VSL Sodba I Cpg 575/2023

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v petnajstih dneh povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 373,32 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku izpolnitvenega roka do plačila.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek tožnika na plačilo 10.573,62 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 2. 2019 dalje do plačila in mu v plačilo naložilo še 783,61 EUR stroškov pravdnega postopka toženke.

2Zoper sodbo se je pritožil tožnik in priglasil stroške pritožbenega postopka. Toženka je na pritožbo odgovorila in priglasila stroške z odgovorom na pritožbo.

3Pritožba ni utemeljena.

4Pravdni stranki sta 3. 4. 2017 sklenili pogodbo o izvedbi založniških in tiskarskih storitev za leti 2017 in 2018 (v nadaljevanju: Pogodba), katere predmet so založniške in tiskarske storitve tožnika za potrebe toženke, in sicer: grafična priprava, dodelava, tiskanje in pakiranje ter dostava občinskega glasila A., skladno s podanimi tehničnimi specifikacijami, in tiskanje promocijskega gradiva programov TIC, po predloženem okvirnem seznamu gradiva. Predmet zahtevka sta dva neplačana računa, št. 2018-251 (v nadaljevanju: račun 251) z dne 29. 12. 2018 v znesku 439,20 EUR in št. 2018-249 (v nadaljevanju: račun 249) z dne 29. 12. 2018 v znesku 10.134,42 EUR.

5Po stališču sodišča prve stopnje tožnik ni zmogel dokaznega bremena, da je z vtoževanima računoma opravil storitve v zaračunanih količinah, niti da so bile cene dogovorjene. Ni mu namreč uspelo izkazati, katere storitve in v kakšnem obsegu so bile dejansko opravljene. Z računom 251 tožnik zaračunava storitve oblikovanja za celotno obdobje leta 2018, Pogodba pa teh storitev ne zajema in toženka za navedene storitve ni izdala naročilnic, kar je v preteklem obdobju sicer storila za storitve, ki niso bile predmet Pogodbe. Z računom 249 pa tožnik zaračunava tiskarske storitve in storitve oblikovanja za isto obdobje, a za nobeno od zaračunanih postavk ni predložil pripadajoče dobavnice, in to kljub vzpostavljeni praksi med strankama, po kateri je tožnik za naročila pripravljal dobavnice in jih prilagal izdanemu računu oziroma izvod dostavil naročniku.

6Pritožnik napada dejansko stanje v zvezi z naročilom, količino in dobavo promocijskega gradiva, ki je predmet vtoževanih računov.

7Prejem blaga se med gospodarskimi subjekti načeloma dokazuje z listinskimi dokazi, na primer s podpisanimi dobavnicami. Višje sodišče se strinja, da dobavnica ni edini dokaz o dobavi blaga, iz česar je izhajalo tudi sodišče prve stopnje (prim. 11. točko obrazložitve izpodbijane sodbe). A zaključek o nedokazanosti trditve (glede katere je bilo dokazno breme na tožniku), da so bile vtoževane storitve dejansko opravljene oziroma da je bilo blago dobavljeno, ne temelji na ugotovitvi, da tožnik ne razpolaga s podpisano dobavnico, temveč na pravilno in popolno izvedenem dokaznem postopku. Pritožnik zmotno meni, da je s tem, ko je predložil druge dokaze, na toženko prevalil dokazno breme o morebitni nedobavi oziroma pomanjkljivi dobavi svojega naročila. Prvič zato, ker je (kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje), dokazno breme za te tožbene trditve na tožniku, saj je eden od elementov, ki njegov zahtevek utemeljujejo, tudi izkaz, da so bile vtoževane storitve dejansko opravljene oziroma blago dejansko dobavljeno. In drugič zato, ker s trditvijo, da zaračunanega blaga ni prejela, toženka uveljavlja tako imenovano negativno dejstvo, katerega dokazovanje je na tistem, ki zatrjuje obstoj, in ne na tistem, ki zatrjuje neobstoj takega dejstva, v tem primeru torej na tožniku.

8S pritožbenimi trditvami, da toženka ni podala vsebinskega ugovora, da blaga ni prejela, temveč da je trdila le, da dobava ni izkazana z dobavnicami, kljub s strani tožnika predloženi dokumentaciji pa da ni podala dodatnih navedb ali dokaznih predlogov, zato pritožnik ne more uspeti. Poleg povedanega pa niti ne izpodbija dejstva, da je toženka prerekala že samo naročilo spornih storitev oziroma blaga. Trdila je namreč, da storitve oblikovanja niso bile predmet Pogodbe, niti za storitve, ki niso predmet Pogodbe, ni izdala naročilnic.

9Glede na zgoraj povedano pritožnik nadalje neutemeljeno uveljavlja tudi, da toženka ni podala ugovora ali predlagala drugega dokaza glede distribucije promocijskega gradiva po pošti. Čeprav je tožnik izkazal, da se najmanj del gradiva dejansko distribuiral po pošti, pa ni dokazal, da so bile bodisi vse tiskovine oddane po pošti bodisi vse izročene B. B. (ali pa oboje hkrati). Pritožnik namreč ne izpodbija ugotovitve sodišča prve stopnje, da se količine iz tabele oddaje poštnih pošiljk, ki jo je sodišče pridobilo od Pošte Slovenije, ne ujemajo s količinami na vtoževanih računih. Zato tožnik svojega zahtevka ne more utemeljiti le z izkazom, na kašen način je blago dobavljal. Posledično so neutemeljene pritožbene trditve, da so zaslišani tožnik, priča B. B. ter tudi priča toženke C. C. smiselno potrdili, da je tožnik blago dobavljal tako, da je del naročenih letakov oddal na pošto, del pa dostavil neposredno v TIC.

