VSL sodba II Cp 579/2016

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ohranilo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 57523/2014 z dne 3. 5. 2014 v 1. odstavku izreka za glavnico v znesku 233,14 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in v 3. odstavku izreka za izvršilne stroške v znesku 16,86 EUR. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo in v tem delu prej citirani sklep razveljavilo. Toženi stranki je naložilo plačilo 18,00 EUR pravdnih stroškov tožeče stranke.

2Zoper zavrnilni del se iz razlogov bistvene kršitve pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava pravočasno pritožuje tožeča stranka in predlagala, naj pritožbeno sodišče sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi. Priglaša stroške pritožbenega postopka. Navaja, da je sodišče vrednost spornega predmeta protispisno ocenilo na 44.267,45 EUR. Vrednost spornega predmeta je 50.226,45 EUR, kar predstavlja enoletni seštevek predvidenega davka na nepremičnine. Sodišče je napačno ocenilo, da dopis GURS-u predstavlja enostavno pisanje. Pritožnica je morala pregledati obsežno korespondenco in zahtevne pravne vire. To sodi najmanj v okvir pisanj povprečne zahtevnosti. Sodišče pa je pisanju napačno pripisalo faktor 0,3 (tar. št. 2202 Zakona o odvetniški tarifi). Pritožnici bi moralo prisoditi nagrado po tar. št. 2200, ki predvideva faktor 1,5. Skladno s prakso Upravnega sodišča (sodba I U 832/2012) se faktor zahtevnosti 1,5 priznava tudi za vlogo v postopku pridobivanja gradbenega dovoljenja, kar je primerljivo z delom pritožnice za toženo stranko. Sodišče je protispisno ocenilo, da tožena stranka pritožnici pooblastila ni preklicala. Določbe Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ) o mandatu je zato uporabilo napačno. Tožena stranka nadaljevanja dela pritožnici ni več dovolila. Nesporno pa je, da je med pravdnima strankama obstajal dogovor o nagradi v višini okrog 1.000 EUR in DDV. Pritožnica lahko v pravdi zahteva več, kot je obsegal prvotni dogovor, za kar obstaja podlaga v OZ.

3Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki je v odgovoru izrazila strinjanje z zaključki sodišča prve stopnje.

4Pritožba ni utemeljena.

5Uvodoma je treba opozoriti, da gre v obravnavani zadevi za spor majhne vrednosti, zato mora tudi pritožbeno sodišče pri odločanju upoštevati določbe 442. do 458. člena ZPP, ki urejajo tovrstne postopke. Po 1. odstavku 458. člena ZPP se sme odločitev, s katero je končan spor v postopku v sporih majhne vrednosti, izpodbijati samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. To pomeni, da je pritožbeno sodišče pri presoji pritožbe vezano na dejansko stanje, ugotovljeno pred sodiščem prve stopnje.

6Na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja je sodišče prve stopnje pri presoji, da tožena stranka pritožnici ni preklicala pooblastila, izhajalo iz pravilnega materialno-pravnega izhodišča. Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo dopise tožene stranke, iz katerih izhaja, da se z dokončanjem dela ne mudi, in zahtevo, da se pogovorita o že opravljenem delu in delu, ki ga je še treba opraviti. Zaključek prvega sodišča, da teh dopisov ni mogoče kvalificirati kot odpoved naročila v smislu 783. člena OZ (določbe o pogodbi o naročilu oziroma mandatu), je pravilen.

7Prav tako je pritožbeno sodišče vezano na ugotovitev prvega sodišča o (ne)dokončanju pritožničinega dela skladno z mandatom. Glede na ugotovitev, da je bilo delo opravljeno le delno, je sodišče pravilno uporabilo določbo 779. člena OZ in tožeči stranki prisodilo plačilo le za delno opravljeno storitev - za dopis, ki ga je pritožnica poslala na GURS. Upoštevaje vsebino dopisa, povzetega v obrazložitvi prvega sodišča, se pritožbeno sodišče strinja z oceno, da gre za enostaven dopis. Zato je sodišče prve stopnje pritožnici nagrado za dopis pravilno prisodilo po tar. št. 2202. Dopis po vsebini ne vsebuje niti težjih pravnih razlag niti obsežnih vsebinskih vprašanj. Sestava vloge za pridobitev gradbenega dovoljenja je po oceni pritožbenega sodišča bistveno zahtevnejša od sestave dopisa, ki ga je pritožnica poslala GURS-u. Navedbe o tem, da bi moralo sodišče slediti odločitvi v zadevi Upravnega sodišča št. I U 832/2012, so tako neutemeljene.

8Pritožbena zatrjevanja v zvezi z višino spornega predmeta so pravno neupoštevna. Višina spornega predmeta sodi v krog dejanskih vprašanj, napačna ugotovitev dejanskega stanja pa ni dovoljen pritožbeni razlog v sporih majhne vrednosti (1. odstavek 458. člena ZPP). Na podlagi ugotovljene vrednosti spornega predmeta je prvo sodišče tudi pravilno zavrnilo višji zahtevek pritožnice, ki je zahtevala izračun nagrade ob upoštevanju vrednosti spornega predmeta nad 50.000 EUR.

9Ob navedenem se izkaže, da je izpodbijana sodba prvostopenjskega sodišča pravilna in zakonita. Pritožbeno sodišče je zato neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

10Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, nosi svoje stroške pritožbenega postopka (I. odstavek 165. člena ZPP v povezavi s I. odstavkom 154. člena istega zakona).