VSL sodba II Cp 722/2016

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek s katerim je tožnik od toženih strank zahteval plačilo 302.685,42 EUR ter od tretje tožene stranke 43.000,00 EUR z ustreznimi zamudnimi obrestmi ter zahtevek za plačilo mesečne rente 1.500,00 EUR od 21. 9. 2012 dalje. Prav tako je sodišče prve stopnje zavrnilo podredni tožbeni zahtevek za plačilo kapitalizirane rente v znesku 600,00 EUR z ustreznimi zamudnimi obrestmi. V posledici take odločitve je naložilo tožniku povrnitev pravdnih stroškov prvo toženi stranki v znesku 5.794,87 EUR, drugo toženi stranki v znesku 5.868,07 EUR in tretje toženi stranki v znesku 155,00 EUR z ustreznimi zamudnimi obrestmi.

2Zoper tako sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnik, ki v pritožbi predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi njegovi pritožbi ter izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje. V pritožbi tožnik navaja, da bi moralo sodišče prve stopnje na Obligacijski zakonik in ne selektivno na Zakon o smučiščih, saj bi v takem primeru moralo uporabiti tudi podzakonske akte, to je Pravilnik o znakih in označbah na smučiščih in v nadaljevanju pritožbe citira posamezne člene Pravilnika. Sodišče bi moralo ugotoviti glede na izvedene dokaze, da A. A. ni bil opremljen z opozorilnimi znaki, znaki za prepoved in obvestilnimi znaki, ki jih za urejena smučišča določa Pravilnik. Nadalje navaja, da sta toženi stranki ravnali malomarno, ker nista pridobili potrebnih dovoljenj. Če bi izvedenec pri svojem mnenju upošteval Pravilnike bi prišel do drugačnih zaključkov. Napačni so zaključki, da je med toženima strankama prišlo do prenosa dejavnosti upravljanja, saj je drugo tožena stranka prevzela položaj izpolnitvenega pomočnika, ne pa upravljalca in je prvotožena stranka po členu 629 in 630 OZ. V nadaljevanju pritožbe tožnik navaja, da je podana objektivna odgovornost, ker je gorsko kolesarstvo nevarna dejavnost in sta se toženi stranki ukvarjali z organiziranjem nevarne dejavnosti. Sodišče je zmotno zaključilo, da je za nesrečo izključno odgovoren tožnik sam. V nadaljevanju pritožbe tožnik trdi, da sta toženi stranki odgovorni krivdno, ker nista pridobili ustreznih dovoljenj, nadalje navaja, da bi morala biti vsa nevarna mesta zavarovana in označena v skladu z veljavnim Pravilnikom, prav tako bi moralo biti označeno, da drenažni kanal prečka progo ter da bi upravljalec moral opozoriti na vse nevarnosti zlasti, ker odvodni kanal ni bil označen in viden. Sodišče bi moralo zaslišati izvedenca. Nadalje tožnik navaja, da ni bil seznanjen s pogoji uporabe proge in pravili kolesarjenja. Prav tako so napačni zaključki sodišča prve stopnje o številu nesreč, ki so se zgodile na kritičnem odseku, prav tako graja zaključke sodišča prve stopnje, da tožnik ni bil opozorjen na nevarnosti, ki se jim izpostavlja s strani toženih strank in da toženi stranki nista imeli ustrezno organizirane reševalne službe, saj je med nezgodo in prihodom reševalcev minila ena ura in pol.

3Pritožba ni utemeljena.

4Tožnik zahteva plačilo odškodnine zaradi hudih poškodb, ki jih je utrpel pri kolesarskem spustu 21. 9. 2012 v kolesarskem parku A. A. Ker področje gorskega kolesarstva ni urejeno s predpisi, se za morebitno odškodninsko odgovornost uporabljajo splošna pravila o odškodninski odgovornosti. Gorsko kolesarstvo zlasti pust (downhill) je adrenalinski šport in se udeleženec (izvajalec) izpostavlja velikim rizikom. Tožnik se je s tem športom ukvarjal sam, prostovoljno in mora v načelu sam trpeti posledice, ki so mu nastale zaradi ukvarjanja z nevarno dejavnostjo. Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da v konkretnem primeru ne gre za objektivno odgovornost organizatorja take dejavnosti, saj organizacija in izvedba gorskega kolesarjenja po označeni progi tudi po oceni pritožbenega sodišča ni nevarna dejavnost. Kolikor pa bi bila postavitev in obratovanje kolesarske proge nepravilno, pa to pomeni krivdno odgovornost, kot je pravilno navedlo sodišče prve stopnje in ne objektivne odgovornosti kot še vedno trdi tožnik že v pritožbi. Organizator nevarne dejavnosti v konkurenci s tistim, ki se ukvarja s tako dejavnostjo odgovarja lahko le krivdno. Sodišče prve stopnje je sledeč izvedencu uporabilo ker področje gorskega kolesarjenja in ureja s posebnimi predpisi le smiselno. Zakon o varnosti na smučiščih ni pa bilo dolžno to presojati še s Pravilniki, ki podrobneje urejajo pogoje obratovanja smučišča, saj gre za tehnična vprašanja obratovanja smučišča, ki so drugačna kot pa izvajanje gorskega kolesarstva. Sodišče prve stopnje sicer nepravilno navaja, da prvotožena stranka v konkretnem primeru ne bi odgovarjala, ker je prepustila to dejavnost drugotoženi stranki, saj gre za razmerje upravljalca in izpolnitvenega pomočnika, vendar je odločitev o zavrnitvi zahtevka pravilna iz istih razlogov kot za drugotoženo stranko, to je, da je do poškodbe prišlo po izključni krivdi tožnika. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožnik pred nezgodo peljal po modri progi, ki je dobro označena, da je ob njej bankina na posameznih mestih tudi označena. Nadalje izhaja, da je na mestih, kjer preči jarek za odvodnjavanje bila položena drenažna cev. Na podlagi izvedenih dokazov sodišče prve stopnje pravilno zaključuje, da je tožnik v celoti sam odgovoren za nastalo škodo, ker je vozil izven trase kolesarske poti po travnatem terenu izven poti vzporedno s progo cca 4 m in s tem kršil eno od osnovnih pravil varne vožnje v gorskem parku, da je potrebno voziti po pripravljeni progi v konkretnem primeru utrjeni bankini. Vsakemu vsaj povprečno skrbnemu človeku je jasno, če se odloči za gorsko kolesarjenje v kolesarskem parku, da vozi samo po progi in da proge ne sme zapuščati, saj je področje izven proge zaradi nevarnega okolja nevarno. Pritožbeno sodišče v celoti sprejema dokazno oceno sodišča prve stopnje, da tožnik ni dokazal, da bi prišlo do kakšne druge nezgode na isti poti in istem delu proge ter, da reševalna služba ni bila ustrezno organizirana in da se je imel tožnik možnost seznaniti s pravili uporabe bike parka ter se v izogib ponavljanju pritožbeno sodišče v celoti sklicuje na razloge izpodbijane sodbe. Okoliščina ali je imela tožena stranka uporabno in gradbeno dovoljenje ni v vzročni zvezi z nastalo poškodbo kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje. Da bi morala biti kako drugače označena in posebej nevarna mesta tožnik ne samo ni dokazal, ampak te okoliščine tudi niso v vzročni zvezi, saj je že večkrat povedano prišlo do nezgode po izključni krivdi tožnika, ki je brez utemeljenega vzroka ni vozil po trasi kolesarske proge. Proga je bila ustrezno speljana, vzdrževana, dodatna opozorila po dodatnih oznakah za križanje odvodnih kanalov niso bila potrebna. Gre za podobno situacijo ko bi nekdo smučal izven urejenega smučišča, se poškodoval in zahteval odškodnino od upravljalca smučišča.

5Glede na navedeno je bilo pritožbo zavrniti in potrditi izpodbijano sodbo (člen 353. ZPP).