10Posledice dejstva, da tožnik zaradi časovne oddaljenosti ni mogel natančno pojasniti, katere po dnevu opredeljene pošiljke so se nanašale na posamezne postavke na vtoževanem računu, mora zato glede na povedano nositi tožnik. On je tisti, ki ima (dokazni) interes, da se sodišče prepriča o obstoju ali neobstoju dejstev, ki utemeljujejo njegov zahtevek. Zgolj izdana računa namreč ne dokazujeta, da je bila storitev opravljena ali blago dobavljeno.

11Sodišče prve stopnje je izvedene dokaze pravilno ocenilo. Iz izpodbijane sodbe izhaja, da vsak od vtoževanih računov vsebuje oštevilčene postavke, ki jih je vseh skupaj 39, iz dejanskega stanja pa, da prav za nobeno od teh ni bila priložena dobavnica, ki bi izkazovala izročitev z vtoževanima računoma zaračunanega blaga, medtem ko je tožnik v letu 2017 za posamezne dobave izdajal dobavnice.¹ Sodišče prve stopnje je zaključek, da so trditve o dobavi ostale nedokazane, napravilo tako na podlagi izpovedb tožnika kot izpovedb priče B. B.. Ne drži, da jima sodišče prve stopnje ne bi poklonilo vere: niti zaslišani tožnik sam ni znal pojasniti, komu, koliko in kdaj je izročil posamezno zaračunano blago in kot povedano, se z zaračunanimi ne ujemajo niti količine, poslane po pošti. Iz dokazne ocene sodišča prve stopnje nadalje izhaja tudi, da se priča B. B. večine stvari ni spomnil in se je glede teh dejstev večinoma skliceval na skrbnika pogodbe. Tudi če se je posameznih projektov spomnil, kot trdi pritožba, pa ni potrdil s konkretnimi projekti povezanih dobav blaga. Zaključki sodišča prve stopnje so prepričljivi in višje sodišče v dokazno oceno ni podvomilo. Prepis zvočnega posnetka potrjuje ugotovitev sodišča prve stopnje, da se zaslišani B. B. večine stvari ni spomnil in z njegove strani praviloma tudi ni bilo prevzemov blaga. Pritožbeno sklicevanje na to, da je priča potrdila, da dobave nikdar niso sporne, pa je vzeto iz konteksta izpovedbe. Iz nadaljevanja izpovedbe namreč izhaja, da je priča to izpovedala le glede postavke simfoničnega orkestra, ne pa dobav na splošno, kot skuša prikazati pritožba.

12Pritožba sodišču prve stopnje neutemeljeno očita še zmoten zaključek, da je bila med pravdnima strankama vzpostavljena poslovna praksa z izročitvijo dobavnic, saj naj bi bilo iz zaslišanj prič, predvsem B. B., mogoče zaključiti le, da je bilo na strani toženke precej zmede glede tega, kdo naroča, kdo je odgovoren za prevzem in podobno, kar da so okoliščine na strani toženke. Zagotoviti si primerne dokaze o dobavi blaga, katerega plačilo sedaj vtožuje, je v interesu tožnice, zato okoliščine na strani toženke niso relevantne.

13Neutemeljeno je tudi pritožbeno stališče, da naj bi računi tožničinih podizvajalcev in potrdila o neporavnanih obveznostih potrjevali, da je tožnica za oblikovanje, dodelavo papirja in določene izvenserijske tiskovine najela podizvajalce, iz dokaznih listin pa da je razvidno, da se dela nanašajo na oblikovanje oziroma tiskovine za toženo stranko. Pritožbeno namreč ni izpodbito, da Pogodba storitev oblikovanja letakov in drugega promocijskega gradiva ne zajema, toženka pa je za storitve, ki niso bile predmet Pogodbe, izdala naročilnico. Priča B. B. tudi ni potrdil tožnikovih trditev, da bi bile cene oblikovanja dogovorjene.

14V zvezi s sklicevanjem pritožnika na tajnost poravnalnega naroka, katerega vsebina ne bi smela biti del obrazložitve sodbe, višje sodišče le pojasnjuje, da je bilo določilo ZPP o poravnalnem naroku z novelo ZPP-E črtano, ker pa pritožba v zvezi s tem ne omenja vpliva na pravilnost in zakonitost sodbe, se višje sodišče do teh pritožbenih trditev ni opredeljevalo.

15Pritožbeni razlogi niso utemeljeni. Ker višje sodišče tudi ob uradnem preizkusu izpodbijane sodbe ni zaznalo nobenih drugih kršitev iz drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

16Izrek o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, sam nosi svoje pritožbene stroške, hkrati pa mora toženki, ki je na pritožbo odgovorila, povrniti stroške pritožbenega postopka (155. člen ZPP), ki jih je višje sodišče odmerilo po priglašenem stroškovniku in v skladu z Odvetniško tarifo (OT). Za sestavo odgovora na pritožbo (tar. št. 22/1 OT) gre toženki 500 točk, za pavšalne izdatke v višini 2% od vrednosti storitve (tretji odstavek 11. člena OT), pa 10 točk, kar glede na vrednost odvetniške točke v višini 0,60 EUR in po prištetju 22 % davka na dodano vrednost znaša 373,32 EUR. Stroška obveščanja stranke o pritožbi višje sodišče toženki ni priznalo, saj gre za opravilo, ki ni samostojno in je nagrada zanj zajeta v priznani nagradi za vložitev odgovora na pritožbo. Tožnik mora stroške plačati v 15 dneh od prejema te sodbe, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zamude do plačila (378. člen v zvezi z 299. členom OZ in 313. člen v zvezi s četrtim odstavkom 458. člena ZPP).

¹ Prim 12. točko obrazložitve na str. 9 izpodbijane sodbe.