VSL Sodba II Cp 1691/2023

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki trpita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo v plačilo 13.836,46 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 5. 2020, 7.623,37 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 6. 2020 in 271,86 EUR (točka I. izreka). Tožbeni zahtevek za plačilo 40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 7. 2020 in 40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 8. 2020 je zavrnilo (točka II. izreka). O pravdnih stroških je odločilo, da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki potrebne stroške postopka v celoti.

2Pritožbo vlaga tožena stranka. Sodbo izpodbija v obsodilnem delu. Uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP¹. Predlaga, naj pritožbeno sodišče sodbo spremeni, tožbeni zahtevek zavrne in tožeči stranki naloži v plačilo stroške postopka. Podrejeno se zavzema za razveljavitev in vrnitev zadeve v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Navaja, da je bilo trditveno in dokazno breme, da je tožena stranka dolžna plačati dosojene zneske, na tožeči stranki in da ga ni zmogla. Izpodbijana sodba temelji na napačni predpostavki sodišča prve stopnje, da toženec izvedenih del ni pravočasno in pravilno reklamiral. Toženec je zatrjeval, da tožeča stranka del ni izvedla v celoti ter da obračun ne ustreza dejanskemu stanju. Del ni bilo treba reklamirati, ker še niso bila prevzeta. Predmet postopka so bila druga vprašanja - količina in vrsta izvedenih del ter njihovo plačilo. Neizvedenih del pojmovno ni mogoče reklamirati. Odločitev sodišča, češ da tožena del ni plačala, ker niso bila kvalitetno izvedena in nepravilno reklamirana, je napačna. Tožbeni zahtevek temelji na zahtevku za obračun, ki s strani tožene stranke ni bil potrjen. Tožeča stranka ni nikoli pristopila k usklajevanju končnega obračuna, zato ni bil potrjen. Dokaznega postopka o izvedenih delih ni bilo, sodišče je izvedlo dokazni postopek le za izvedena dodatna dela. Tožeča stranka ni dokazala, da je izvedla dela, navedena v nepotrjenem končnem obračunu. Ker je tožena stranka obračunu nasprotovala, ga sodišče ne bi smelo priznati. Zaslišanje priče, ki je sestavila končno situacijo, ni primeren dokaz za izvedena in pravilno obračunana dela. Tožeča stranka bi morala količino in vrsto izvedenih del dokazovati na drug način (npr. s knjigo obračunskih izmer, ki bi jo moral potrditi toženec ali nadzor). Tega ni dokazala, zato končni obračun ne more predstavljati podlage za obveznost tožene stranke.

3Tožeča stranka je odgovorila na pritožbo. Predlaga zavrnitev s stroškovno posledico za toženo stranko.

4Pritožba ni utemeljena.

5Tožeča stranka na podlagi izstavljenih, ne v celoti plačanih računov vtožuje plačilo za opravljena dela po gradbeni pogodbi za izdelavo prenove strehe na objektu tožene stranke in za sanacijo nujnih del na objektu z dne 2. 3. 2020. Trdila in dokazovala je, da so bila dela po sklenjeni pogodbi opravljena 29. 5. 2020, ko je bila izdana končna situacija, in da je tožena stranka opravljena dela potrdila 3. 7. 2020, ko je obljubila plačilo in določila način plačila. Tožena stranka se je branila, da dela niso bila dokončana, da obračun ne ustreza izvedenim delom in da je račune zavrnila z dopisom z dne 22. 6. 2020, zato ker dela niso bila dokončana, potrjena in so zato nepreverljiva.

6Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da je tožeča stranka za opravljena dela po pogodbi izdala dva računa (za prvo situacijo in za končno situacijo, v kateri so bila zajeta tudi dela za nujna sanacijska dela) s popisom vrste del, količine in cene dela oziroma z obračunom del. Tožena stranka je v zavrnitvi računov z dne 22. 6. 2020 nekonkretizirano navajala, da dela na objektu niso bila dokončana, da gradbena knjiga še ni potrjena in da dela niso bila prevzeta, da dela niso bila usklajena, da tožeča stranka ni poslala certifikata in da začasna situacija ni bila podpisana. Z dopisom z dne 3. 7. 2020 tožena stranka ni sporočila konkretnih pripomb na izvedena dela, pač pa je priznavala, da je tožeča stranka upravičena do plačila, potrdila opravljena dela in predlagala način plačila, ki pa ga ni niti delno izvedla.

7Po takih dejanskih ugotovitvah, ki jih pritožbeno sodišče sprejema, ker imajo oporo v pravilno ocenjenem dokaznem gradivu, je sprejeta odločitev, da je tožeča stranka dolžna plačati še zneske po vtoževanih računih, pravilna v dejanskem in pravnem pogledu (tretji odstavek 642. člena OZ).

8Podjemnik pridobi pravico zahtevati plačilo za opravljeno delo šele, ko je posel opravljen. Opravljen pa je, če je naročnik prevzel izvršeno delo. To pomeni, da ga je potrdil (tretji odstavek 642. člena OZ²) ali pa prevzem zavrnil brez utemeljenega razloga (drugi odstavek 633. člena OZ). Za gradbeno pogodbo velja zapisano smiselno (prvi odstavek 649. člena OZ).

