836. člen OZ

Pri pogodbi o franšizingu je govora o mešani pogodbi in sicer se mešajo elementi agencijske in prodajne in zakupne pogodbe, ne nujno vsi, lahko pa tudi katere od ostalih pogodb. Ker gre za trajnost in zaupnost razmerja je za vprašanja ob prenehanju pogodbe o franšizingu treba uporabiti pravila agencijske pogodbe o prenehanju. Bistvena razlika v primerjavi z agencijsko pogodbo je, da pridobitelj franšize posluje v svojem imenu in za svoj račun. Konkurenčna klavzula ne velja, glede na to da tožeča stranka toženi ni plačala ustreznega nadomestila in odpravnine. Tako se je očitno odrekla konkurenčni prepovedi. Na tožeči stranki je trditveno breme, da kumulativno označi, kdaj gre za poslovno skrivnost po določbah drugega člena Zakona o poslovni skrivnosti.

Tožena stranka opozarja na konkurenčni položaj zastopnika na trgu. Vendar pa je treba poudariti, da se zastopnikov konkurenčni položaj lahko obravnava na dveh ravneh. Po eni strani gre za razmerje med enakovrstnimi podjetji, torej med zastopniškimi podjetji, ki nastopajo na istem trgu in govorimo o horizontalni konkurenčni ravni. Druga raven pa se nanaša na razmerje med naročiteljem in zastopnikom. Stranki tega razmerja nastopata na različnih konkurenčnih ravneh. Govorimo lahko o vertikalni konkurenčni povezanosti. V konkretnem primeru se je ravnanje zastopnika na trgu v pojmovanju konkurenčnega prava, ki je opredeljeno v 63.a členu ZPOmK-1, prilegalo delovanju naročitelja kot tistega podjetja na trgu, ki je na podlagi nelojalnega ravnanja zastopnika v imenu in na račun naročitelja, sklenilo pogodbe s tretjimi osebami, kot je v vseh posamičnih primerih ugotovilo sodišče prve stopnje. Tožbeni zahtevek je preveč pomensko odprt tedaj, če tožena stranka ne bi mogla vedeti, kako naj spoštuje odločbo sodišča in bi bil tožbeni zahtevek v morebitnem izvršilnem postopku neizvršljiv. Za to pa v konkretnem primeru ne gre. Tožbena zahtevka pod I in II sta toliko jasna in dovolj

Drži tudi, da je konkurenčna klavzula urejena še v ZDR-1 in da se lahko v določenih obligacijskih zadevah na podlagi 3. člena ZS analogno uporabijo določbe ZDR-1,1 vendar morajo biti po presoji pritožbenega sodišča za takšno analogno uporabo ZDR-1 podani utemeljeni razlogi, le-ti pa v predmetni zadevi niso bili v zadostni meri niti izkazani niti zatrjevani. Gre za razloge, zaradi katerih je obligacijsko razmerje (pogodba) v bistvenih lastnostih primerljiva delovnemu razmerju (pogodbi o zaposlitvi), saj šele takšni razlogi lahko omogočijo analogno uporabo kogentnih določb ZDR-1 v obligacijskih razmerjih, kjer sicer veljata avtonomija in dispozitivnost urejanja pogodbenih razmerij (2. in 3. člen OZ). V konkretnem primeru je toženka, ki ni delavka, kot s.p. sklenila pogodbo o sodelovanju s tožnico, kasneje ni sprejela ponujenega podaljšanja pogodbe (pogodbe o sodelovanju za leto 2016), je pa evidentno kršila dogovorjeno konkurenčno klavzulo (pogodbeno dogovorjeno obveznost).

Ni potrebno, da je območje izrecno navedeno v konkurenčni klavzuli. To pa ne pomeni, kot napačno meni pritožnik, da velja prepoved opravljanja dejavnosti „na širšem območju“. Določbe OZ varujejo zastopnika pred čezmernim omejevanjem njegovega podjetniškega udejstvovanja ter ščitijo konkurenco kot tržno kategorijo, zato jih je potrebno razlagati restriktivno. Območje je po navadi dovolj natančno določeno že v sami pogodbi.

Ničnost je kot skrajna sankcija lahko posledica le najtežjih kršitev predpostavk potrebnih za nastanek pravnega posla oziroma kršitev, ki predstavljajo poseg v temeljne (splošne) s strani pravnega reda varovane vrednote (interese). Če je pravni posel oziroma njegova določba nična, je taka (zaradi svoje vsebine same za sebe) od samega začetka in ne more biti odvisna od tega, kakšni so bili v času trajanja poslovnega razmerja njeni dejanski „učinki“.

Pogodbeno določilo o konkurenčni prepovedi je po presoji pritožbenega sodišča dispozitivne narave. Če pa jo pogodbeni stranki dogovorita, je tako pogodbeno določilo veljavno le, če je v prid tiste pogodbene stranke, na katero se konkurenčna prepoved nanaša, dogovorjeno ustrezno materialno nadomestilo. Konkurenčna klavzula, ki jo pogodbeni stranki dogovorita v pogodbi brez ustreznega denarnega nadomestila v breme druge stranke, te stranke ne zavezuje.

Toženka pri delu za tožnico ali v zvezi z njim ni pridobila nobenega tehničnega, proizvodnega ali poslovnega znanja ter zvez, kar bi bilo rezultat raziskav, dela, znanja in izkušenj tožnice in bi zato dopuščalo zaščito s konkurenčno klavzulo. Splošnega znanja in vsem dostopnih zvez pa s konkurenčno klavzulo ni dopustno zaščititi, saj to ni namen konkurenčne klavzule.