773. člen OZ

Razlaga, po kateri je z iztekom desetletnega roka, za katerega je bila sklenjena Pogodba, ta pogodba prenehala ter da je ne glede na uspešnost izvajanja garancijske sheme potrebna sklenitev nove pogodbe, ni v nasprotju s pravili o razlagi pogodb. Prav tako ni v nasprotju z zahtevami razlage t.i. upravnih pogodb, med katere spada tudi obravnavana Pogodba. Pravica do obravnavanja in do opredelitve do strankinih navedb ne pomeni, da mora sodišče strankinim navedbam vsebinsko slediti in jih sprejeti kot pravilne.

Sodišče mora pravila o prekluziji uporabiti ne glede na to, ali se (nasprotna) stranka nanje sklicuje ali ne. V konkretnem primeru zato ni relevantno, ali je tožnica ugovarjala vsem na novo predloženim dokazom ali le posameznemu od njih. Indici sami po sebi sicer niso pravno relevantni, jih pa sodišče ugotavlja, ker na njihovi podlagi (lahko) sklepa o (ne)obstoju dejstva, ki je pravno relevantno. V konkretnem primeru, ko je sodišče izpovedbe strank, kot edine neposredne dokaze o trditvah, zakaj in na kakšni podlagi je bil denar s tožničinega računa dvignjen ter o tem, ali je bil tožnici izročen, ocenilo kot enako verodostojne, indicem nedvomno ni mogoče pripisati nepomembnosti oziroma očitne neutemeljenosti. Na povzete navedbe tožencev bi zato sodišče prve stopnje moralo odgovoriti. Ker tega ni storilo, je poseglo v pravico do izjave obeh tožencev. Ugovor pobota je mogoč tudi po prvem naroku brez nadaljnjih pogojev, če to ni povezano z novimi trditvami o dejstvih, sicer pa ob pogoju nekrivde. To pa bo, kot objektivno novo dejstvo, vedno izkazano, če so se pogoji za pobot medsebojnih terjatev tožnika in toženca izpolnili med pravdo. Temeljno sporočilo 8. člena

Tožena stranka je na podlagi mandatne pogodbe in določb ZASP zavezana zbrana sredstva od uporabnikov razdeliti med avtorje po vnaprej določenem delitvenem ključu, avtor pa mora svoja dela prijaviti toženi stranki. KO je zavezana plačati avtorju že, če je seznanjena o uporabi avtorskega dela in prejme od uporabnika nadomestilo za uporabo avtorskega dela. Če tožena stranka kot prevzemnik naročila (mandatar) ne izplača denarja od avtorskih honorarjev naročniku (avtorju) po naprej določenem ključu, je naročnik upravičen zahtevati izpolnitev pogodbene obveznosti, hkrati pa lahko zahteva tudi plačilo obresti za denar, ki mu ga mandatar ni pravočasno izročil. Za avtorske honorarje, ki jih uporabniki niso plačali KO, je KO odškodninsko odgovorna, če je nepravilno opravila dogovorjeno delo, ker ni zaščitila interesov avtorja (prvi odstavek 751. člena ZOR v zvezi z drugim odstavkom 18. člena ZOR oziroma prvi odstavek 768. člena OZ v zvezi s drugim odstavkom 6. člena OZ).

Toženka bi morala, čeprav je sodišče prve stopnje razmerje med njo in tožnikovo materjo štelo za zaupno, bolj določno navesti zneske oziroma datume izročitve denarja. Toženka ne more uspeti zgolj s pavšalnim sklicevanjem, da je izplačane kupone v celoti izročila tožnikovi sestri oziroma materi, pri čemer svojih trditev ne podkrepi z nobenimi dokazi. Za prenos obveznic in izplačanih kuponov je potrebno tudi sodelovanje upnika. Odklonitev posredovanja naslova in številke bančnega računa predstavlja neizpolnitev sodelovalne dolžnosti, ki kot taka vodi v upniško zamudo. V primeru delnega umika tožbe odločanje o stroških od umaknjenega dela tožbenega zahtevka poteka po pravilu iz prvega odstavka 158. člena ZPP, od preostanka vtoževanega zneska pa se stroški odmerjajo po uspehu (154. člen ZPP). Ker so vsi pravdni stroški, ki se odmerjajo glede na vrednost spornega predmeta, nastali pred delnim umikom tožbe, se ti odmerjajo po višji vrednosti, končni uspeh strank pa po spremenjeni vrednosti.

Če mandatar pri opravljanju posla za naročitelja prejme denar, mora naročitelju takoj izročiti prejeto gotovino oziroma mu mora (pre)nakazati prejeto denarno dobroimetje. Ta mandatarjeva obveznost ima značilnost denarne obveznosti, zato je naročitelj v primeru, če mandatar zamudi z izpolnitvijo te obveznosti, od glavnice obveznosti (zneska, ki ga je prejel mandatar) upravičen zahtevati plačilo zamudnih obresti.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožeča stranka na podlagi določb pogodbe o opravljanju storitev upravljanja poslovne stavbe pridobila aktivno legitimacijo kot upravnik izterjati obratovalne stroške od tožene stranke. Investicijski stroški se v konkretnem primeru nanašajo na dela v zvezi s primopredajo poslovne stavbe, dokončanjem objekta, tehničnim pregledom in pridobitvijo uporabnega dovoljenja, zato po mnenju pritožbenega sodišča sodijo med posle rednega upravljanja, za sklenitev katerih je v skladu z 2. odstavkom 67. člena SPZ potrebno le soglasje lastnikov, katerih idealni deleži sestavljajo več kot polovico vrednosti stavbe. Na podlagi 776. člena OZ morajo etažni lastniki (kot naročitelji) povrniti tožeči stranki – upravniku (kot prevzemniku naročila) v primeru, če se je njen trud brez njene krivde izjalovil, vse potrebne stroške, ki jih je imela z izpolnitvijo naročila, prevzeti pa morajo tudi obveznosti, ki jih je tožeča stranka prevzela nase, ko je v svojem imenu opravljala zaupane ji posle.