9Podjemnik od naročnika ne more zahtevati plačila preden od naročnika ne zahteva, naj pregleda in prevzame izvršeno delo. Podjemnik po pregledu in prevzemu praviloma ne odgovarja več za očitne napake (tretji odstavek 633. člena OZ) in od naročnika zahteva plačilo (tretji odstavek 642. člena OZ). V okviru trditvene in dokazne podlage strank, ko je tožeča stranka trdila, da je dela opravila, tožena stranka pa se je branila, da dela niso bila dokončana in da je izstavljena računa zavrnila, se je sodišče prve stopnje ukvarjalo tudi z vprašanjem grajanje napak. Naročnik lahko zavrne plačilo odmene za podjemnikovo delo, če ima razlog za zavrnitev prevzema. Razlog za zavrnitev prevzema je predvsem obstoj očitnih napak. Te mora naročnik grajati brž, ko je to po običajnem teku stvari mogoče (prvi odstavek 633. člena OZ). Pritožbeni očitki o sojenju mimo trditvene podlage strank in kršitvi 7. člena ZPP so neutemeljeni.

10Pregled in prevzem izvršenega dela morata biti opravljena nemudoma, razen če temu nasprotujejo utemeljeni razlogi. Če naročnik ne pregleda in prevzame izvršenega dela brez utemeljenega razloga, se delo šteje za prevzeto (drugi odstavek 633. člena OZ). Podjemnik je upravičen do plačila, čeprav ni bilo ne pregleda, ne prevzema. Nastopi fikcija - domneva prevzetega dela, ki jo ureja drugi odstavek 633. člena OZ).

11Breme zatrjevanja, in po potrebi dokazovanja, da je bilo delo izvršeno v skladu s podjemno pogodbo, nosi podjemnik, vendar le do pregleda in prevzema ali fikcije prevzema. Po pravilnih dejanskih ugotovitvah sodišča prve stopnje je tožeča stranka z izstavljenima računoma (za prvo začasno situacijo in za končno situacijo) dokazala, da je opravila obračunana in natančno popisana dela s količinami in cenami. Z izstavitvijo računa je tožeča stranka toženo pozvala k plačilu in ji s tem sporočila, da so dela izvršena in da jih je treba prevzeti in pregledati. Po ugotovitvi sodišča prve stopnje tožena stranka ni konkretizirala morebitnih napak pri opravljenih delih niti opustitve oprave posameznih (nedokončanih) del, in tudi ni postavila roka za odpravo napak). Nasprotno: po pozivu (prejemu računov) je 3. 7. 2020 izjavila, da je tožnica upravičena do plačila in predlagala način plačila v več delih. Pravilna je presoja, da je s tem opravljena dela potrdila in prevzela ter da je tožeča stranka upravičena do vtoževanega plačila (tretji odstavek 642. člena OZ), ker ga tožena stranka kljub obljubi še ni poravnala. Po prejemu poziva k prevzemu (izstavitvi računov), ki mu ni nemudoma sledilo grajanje napak, je nastala fikcija prevzema. Z obljubo plačila je tožena stranka izvedeno delo odobrila - potrdila kot delo brez očitnih napak. Nasprotno pritožbeno naziranje, da delo ni bilo prevzeto in potrjeno ter da ostaja sporno, katera dela so bila izvedena, je zmotno.

12Tudi ne držijo pritožbeni očitki, da je sodišče nepravilno uporabilo pravilo o trditvenem in dokaznem bremenu (in s tem zmotno uporabilo materialno pravo) ter da ni izvedlo (primernih) dokazov ter posledično nepravilno ugotovilo dejansko stanje o utemeljenosti tožbenega zahtevka. Potem, ko je tožeča stranka v postopku predložila listinske dokaze o opravljenih in potrjenih delih (izstavljeni računi ter pisna potrditev toženca z obljubo plačila), je svojemu trditvenemu in dokaznemu bremenu, da so bila obračunana dela opravljena, potrjena in prevzeta, zadostila. Na toženi stranki je bilo trditveno in dokazno breme za njene ugovore. Ponuditi bi morala konkretizirane trditve in dokaze o grajanju morebitnih napak, a jih po pravilnih ugotovitvah sodišča prve stopnje ni. Kot sama priznava še v pritožbi, morebitnih napak ni grajala. Zato ni bilo razlogov, da bi sodišče dodatno raziskovalo količino in vrsto izvedenih (po fikciji pregledanih in prevzetih) del in izvajalo dokaze, na katere se sicer prvič prepozno sklicuje toženec v pritožbi (knjiga obračunskih izmer s potrditvijo nadzornika ali tožene stranke).

13Pritožbeni razlogi torej niso podani. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo dejansko stanje in nanj pravilno uporabilo materialno pravo. Pri odločanju ni zagrešilo očitanih procesnih kršitev niti tistih, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Zato je pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

14O stroških pritožbenega postopka je odločeno na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP. Tožeča stranka ni upravičena do povračila svojih stroškov pritožbenega postopka, ker je s pritožbo propadla (prvi odstavek 154. člena ZPP). Tožena stranka pa naj sama trpi stroške z odgovorom na pritožbo, ker z njim ni prispevala k odločanju na pritožbeni ravni (prvi odstavek 155. člena ZPP).

¹ Zakon o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami.
² Obligacijski zakonik, Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami.