VSL Sodba I Cpg 667/2020

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči plačati 6.777,09 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 11. 2017 in ji povrniti pravdne stroške v višini 1.139,10 EUR.

2Zoper sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) pritožila tožena stranka, predlagala ugoditev pritožbi, spremembo izpodbijane sodbe in zavrnitev tožbenega zahtevka, podredno pa razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je stroške pritožbenega postopka.

3Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4Pritožba ni utemeljena.

5Tožena stranka vztraja, da je sporno Pogodbo št. 00/2017 (v nadaljevanju: Pogodba) sklenila kot zastopnik etažnih lastnikov triplexa garaž na naslovu ... Trdi, da tožeča stranka niti ni trdila, da je vtoževani znesek predhodno poskušala izterjati od omenjenih lastnikov. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da je prekoračitev pooblastil zastopanega s strani tožene stranke (o tem v nadaljevanju) podlaga za uporabo določbe petega odstavka 72. člena Obligacijskega zakonika (OZ), ki določa solidarno odgovornost zastopnika in domnevno zastopanega, kadar slednji noče odobriti poslov, ki jih je s prekoračitvijo pooblastila sklenil zastopnik, sopogodbenik pa ni vedel niti ni bil dolžan vedeti za prekoračitev pooblastila (da bi tožeča stranka za prekoračitev pooblastila vedela in s tem ta določba ne bi bila uporabljiva, tožena stranka v pritožbi konkretno niti ne trdi). V primeru solidarne odgovornosti pa lahko upnik toži katerega koli solidarnega dolžnika. Na kakšen način bodo solidarni dolžniki uredili medsebojno obveznost, ni stvar upnika in zato z navedenim argumentom tožena stranka ne more uspeti.

6Višje sodišče soglaša tudi s presojo sodišča prve stopnje, da namestitev zapornice in z njo povezane storitve pomenijo vgraditev nove naprave, opreme in instalacije, ki ne predstavlja (le) vzdrževanja obstoječega stanja, ki pomeni posel rednega upravljanja, temveč posel izrednega upravljanja po določbi četrtega odstavka 29. člena Stanovanjskega zakonika (SZ-1), za katerega je predpisana kvalificirana večina – posel morajo podpreti etažni lastniki, ki imajo več kakor tri četrtine solastniških deležev. Temu stališču (vključno z zavrnitvijo argumenta, da tovrstni posli zgolj omogočajo normalno uporabo prostora in jih gre šteti za posle rednega upravljanja) sledi tudi novejša sodna praksa.¹

7Ni pravilno niti stališče, da je tudi ob sprejemu stališča, da gre za posel izrednega upravljanja, predpisana večina naknadno odobrila Pogodbo. Višje sodišče v celoti soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da dejstvo, da so etažni lastniki prevzeli daljinske upravljalnike za dostop do garaž, ne pomeni njihovega izraza soglasja k sklenjenemu poslu. Prevzem daljinskega upravljalnika je bil namreč le način, na podlagi katerega so lahko etažni lastniki zagotovili funkcionalno izvrševanje svoje lastninske pravice na garažah in ni mogoče tega njihovega dejanja enačiti z odobritvijo samega posla. Posledično tudi naziranje, da bi morali etažni lastniki svoje nestrinjanje s plačilom investicije izraziti z izrecnim dopisom na potrdilu o prevzemu daljinskih upravljalnikov, ni utemeljeno. Stališče tožene stranke, da bi tudi ob nestrinjanju z investicijo etažni lastniki vseeno dobili daljinske upravljalnike in izvrševali lastninsko pravico, pa je le špekulacija in nedvomno ni zadosten argument za drugačno presojo dejanja prevzema daljinskih upravljalnikov.

8Spor med toženo stranko in družbo V., d. o. o., ob njenem prevzemu poslov upravljanja od tožene stranke za ta postopek ni bistven. Kot je pravilno presodilo sodišče prve stopnje, je odgovornost za terjatev tožeče stranke solidarna. V posledici tega okoliščine internega razmerja med toženo stranko in etažnimi lastniki oziroma novim zastopnikom etažnih lastnikov za odločitev o tožbenem zahtevku niso relevantne, in se tožeči stranki kot upniku s tem ni treba ukvarjati.

9Ne drži, da sodišče prve stopnje ni ustrezno razdelalo predpostavk odškodninske odgovornosti. Sodišče je izčrpno opredelilo tako postavko protipravnosti – prekoračitev pooblastila tožene stranke (kot opredeljeno zgoraj) kot vzročne zveze (zaradi prekoračitve pooblastila tožene stranke etažni lastniki nedvomno niso bili zavezani dopustiti plačilo terjatve iz lastnih sredstev in zato njihovo ravnanje ni v pravno relevantni vzročni zvezi z nastalo škodo, nasprotno pa je protipravno ravnanje tožene stranke nedvomno v pravno relevantni vzročni zvezi) in krivde (ovržen argument, da je tožena stranka Pogodbo sklenila z veljavnim pooblastilom etažnih lastnikov); glede same postavke škode pa tožena stranka v pritožbi niti ni podala konkretnih očitkov.

10Ker se tožena stranka zoper odločitev o stroških postopka pritožuje zgolj v posledici očitane zmotne odločitve o glavni terjatvi, višje sodišče glede na siceršnje razloge soglaša tudi z odločitvijo o stroških.

11Ker pritožbeni razlogi niso podani in tudi ne razlogi, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP), pri čemer je presojalo le tiste pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

12Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi z določbo prvega odstavka 154. člena ZPP. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, krije sama svoje stroške.

¹ Prim. s sodbo VSL II Cpg 431/2020 z dne 31. 8. 2020, 17. točka obrazložitve.