitev določb postopka po 8. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ter napačne uporabe materialnega prava. Predlaga spremembo sodbe tako, da se tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa razveljavitev sodbe. Navaja, da sodišče ni vsebinsko presojalo njenih navedb, da je toženka pridobila notarska potrdila glede družbe A. šele naknadno za namene konkretnega postopka. Dokazno breme glede tega je na toženki. Sodišče je dokazno breme nepravilno prevalilo na tožnico, čeprav gre za negativno dejstvo, glede katerega je bila tožnica v dokazni stiski. Toženka ni predložila niti enega elektronskega sporočila, iz katerega bi izhajalo, da se je že pred sklenitvijo pogodbe s tožnico dogovarjala o pridobitvi bilanc, notarskih potrdil oziroma drugih informacij, ki se nanašajo na družbo A. Iz elektronskega sporočila, ki ga je B. B. poslal preostalim zaposlenim izhaja, da je pred sklenitvijo pogodbe opravil zgolj površinske poizvedbe, kar pomeni, da toženka nikakor ni ravnala z zadostno skrbnostjo, saj ni mogla vedeti, ali posreduje pri sklenitvi posla z zanesljivo, dobro stoječo družbo, kar se od nje kot posrednika izrecno zahteva. V nasprotnem primeru lahko nastane škoda njenim strankam, kar se je zgodilo v konkretnem primeru. Sodišče je prezrlo določene navedbe tožnice, ki se nanašajo na nepošteno poslovno prakso toženke. Njena ravnanja pred in med sklenitvijo pogodbe o nakupu zlata s tožnico so zavajajoča. Kljub dejstvu, da ni skrbno preverila poslovanja družbe A., je svojim strankam zagotavljala, naj se odločijo za naložbo pri tej družbi in pri tem ravnala v nasprotju z določbami ZVPot in ZVPNPP, saj je zaradi neupoštevanja zahtevane poklicne skrbnosti izkrivila ravnanje in razmišljanje tožnice, ko ji je očitno zmotno predstavila zavajajoče informacije. Ker toženka ni dokazala, da bi predhodno preverila zaloge zlata in druge podatke o družbi A., ni mogla delovati z zahtevano skrbnostjo strokovnjaka, v okviru katere se zahteva najvišja stopnja skrbnosti.

3Toženka v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev sodbe.

4Pristojnost za sojenje v tej zadevi je predsednik Vrhovnega sodišča RS s sklepom Su 199/2020 z dne 4. 2. 2020 v zvezi s popravnim sklepom z dne 14. 2. 2020 prenesel na Višje sodišče v Ljubljani.

5Pritožba ni utemeljena.

6Tožnica zahteva od toženke povrnitev škode, ki ji je nastala zaradi sklenitve pogodbe o nakupu zlata s švicarsko družbo A. Toženka je družba, ki se ukvarja s finančnim svetovanjem in je pri prodaji zlata delovala kot posrednik. Tožnica odškodninski zahtevek opira na dve pravni podlagi. Toženki najprej očita opustitev skrbnosti dobrega strokovnjaka pri izpolnitvi njenih obveznosti po posredniški pogodbi, poleg tega pa še poslovanje v nasprotju z določili Zakona o varstvu potrošnikov (ZVPot) in Zakona o varstvu potrošnikov pred nepoštenimi poslovnimi praksami (ZVPNPP), ker tožnice kot potrošnice ni dovolj informirala in seznanila s tveganji, ki so značilna za predmetni pravni posel, ampak ji je posredovala zavajajoča zagotovila. Toženka trdi, da je pri posredovanju delovala s skrbnostjo dobrega strokovnjaka ter da ni kršila predpisov o varstvu potrošnikov.

