VSL Sodba I Cpg 534/2022

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožena stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka in je dolžna v roku 15 dni povrniti tožeči stranki njene stroške pritožbenega postopka v znesku 466,65 EUR, v primeru zamude pa še zakonske zamudne obresti za čas od 16. dne po prejemu te sodbe dalje do plačila.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo v plačilo (I.) 17.973,25 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega računa v plačilo in (II.) stroške tožeče stranke v znesku 2.516,65 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2Zoper to sodbo se je pravočasno pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov (prvi odstavek 338. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP) in predlagala, naj višje sodišče izpodbijano sodbo spremeni, tako da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa naj jo razveljavi. Priglasila je tudi pritožbene stroške.

3Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala, naj jo višje sodišče zavrne in potrdi izpodbijano sodbo, pri čemer je priglasila tudi stroške odgovora na pritožbo.

4Pritožba ni utemeljena.

5Tožnica je za toženko izvajala cinkanje dobavljenega blaga, pri čemer sta se pravdni stranki dogovorili za ceno cinkanja v bobnu, in sicer 0,49 EUR/kg. Sporno je, ali sta se stranki dogovorili za isto ceno tudi v primeru cinkanja na obešalih ali pa je bila ta cena dogovorjena le za cinkanje v bobnu.

6Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem ugotovilo, da se pravdni stranki sprva za ceno cinkanja na obešalih nista dogovorili, da je bil dogovor sklenjen v naglici, saj se je toženki mudilo in jo je zanimalo le, ali lahko tožnica storitev sprejme in jo pravočasno izvrši, pri čemer je tožnica sprva za toženko izvajala le cinkanje v bobnih, cinkanje na obešalih pa je zanjo izvajal drug izvajalec. Zaključilo je, da dogovor o ceni ni bil sklenjen, zato je ceno določilo v skladu z drugim odstavkom 642. člena Obligacijskega zakonika - OZ, po katerem plačilo, če ni določeno s pogodbo, določi sodišče tako, da ustreza vrednosti dela, za tak posel običajno potrebnemu času in za vrsto dela običajnemu plačilu, pri čemer si je pomagalo z izvedenskim mnenjem izvedenke metalurške stroke mag. A. A.

7Toženka se z ugotovitvami sodišča prve stopnje ne strinja in navaja, da je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo dejansko stanje glede tega, da naj se pravdni stranki ne bi dogovorili o ceni cinkanja na obešalih, sodišče prve stopnje pa naj tudi ne bi obravnavalo njenih navedb in se do njih opredelilo.

8Pravilno je stališče tožnice, da se je sodišče prve stopnje o navedbah toženke opredelilo v 12. točki obrazložitve in temu ni kaj dodati. Pri tem je verjelo izpovedi zakonite zastopnice tožnice, ki je delno potrjena tudi z izpovedjo zakonitega zastopnika toženke. Svoje ugotovitve je pojasnilo in dovolj podrobno obrazložilo, pritožbene navedbe, ki se niti ne soočijo z ugotovitvami sodišča prve stopnje, pa zaključkov sodišča prve stopnje niso uspele omajati. Zato se tudi višje sodišče strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da sta se pravdni stranki dogovorili le za ceno cinkanja v bobnih, ne pa tudi na obešalih.

9Nadalje se toženka ne strinja z izvedenskim mnenjem, ki naj bi bilo neprimerno, nejasno in nepopolno, pomanjkljivosti pa naj ne bi bile odpravljene z zaslišanjem izvedenke, njeno mnenje pa temelji le na ugibanju in občutku. Sodbe v tem delu tudi naj ne bi bilo mogoče preizkusiti, saj je izvedensko mnenje močno pomanjkljivo in ne temelji na pravilih znanosti in stroke. Navaja, da če se pomanjkljivosti izvedenskega mnenja ne dajo odpraviti z dopolnitvijo mnenja, je treba postaviti novega izvedenca, za dopolnitev mnenja predlog stranke ni potreben, sodišče prve stopnje pa bi moralo izvedenko pozvati, da si ogleda proizvodnjo tožnice in njena obešala, šele nato pa bi izvedenka lahko podala ustrezno mnenje. Poleg tega naj bi sodišče mimo trditvene podlage upoštevalo tudi dodatno delo s toženkinim blagom (razmaščevanje, razcinkanje), razcinkanje pa je tožnica tako ali tako v računih št. 755 in 770 zaračunavala posebej.

10Tožnica nasprotuje tudi tem pritožbenim navedbam, izvedensko mnenje ocenjuje tako kot sodišče prve stopnje za prepričljivo in strokovno, opredeljeno s primerljivimi cenami, ne pa kot mnenje po občutku in z ugibanjem, pri čemer je sodišče prve stopnje upoštevalo tudi račune, ki jih je tožnica izdala drugim naročnikom cinkanja, ni pa upoštevalo dodatnega dela. Pri tem ni odločalo mimo trditvene podlage.