7Sodišče prve stopnje je pravilno povzelo materialnopravno podlago za odločitev, ki je v določbah Obligacijskega zakonika (OZ), ki ureja posredniško pogodbo (837. člen in nadaljnji), pri čemer odgovornost posrednika za vsako škodo, nastalo po njegovi krivdi, ureja 844. člen. Po stališču pravne teorije¹ odgovarja posrednik, ki spravi tretjo osebo z naročiteljem v stik, za boniteto tretje osebe le, če je vedel in bi moral vedeti za določeno oteževalno okoliščino na njeni strani, pa tega ni sporočil naročitelju. Kriterij za presojo, kaj in koliko je vedel oziroma bi moral vedeti, je odgovornost dobrega gospodarstvenika. Posrednik je odškodninsko odgovoren, če je vedel oziroma bi moral vedeti za lastnosti tretje osebe in če je iz okoliščin moč sklepati, da bi zanje moral vedeti. ZVPNPP, ki med drugim ureja sodno varstvo pred nepoštenimi poslovnimi praksami v razmerju do potrošnikov, v 4. členu določa prepoved nepoštenih poslovnih praks, med katere sodijo tudi zavajajoče poslovne prakse (5. člen).

8Dejanske ugotovitve sodbe, na katere je sodišče prve stopnje oprlo odločitev, so sledeče: tožnica je s posredovanjem toženke 17. 2. 2016 sklenila pogodbo o nakupu zlata v vrednosti 25.000,00 EUR s švicarsko družbo A., nad katero je bil 6. 6. 2016 začet stečajni postopek, zaradi česar ni izpolnila svojih obveznosti do vlagateljev; pred sklenitvijo pogodbe je toženka glede preverjanja stanja družbe A. naredila vse, kar je bilo v njeni moči: zastopnik toženke je v poslovnih sodnih registrih najprej preveril, ali družba obstaja in koliko časa, kakšni so zgodovinski izpisi in spremembe v sodnem registru, nato je preveril na uradnih spletnih straneh švicarske in avstrijske agencije za finančni trg, ali je podjetje v kakršnihkoli preiskovalnih postopkih z nadzornimi organi v Švici ali Avstriji, kjer je delovalo hčerinsko podjetje te družbe; stanje zlata in zaloge je po zagotovilih na spletni strani družbe pregledoval švicarski notar, zaveden v registru notarjev, ki je potrdil obstoj in količine zalog zlata za leta 2012, 2013 in 2014; skupaj z zastopnikom za slovenski trg je zastopnik toženke pregledal bilance družbe; na spletnih forumih v Švici, Avstriji in Sloveniji ni bilo takrat nobenega slabega mnenja ali pritožbe zoper družbo; tudi prodajni zastopnik in zakonita zastopnica toženke sta v družbo A. vložila svoja lastna sredstva; neresničnosti potrdil notarja tudi večina strokovnjakov enakega področja v Avstriji ni predvidela.

9Pritožbeno sodišče nima pomislekov o pravilnosti zgoraj povzetih dejanskih ugotovitev o obsegu poizvedb toženke pred sklenitvijo pogodbe. Četudi v pretežni meri temeljijo na izpovedbah prič in zakonite zastopnice toženke, so njihove izpovedi podprte tudi z listinskimi dokazi. Dejstvo je, da je bila večina podatkov o družbi A. takrat javno dostopnih na spletnih straneh, vključno z navedbo notarja, ki bi moral redno preverjati obstoj in zaloge zlata. Te podatke o družbi A. so zastopniki toženke preverjali v zadostni meri in s skrbnostjo, ki se zahteva od dobrega strokovnjaka, torej tudi splošno gospodarsko stanje družbe A. in ne le njen goli obstoj. Indici, ki jih pritožnica izpostavlja v pritožbi (elektronsko sporočilo B. B. ostalim zaposlenim, pomanjkanje elektronske korespondence med njim in C. C., vložitev dokazil šele v prvi pripravljalni vlogi in ne že v odgovoru na tožbo) ne izkazujejo nasprotnega. Pritožba neutemeljeno vztraja, da naj bi šlo v konkretnem primeru v ravnanju toženke tudi za nepošteno poslovno prakso in v tem okviru zavajajoče ravnanje do tožnice kot povprečnega potrošnika, ker za podajanje informacij o nakupu zlata preko družbe A. toženka naj ne bi imela zadosti informacij. Sodišče prve stopnje je tudi glede te pravne podlage prepričljivo obrazložilo, zakaj šteje, da je imela tožnica pred sklenitvijo pogodbe dovolj informacij, ki so ji omogočale sprejem svobodne ekonomske odločitve ter da je bila poslovna praksa toženke ustrezna in ni bistveno izkrivljala ekonomskega obnašanja povprečnega potrošnika. Sklicevanje pritožbe na interna navodila za prodajnike toženke avtorice D. D. tudi ne more biti ključen dokaz o zavajajoči poslovni praksi toženke v konkretni zadevi.