11V skladu z 254. členom ZPP se morebitne nejasnosti ali pomanjkljivosti izvedenskega mnenja odpravijo z zaslišanjem izvedenca, vsekakor se lahko zahteva tudi dopolnitev izvedenskega mnenja. Sodišče prve stopnje je izvedenko zaslišalo. Če je toženka menila, da naj bi bilo mnenje se vedno pomanjkljivo, je bilo na njej, da po zaslišanju predlaga novega izvedenca in takrat tudi pojasni, katere konkretne nejasnosti in pomanjkljivosti naj ne bi bile odpravljene z zaslišanjem. Iz zapisnika naroka, na katerem je bila izvedenka zaslišana, ne izhaja, da bi toženka predlagala postavitev novega izvedenca, prav tako pa tudi ni uveljavljala kakšnih kršitev, ko je sodišče prve stopnje dokazne predloge glede dokazov, ki niso bili izvedeni, zavrnilo in dokazovanje zaključilo. Zato teh kršitev, ki jih uveljavlja šele v pritožbi, na podlagi 286.b člena ZPP ne more več uveljavljati. Pri tem izpodbijana sodba vsebuje vse potrebne razloge za odločitev, navedbe toženke pa niso bile spregledane in jih je sodišče prve stopnje upoštevalo, le sledilo jim ni, ker je iz dokazov ugotovilo drugačno dejansko stanje, kot ga zatrjuje toženka.

12Tudi višje sodišče izvedensko mnenje ocenjuje kot strokovno in prepričljivo. Res je, kar ni sporno, trg cinkanja raznolik, enako so raznolike tudi cene. Vendar pa je izvedenka opravila tudi primerjavo cen, tožničino ceno 40 EUR/kos za cinkanje na obešalih pa je ocenila kot povsem primerno ceno in ne kot neobičajno ceno v industriji. Ob tem je izvedenka strokovnjakinja na svojem področju in njeno mnenje ni sestavljeno le "po občutku in z ugibanjem". Zato je pravilno, da je sodišče prve stopnje sledilo izvedenskemu mnenju in je izvedenko postavilo ravno zato, ker samo nima potrebnega strokovnega znanja, da bi samo določilo običajno in primerno ceno v smislu drugega odstavka 642. člena OZ.

13Dejstvo, da je tožnica imela še dodatno delo z blagom toženke, ker ga je bilo treba razmastiti in razcinkati, je sodišče prve stopnje upoštevalo, ker je že tožnica to zatrjevala. Tega dodatnega dela pa ni upoštevalo pri določitvi višje cene, temveč je le ocenilo, da je tožničina najnižja cena za cinkanje na obešalih, pravilna cena, po kateri mora toženka to plačati.

14Glede obrestnega dela zahtevka je sodišče prve stopnje sicer res navedlo, da je tožnica račune pošiljala toženki na star naslov, toženka pa bi bila spremembo dolžna sporočiti tožnici. Toženka v pritožbi navaja, da v času izdaje računov toženka ni več poslovala na naslovu B., temveč je bil njen sedež v Ljubljani že od leta 2011/2012. Tožnica pa odgovarja, da je račune pošiljala na naslov naročnika, ki je bil naveden v naročilnicah.

15Iz naročilnic izhaja, da je cinkanje naročila poslovna enota toženke, in sicer PE C. Zato se višje sodišče strinja z ravnanjem tožnice, ki je račune pošiljala na ta naslov. Na naročilnicah je sicer naveden tudi sedež toženke v Ljubljani, vendar pa z bistveno manjšimi črkami in brez označbe, da naj bi se računi pošiljali v Ljubljano. Zato je povsem logično in poslovno smotrno, da so bili računi poslani na naslov dejanskega naročnika. Če je toženka želela drugače, bi bilo pričakovati, da bo to jasno napisala na naročilnice. Zato se višje sodišče strinja s stališčem, da je tožnica toženko pozvala k plačilu že takrat, ko je račune poslala PE C., za katero toženka niti ne trdi, da ne bi obstajala. V pritožbi trdi le, da ima sedež v Ljubljani, ne pa v C. oziroma v B. pri C.

16Glede na navedeno pritožba ni utemeljena in višje sodišče tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), pri čemer poudarja, da toženka niti ni navedla, v čem naj bi bila kršitev materialnega prava, le ne strinja se s tem, da cena za cinkanje na obešalih ni bila določena. Zato je pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

17Toženka, ki s pritožbo ni uspela, bo morala na podlagi 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP sama nositi svoje stroške pritožbenega postopka. Na podlagi istih določil pa je dolžna tožnici povrniti njene stroške pritožbenega postopka, ki jih je višje sodišče odmerilo po specificiranem stroškovniku.