10Sprejeta odločitev je pravilna v dejanskem in pravnem pogledu in tudi ni obremenjena z bistvenimi kršitvami določb pravdnega postopka, ki jih uveljavlja pritožba (8. in 14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP), niti z drugimi, ki jih mora pritožbeno sodišče upoštevati po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Sodba nima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne bi mogla preizkusiti, ima zadostne razloge o odločilnih dejstvih, ki si med seboj ne nasprotujejo. Pritožbene očitke v tej smeri, predvsem da naj bi bila obrazložitev sama s seboj v diametralnem nasprotju, je treba zavrniti. Enako tudi vse, kar pritožba navaja o kršitvah pravil o dokaznem bremenu, dokazovanju negativnih dejstev ter v zvezi s tem o dokazni stiski tožnice. Kar o tem navaja pritožba ob sklicevanju na relevantno sodno prakso, sicer drži, a ne za konkretni primer. Tožnica je tožbeni zahtevek gradila na trditvi, da je toženka odškodninsko odgovorna, ker je kot finančno svetovalna družba pri svetovanju za nakup zlata, kot posrednica opustila dolžno skrbnost dobrega strokovnjaka. Kot pravilno ugotavlja prvostopenjsko sodišče, je tožnica zadostila svojemu materialnemu dokaznemu bremenu s tem, ko je navedla, katere poizvedbe bi morala narediti toženka glede poslovanja in premoženjskega stanja družbe A. Toženka je podala svoje trditve in predložila oziroma predlagala dokaze o tem, da je pri preverjanju te družbe ravnala s skrbnostjo dobrega strokovnjaka in da je to storila že pred sklepanjem pogodbe. Dokazno breme o nasprotnem, da naj bi toženka šele kasneje in zgolj za potrebe te pravde pridobila informacije o stanju družbe A., je bilo na tožnici. Pri tem po presoji pritožbenega sodišča ni šlo za dokazovanje negativnega dejstva, kot skuša prikazati pritožba (da toženka spornih dokazov pred sklenitvijo pogodbe sploh ni pridobila), ampak dejstva, da naj bi te dokaze pridobila kasneje. Stališče pritožnice, da tega ni dolžna dokazovati, je zmotno. Obširne pritožbene trditve o kršitvah dokaznega bremena glede dokazovanja skrbnosti in trenutka preverbe informacij o družbi A. s strani toženke, so zato neutemeljene. Sodišče prve stopnje dokaznega bremena o tem ni narobe porazdelilo.

11Pritožbeni očitki se tako izkažejo za neutemeljene. Sodišče druge stopnje je zato pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12V skladu s prvim odstavkom 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. in 155. člena ZPP je pritožbeno sodišče odločilo tudi o stroških, ki so nastali v pritožbenem postopku. Tožnica, ki s pritožbo ni uspela, v skladu s prvim odstavkom 154. člena ZPP sama krije svoje stroške pritožbenega postopka. Toženki, ki je podala obrazložen odgovor na pritožbo, pa mora povrniti njene stroške v višini, kot jih je pravilno priglasila v vlogi (za odgovor na pritožbo 750 točk, za materialne stroške 15 točk, DDV 168,3 točke, skupaj 933,3 točke), kar znese upoštevajoč Odvetniško tarifo ter vrednost točke 0,60 EUR 559,98 EUR.

¹ Obligacijski zakonik s komentarjem, 4. knjiga, komentar dr. Petra Grilca k 844. členu.